Zadnje novičke

[PeterM]

Še kratek opis poteka tekme CCC na Ultra trail du Mont Blanc. To je 'ta mala' med
dirkami okoli Mont Blanca. Obstaja še TDS, ki je nekaj daljši in UTMB, ki je osrednja dirka. Pa še TDS, kjer tekmuje relativno malo ekip in je dolga in divja. Organizatorji
so do tega formata prišli v osmih letih, kolikor vse skupaj traja. In se ga nameravajo
držati tudi v prihodnje. Osem pa nas je po letošnji prireditvi iz Slovenije, ki smo prišli
do konca katere od tekem na tem največjem letnem dogodku v Chamonixu in okolici.
S Cvetom sva se pridružila Zvonetu, Marjanu, Simoni, Zdravku, Ruth in Stojanu.
Upam, da nisem koga izpustil. Prepričan sem, da bi uspelo tudi Sebi in Binetu, ko bi le pogoji na tekmi bili nekoliko milejši.

Dan pred tekmo je bil topel. Z Ireno sva se podala do ledenika Bossons. Če si pogledal
navzgor si videl mogočni Mont Blanc. Chamonix je mesto, v katerega se zlahka zaljubiš
na prvi pogled. Vremenske napovedi nisem poznal. Zgodaj zjutraj nas avtobus zapelje do
Courmayeurja. Dobri dve uri sta do štarta. Smo v dvorani, ki spominja na Tivoli. Zunaj
zažne deževati. Stojimo sredi mesteca na štartu in poslušamo himne dežel, skozi
katere bomo tekli (Italija, Švica, Francija). Po nas dežuje. Postavim se zelo zadaj. Ocenim, da to ni modro. Ob strani grem naprej. Vidim Inota. Splezam čez ograjo, se
pridružim Sebi. Stojiva približno na tretjini. Sledi topel pozdrav in želje za uspešno tekmo. Od Sebi zvem, da je vremenska napoved precej radikalna. Štartamo, na začetku je gneča
nepopisna. Vsake toliko se ustavimo. Morda je kultura na LM neidealna, a tu je huje.
Najdejo se res precej počasni modeli, ki opletajo s palicami in fino zavirajo ostale.
Prvih nekaj kilometrov prehitevam, hitro grem naprej. Čez čas si rečem, do konca je še daleč. Oblečem majico z dolgimi rokavi. Gremo v dež in hud veter. Povzpnemo se preko 2500 metrov. Očala in čepica komaj ostaneta na meni. Sledi dolg spust. Nižje postane
precej vroče. Čas je za slačenje. Nekaj prečenja in počasi gremo spet gor. Zvije me v trebuhu. V kratkem si sledita sva obiska toaletnih prostorov. Mimo gredo cele množice.
V tem času si na postaji privoščim nekaj sira in salame. Teži me v notranjosti. Sklenem,
da ta praksa zame ni idealna. Počasi se umirim. Srednji del proge ima precej prečenj.
Za tabo je že kar nekaj proge, pred tabo pa tudi ogromno. Skušam ujeti en pameten ritem. Pred Chamtexom je ljubek vzponček po lepem gozdičku. Na okrepčevalnicah so bili na voljo tudi piškoti, slano pecivo, ploščice, rozine, pomaranče, banane, juha, coca cola.
In seveda voda in še kaj. Bolj založene so bile v dolini. Višje pa precej manj. Kmalu sledi vpon na Bovine. Z veseljem spoznam, da se mi ponavlja sindrom iz 24 ur Primoža. Globoko v tekmi se mi začne odpirati. Seveda ne gre, kot bi spočit štartal, a veliko bolje kot večini okoli. Še posebej strmo v klanec. Osvajamo Bovine, na glavi čelke, zunaj mraz in mokrota in veter, pa megla. Spet dolg spust. Trier. Vzpon na predzadnji vrh preko 2000 metrov. Na predzadnjem spustu mi začne dragocena lučka (Led Lenser>70 eurov, napolnjena), spuščati dušo. Očitno jo resnejša mokrota sesuje. V Vallorcinu še tretjič izgubljam čas na toaletnih prostorih, lučke ne menjam. Na zadnjem vzponu si rečem, da bom to storil na vrhu. Držim se drugih. Teren postane tehnično zahteven. Pridemo v meglo. Mraz pritiska, veter piha, Povsod okoli nas je voda. Na delih poti kar bredeš po vodi. Kamor stopiš zagaziš v vodo. Majhni potočki so postali hudourniki, prečiš jih, tako, da zagaziš v mrzlo vodo. Spodrsne mi, odletim, se udarim v koleno. Malo potem se ustavim, poiščem rezervno lučko - Black Diamond. Diamant funkcionira odlično. Menjava lučke je trajala kakšno minutko. Seveda bi bilo modro to storiti prej. Bi si kaj prihranil.
A po tej minutki sem se tresel kot šiba na vodi. Od mraza. Od tu do kontrolke visoko v hribu napredujem še z nekom. Megla je, ne vidim ga. Ne vem kdo je. Ne govoriva. Čutim, da obema odgovarja, da je še nekdo blizu. Se prebijava od lučke ob progi do naslednje lučke. Ko si pri eni, naslednje ne vidiš, megla pač. Naslednjo najdeš tako, da se držiš poti. In mantraš: 'Bodi naslednja lučka'. Tu je strogo nepriporočeno zlomiti si gleženj ali zaiti ali omagati. Malo upam, da bo na La Flegereju koča. Ni. Je pa improviziran šotor. Prepihan. Vsipljem vase toplo juho. Slečem zgornji del. Poiščem suho majico.
Se ovijem v alu folijo. Dve plasti. Genialen izum je tale folija. Čez potegnem mokra oblačila. Majico z dolgimi rokavi (Bjorn Daehli), vetrovko (rumeno, od tekaškega foruma) in majico (finisher na Jungfaru). Še ena juha. In ven. V mraz, mokroto, dež, meglo, veter in temo. Zunaj se še dva pripravljata za zadnji spust. Združimo moči. Na pol spusta se megla razkadi. Nekdo pade mino. Se zaženem za njim. Zadnjih nekaj kilometrov dirjava. Od kod še toliko energije, mi ni znano. Jih še kar nekaj prihitiva. In tu je cilj.
Sredi nekoliko polulanega Chamonixa. Tu me čaka Irena . Zares sem je bil vesel.
Še malo hrane, tuš, kanček spanja, pohajkovanja po Chamonixu. Imajo tudi res krasen muzej kristalov.
Za mano je prečudovita izkušnja. Vredna vrnitve. In spoznanje. Tekmovanje na Ultra Trail du Mont Blanc je čudovita izkušnja. Vredna vsake kaplje znoja. Sem je modro priti res dobro pripravljen. Pa še to morda ne bo dovolj za priti do cilja. Predpisana je obvezna oprema. Ko vse to zložiš v nahrbtnik, si rečeš, da je težko. Kako bom pa tekel? A lahko se izkaže, kot se je tokrat. Prav vsak kos opreme je na mestu. Prav vsak še kako prav pride.
In se zaveš, da je nahrbtnik lahek. Težek bi bil, če bi bil lažji, a bi kaj bistvenega manjkalo. Ob progi sem videl tudi zelo izmučene ljudi. In takšne z raznimi poškodbami in žulji. Štartalo nas je 1997, do cilja nas je prišlo 444. Med temi sem bil nekje na polovici s časom pod 19 urami. A v prvi vrsti to ni tekma z drugimi. Daleč in predvsem gre za lastno odločnost, preizkušanje svojih meja, lastne volje. Pri tem pa moraš ohraniti kanček razuma in vedeti, ali si ob nesporni zagnanosti (zato si tu), lakko privoščiš naslednji hrib.
Ali pa je za danes dovolj. Meja včasih ni očitna. Glede na to, da iz Chamonixa ni prišlo do tragičnih novic, smo zame zmagovalci vsi, ki smo bili te dni tam. Na tej čudoviti progi.
u

[Bojan Ambrožič]

Bravo! Res je zanimivo brati take opise!

[yogo]

Pero, to si pa tako dobro opisal, da je kar po meni padal dež.
Še enkrat čestitke.

lp Yogo

[husein]

Bravo
Super in zelo zanimiv zapis Peter. Imam mravljinčaste noge in kocine pokonci.

[AVI]

....še enkrat bravo Peter tako za opravljeno popotovanje kakor tudi za poročilce....super in bravo....

[semjul]

BRAVO VSEM UDELEŽENCEM

Peter hvala za opis, vem da si povedal le obris vsega, pa že to je dovolj za predstavo kaj si dal skozi

[marjeta]

Bravo Peter in ostali res krasen opis. Lep pozdrav Marjeta

[matej-jethro]

Petru in ostalim borcem iz Slovenije iskrene čestitke za odločnost, voljo in pogum Vreme je bilo očitno takšno, kot si ga ne želimo. Še posebej, če je treba zato v Francijo in še malo naokoli. Kakšno poročilo bi šele spisal Peter, če bi naletel na idilično, pozno poletno, prijetno sončno vreme in tekel v romantično jasno noč??

Upam, da bo na takšno tekmo "uletel" ŽarkoM, ki mu letos zaradi poškodbe ni bilo dano.....

[ZarkoM]

Iskrene čestitke vsem, ki ste se soočili s tako težkimi pogoji. Meni na žalost (ali pa srečo) ni zneslo. Na videz nedolžen padec je povzročil nič kaj nedolžno poškodbo, ki mi onemogoča tek že več kot mesec dni. A bo že nekako. Počasi gre na bolje. Mont Blanc je čakal name že nekaj miljonov let, pa bo potrpel še kakšno leto.

[ZdravkoC]

... nedolžen padec je povzročil ... nedolžno poškodbo ... gre na bolje ...

Pocajtaj se Žare, upam da je res že OK, ker MontBlanc nima cajta čakat v nedogled

Peter je čudovito opisal zadeve, res se da podoživljat zgodbo.

Je pa tudi res, da ni garancije za prihod v cilj. Težka je ta

[večno mlad]

Sej ne da bi bil preveč firbčen, ampak me pa resno zanima a UTMB-jevci že lahko kj migate.

[PeterM]

Sem vesel, da ste nekateri prebrali kratek utrinek o mojih dogodivščinah okoli
Mont Blanca. In da vam je bil zapis všeč.

@ Žarko: Bela Gora zagotovo ne bo čakala večno. A vem da boš kmalu pod njo in okoli nje.

@ Semjul: Res sem povedal le drobec zgodbe. Takšne preizkušnje pišejo debele romane.
Kot preizkušen volk dolgih preizkušenj, to tako ali tako dobro veš.

@ Matej-jethro: Vreme sploh ni bilo slabo. Je bilo težje teči in hoditi. Mraz, voda, mokrota, z dežjem prepojena in zato težja oblačila, veter. V zgodnjih fazi tekme celo vročina. Blato. Hladni deroči potoki, ki si jih lahko prečil le tako, da si zagazil v hladno vodo. Saj so bili kamni, a pod vodo. Pa vendar, po par urah teka se zavem, da so okoli mene same gore, visoke in še višje. Na višjih je sneg. In ledeniški jeziki, pa gorske reke in slapovi. Ker je deževalo, je vsa ta voda ustvarjala koncert, je bučalo, bilo je mogočno. In trava, ki je na nekaterih mestih tako dišala. In rože. Dan pred tekom je bilo čudovito vreme. In v nedeljo zjutraj je bilo mogoče pogledati gor. Kjer je bil Mont Blanc na novo zasnežen, s čisto svežimi plazovi. Vreme je bilo na svoj način krasno.

@ večno mlad: v cilju sem bil v soboto malo pred peto zjutraj. Prvič tekel na k-Rožniku v torek. Mušnica in laufer sta bila prijazna in sta tekla zelo umirjeno. Tako sem lahko poskakoval ob njima. V sredo sem delal kratke šprinte v klanec, danes pa po gozdu tekel z Ireno. Muskafibra ni bilo skoraj nič, žuljev niti v sledovih. Zaenkrat kaže, da se je vse super izteklo.

Lep pozdrav, Peter

[še1PR]

Bravo! Vsem čestitke!!!

[5r002]

PeterM, zares odlično poročilo!

Čestitke vsem ultrašem!!

[bine]

Hvala Petru M za res doživeto in izčrpno poročilo. Doživljal sem povsem podobne situacije, vse do Vallorcineja, kjer so me v moji zagnanosti ustavili ob 03.07 uri zjutraj. Za mano še tudi vse preostale udeležence z izgovorom, da je tekma končana. Do uradnega cilja ni bilo več kot dobrih 18km. Počutje pa še vedno čudovito kljub premočenosti.
Čestitam vsem, ki so se podali na to avanturo! Meni je uspelo in sem še vedno za take extremne podvige, seveda počutju in zdravju primerne.