Da začnem pri koncu:Tinijeva ideja, da se ob povratku dobimo v Štorjah na joti in njokih je bila odlična. Zadnje dni smo namreč sanjali samo še o tovrstni hrani. Odlična hrana, mal terančka in smo bili že nared za Stašino gostoljubje v Logatcu. Pridružila sta se še Barb in Matjažv. Vsem iskrena hvala za pozoren sprejem-ja tkole je pa res luštno priti domov in že tako prijetno potovanje se je zaključilo v kramljanju o naših in njihovih vtisih z maratona in preteklih dni. Mogoče smo bili za spoznanje preveč utrujeni in z izpolnjeno raziskovalno žilico-se poboljšamo ob naslednjem obisku.
Potovanje se je začelo zelo deževno-Kranj, Ljubljana, Trst, sam dež. London, pusto, Dublin zvečer navdušujoč, čeprav deževen. Hostl poln, samo pustili stvari in odbrzeli na spoznavanje okolice Temple bara. Edino prvi večer preizkusili ene štiri vrste temnih piv, potem pa naprej pili samo Guinessa. "Večerjali?"v perzijski restavraciji, ki je kasneje postala glavna prehranjevalna točka-se pravi izhod v sili.
Naslednji dan urejanje formalnosti-dvig startnih številk, sprehodi po Dublinu so bili tako intenzivni, da so se mi vnele pohodne mišice, kar me je oviralo pri hoji nadalnjih pet dni, zdaj sem šele dober. Zvečer nadaljnje spoznavanje bližnje okolice prenočišča, prvo spoznavanje s sotekači, kje drugje kot v pubih. Dan pred tekom, spoznavni jutranji tek. Vsi trije smo zasedli odlična mesta, po moji oceni tam nekje med 12. in 15. mestom absolutno, kar je nakazovalo odlične prihodnje uvrstitve. Samo en kenijec nas je prehitel, še ta šele na 3/4 proge in to z muko... Menjava majic, zajtrk v prijetnem klubu. Ves dan smo posvetili še zadnjemu "karbo loadingu", spili le eno pivo (ker so nam ga v lokalu kar dali na pladen k hrani, reeeees!). Smo se popeljali na avtobusni ogled Dublina, saj si nismo želeli ponovitve sprehajalskih podvigov prejšnjega dne. Zvečer, ko je vse mesto žuralo smo bili mi že pred polnočjo v posteljah. A ni kaj dosti pomagalo. Spali smo žal v sobi, nad lokalom, kjer je šele ob treh zjutraj potihnilo vreščanje, nazdravljanje, bučna glasba je pravzaprav še najmanj motila.
Jutro vsak preživel s svojimi mislimi, pripravami, čeprav je bilo v tisti naglici in pomanjkanju prostora težko izvesti običajno "predtekmovalno proceduro". Štart smo imeli le kakih 500 m od našega hostla, zato smo se tja odpravili kar v tekaški opremi. K sreči je zjutraj prenehalo deževat, le hladno je bilo in neprijetno močan veter je vlekel po na lepem polnih ulicah okoli Trinitija. Neskončna kača ljudi se je kar podaljševala, tik pred startom so po zraku začele letet kape, flisi, pajkice-ljudje so dobesedno zmetali na pločnike večino obleke in se na maraton večinoma odpravili v kratkih oblačilih.
Začetek seveda počasen. še na 10 milji so na vsaki strani tekli po trije, štirje tekači. Aja, najhujši problem nas treh je bila totalna nepripravljenost na tekanje po miljskih razdaljah. No ja, meni je pomagal Garmin, ki me je ves čas usmerjal proti mojem nameravanem času 3.25. Kilometrske oznake so bile le na vsakih 10 kilometrov, bolj za občutek.
Ob progi pa ves čas vsepolno ljudi, vzpodbujanje, vriskanje, pozdravljanje poznanih, smeh nad veseljaki, ki so tekli v škotskih krilih, ves čas z žogo, supermenih, ...
Kriza tako ni vedla natanko kdaj naj pride, mene je zgrabilo takrat, ko sem videl, da mi pod 3.20 ne bo uspelo preteči in sem potem v zadnjih 5 miljah izgubil skoraj vso 1.5 km prednost. Še malo mi je Garmin zatajil, ali sem pa preveč skaka z ene na drugo stran ceste, v glavnem mi je že 500 m pred ciljem napisal, da mi čestita ob dosežku. Saj, če bi ga tam ustavil bi bil neto blizu 3.19.Pa drugič. Začuda sem v množici hitro našel Simono, se oblekel in kmalu je že pritekel Tone, odtekel proti hostlu in že je bil v cilju Matjaž. Njega je proga najbolj zdelala, posebej po nekaterih predelih...
Ja pa nas ni motilo, da ne bi po hitri osvežitvi v hostlu že dobro uro po zaključku nadomeščali energijske in vodne zaloge v telesu. Ampak res pomaga. Tko ko po tem maratonu nisem čutil bolečin, pa že dolgo ne. Mislim, tudi naslednje dni. No ja dobr, mal so me pohodne mišice bolele pa tko. Zvečer pa after v nam že znanem klubu, načvekali s kanadčani, američani, ... jim predstavili naše teke, druščino,...
Naslednje jutro smo na letališču dvignili vectro s katero smo naslednjih pet dni spoznavali irska mesta in podeželje. Newgrange, Athlon, Galway, Moherske pečine, Limerick ob Shanonu, prekrasen Ring of Kery, poplavljen Cork samo od daleč, Blarney, Rock of Cashel. In nazaj v Dublin, k smo ga zdaj "poznal že v nulo". Še prenočili smo kar v "naših" lokalih, se mal pred četrto zjutraj odpravili na letališče in počasi odleteli proti domu. Ma ne saj smo leteli zlo hitr;se vsedeš na avion, skor še preden se ta dvigne, ti že spiš in se zbudiš, ko moraš v naslednjega. Komot!
Pikantne podrobnosti pa mogoče kdaj v živo!
p.s. Vsem se še enkrat zahvaljujem za vse sms-e, čestitke in dobre misli podpore. Zagotovo pomagajo!
p.p.s. Ko sem zvečer prišel domov, me v veži niso čakali kovčki, ampak dokaj zgovorno sporočilo moje punči na
tabli, kjer imam napisane (tudi) tekaške načrte z realizacijo:
.
