- 21 Maj 2010, 14:33
#224553
Dragi sotekači, ker sem vam v preteklosti napisal poročilo z vsake triatlonske preizkušnje, vam sedaj prilagam tudi poročilo iz ekstremne kolesarske dirke Dirka okoli Slovenije 2010.
KO ZA DEŽJEM NE POSIJE SONCE
Prejšnji teden sem se odpravil že na moj tretji poskus ultra kolesarske preizkušnje DOS EXTREME. Gre za 1230km dolgo kolesarsko dirko okoli Slovenije, z 15.000 višinskimi metri vzponov, katera spada v program evropskega in svetovnega prvenstva v ultra kolesarstvu, poleg tega pa je tudi vstopnica za sloviti RAAM.
Do sedaj sem se z njo spopadel že dvakrat. Prvič sem se z njeno težavnostjo spopadel popolnoma nepripravljen – tako fizično kot psihično (česar sem se zavedal že pred tekmo). To je bila do sedaj edina tekma, na katero sem odšel tako slabo pripravljen, in zato je bil rezultat že vnaprej znan. DOS me je izločil že po 500km rekoč, noben me ne konča nepripravljen!!! S tem v zavesti sem se pojavil na štartu tudi lansko leto. V polni pripravljenosti, tako mentalno kot fizično, sem se spopadel z njeno veličino, poln pričakovanj in z malo mero maščevalnosti zaradi poraza prejšnje leto. Tudi to leto mi je dirka pokazala, da tu ni prostora za surovo moč (morda pri Juretu), temveč je treba neskončne kilometre in neskončne višinske metre jemati še kako resno…z vsem spoštovanjem. Dirka me je izločila po 34urah neprestanega vrtenja pedal, na približno 800km. Vnetje narastišča notranje stegenske mišice je bilo prehudo za normalno nadaljevanje dirke, ter prenevarno za normalno nadaljevanje sezone (že čez tri tedne sem imel evropsko prvenstvo v dvojnem ironmanu).
Letos sem tako stal na štartu z zelo mešanimi občutki. Glava je bila pripravljena na boj, telo zaradi tempa življenja malo manj. Glavo je malenkostno razjedalo vprašanje: Kaj če mi ne uspe niti letos? Vse to so seveda zaostrovali pritiski vseh ki me poznajo, ter zavedanje da nas čaka deževni pekel, ki naj bi trajal kar skozi celotno dirko.
Končno je prišla ura 21:34, ko sem se že tretjič zapeljal (oziroma sprehodil zaradi dežja) po startni rampi ter se podal v oblačno noč svojemu velikemu projektu naproti. Vreme nam je prvo noč vsem skupaj prizaneslo, najbrž vedoč, da nam bo kasneje vrnilo trikratno. Kmalu po tem ko sem zapustil Predmejo (KONEC PRVE NOČI), enega najbolj zahtevnih klancev na celotnem DOS-u, se je ulilo kot iz škafa, tako da smo bili zaradi nepripravljenosti v trenutku popolnoma mokri in zaradi spusta proti Idriji tudi prezebli. Prav v tistem trenutku sem zaradi mraza načel kolena, ki sem jih moral nato po prihodu na Štajersko redno mazati z neklofenom. Prav tako pa tudi roke, ki so postajale vse bolj boleče zaradi stika z krmilom kolesa. Čez par uric se je dež v Tolminu spremenil v pravo povodenj…in imel sem občutek, da je na cesti zgolj nekaj norcev na kolesu, ki jim vsaka sekunda šteje kot ura. Tudi sam sem se uprl nasvetu ekipe za vedrenje ter se podal v boj z nalivom…ki pa se je izkazal kot prav prijetna osvežitev, ki je pregnala prihajajočo zaspanost in utrujenost. Po »kratkem« kolesarjenju je sledil vzpon na Vršič s svojimi 25 serpentinami, ki so mi še kako prišle prav, saj so predstavljale edino točko kjer se lahko kolesar za sekundo odpočije. Po mučnem spustu zaradi tlakovane ceste, je v Kranjski gori sledil krajši počitek, ki ga je popestril edini sončni žarek na celotni trasi. Počutje je bilo v tistem trenutku na visokem nivoju, z približevanjem Tržiču (kjer me je čakal sin) pa se je to le še stopnjevalo. Po vzponu na Črnivec, je tam sledil prvi 15 minutni spanec, po cca 24 urah od začetka dirke. Po kratkem oddihu je sledil spust proti Velenju, kjer pa se moral opraviti prvi daljši postanek (cca 1uro), saj me glava enostavno ni ubogala več. Sledilo je nadaljevanje preko Koroške do Štajerske (KONEC DRUGE NOČI) kjer so se lansko leto pričele prve težave s kolenom. Letos smo te predele preskočili ter se še polni (če se temu lahko tako reče) moči spopadli z letošnjo novostjo, 50km neskončne prekmurske ravnine. 50km bojevanja z hudim vetrom je prav iz vseh tekmovalcev iztisnilo tiste zadnje atome, predvsem psihične moči, in prihod v strme klance Goričkega je bilo pravo olajšanje. Sledil je zopet utrudljiv boj z nenehnim dežjem, ki se je končal na približno 1000kilometru, ko sem si ob začetku TRETJE NOČI vzel drugi postanek, trajajoč približno 45minut. Sledilo je nadaljevanje, ki je kmalu pripeljalo na Dolenjsko, kjer se je moje počutje (zaspanost) samo še stopnjevalo. Prošnja po zgolj treh minutah počitka je bila zavrnjena in zgolj čudež me je pripeljal na vrh Vahte (vzpon med Novim mestom in Metliko), kjer je bil obvezen zadnji počitek, cca 150km pred ciljem. Kaj pomeni pomanjkanje nespanja vedo zgolj tisti, ki so ob hudem naporu enkrat to doživljali sami. Občutek nemoči, občutek da bi bil pripravljen plačati 1000eurov za 1 urico spanja, občutek da lebdiš ter da to nisi več ti, občutek… To so trenutki, ki so lahko za kolesarja smrtno nevarni, saj se ne zaveda realnosti in lahko kaj hitro zavije na nasprotni vozni pas. Prav to se je meni dogajalo ob vzponu na ta vrh…vsaj tako so mi rekli, kajti sam se ne spominjam vsega. Sledilo je kolesarjenje preko Črnomlja in zadnji veliki vzpon preko kočevskih hribov, kjer se je po dolgem času začelo kazati celo sonce. Dirka je ocenila, da si vsi tisti, ki smo prišli do te točke, ob takem vremenu, zaslužimo malce nagrade ter nas tako nagradila z malo bolj prijaznim vremenom. Po zamenjavi kolesa (zaradi vse svinjarije in dveh zaporednih defektov je bilo kolo out) je sledil pravi mali 50kilometrski kronometer, ki se je končal na vrhu Planine kjer mi je nasproti prišel avto direktorja dirke…ki me je nato pospremil zadnjih nekaj kilometrov do cilja.
Kaj povzeti v parih stavki? To, da je DOS ekstremna preizkušnja, ki ne dela izjem med kolesarji, ter tako ne spusti skozi nikogar, ki ni pripravljen oziroma naredi selekcijo tudi med tistimi izjemno dobrimi. Letos je ta davek plačalo kar 37 tekmovalcev izmed 64-ih, kolikor jih je bilo na startu. Davek je bil enakovredno porazdeljen tako med domačimi kot tujimi kolesarji.
Je čudovita preizkušnja lastne moči in kohezivnosti ekipe. Je tri dnevni stik z čudovito naravo Slovenije, ki zna biti v tistih najlepših predelih tudi najbolj surova. Je občutek ponovnega rojstva, saj veš da si premagal nekaj kar se ti je še pred kratkim zdelo nemogoče. Je občutek, ki ga lahko doživi zgolj tisti, ki se upa poskusiti. In prav v tem je čar »ekstremnega« športa in življenja - treba si je upati poskusiti.
Želim vam, da bi tudi sami zbrali pogum in se spopadli s svojo preizkušnjo. Tisto kar vas čaka na cilju (spodbujanje gledalcev, objemi in ponos najbližjih, solze sreče ob svojem uspehu,…) je vsekakor vredno truda, ki ste ga vložili.
Verjemite mi…občutek je angelski!!!
NEVER GIVE UP!!!
KO ZA DEŽJEM NE POSIJE SONCE
Prejšnji teden sem se odpravil že na moj tretji poskus ultra kolesarske preizkušnje DOS EXTREME. Gre za 1230km dolgo kolesarsko dirko okoli Slovenije, z 15.000 višinskimi metri vzponov, katera spada v program evropskega in svetovnega prvenstva v ultra kolesarstvu, poleg tega pa je tudi vstopnica za sloviti RAAM.
Do sedaj sem se z njo spopadel že dvakrat. Prvič sem se z njeno težavnostjo spopadel popolnoma nepripravljen – tako fizično kot psihično (česar sem se zavedal že pred tekmo). To je bila do sedaj edina tekma, na katero sem odšel tako slabo pripravljen, in zato je bil rezultat že vnaprej znan. DOS me je izločil že po 500km rekoč, noben me ne konča nepripravljen!!! S tem v zavesti sem se pojavil na štartu tudi lansko leto. V polni pripravljenosti, tako mentalno kot fizično, sem se spopadel z njeno veličino, poln pričakovanj in z malo mero maščevalnosti zaradi poraza prejšnje leto. Tudi to leto mi je dirka pokazala, da tu ni prostora za surovo moč (morda pri Juretu), temveč je treba neskončne kilometre in neskončne višinske metre jemati še kako resno…z vsem spoštovanjem. Dirka me je izločila po 34urah neprestanega vrtenja pedal, na približno 800km. Vnetje narastišča notranje stegenske mišice je bilo prehudo za normalno nadaljevanje dirke, ter prenevarno za normalno nadaljevanje sezone (že čez tri tedne sem imel evropsko prvenstvo v dvojnem ironmanu).
Letos sem tako stal na štartu z zelo mešanimi občutki. Glava je bila pripravljena na boj, telo zaradi tempa življenja malo manj. Glavo je malenkostno razjedalo vprašanje: Kaj če mi ne uspe niti letos? Vse to so seveda zaostrovali pritiski vseh ki me poznajo, ter zavedanje da nas čaka deževni pekel, ki naj bi trajal kar skozi celotno dirko.
Končno je prišla ura 21:34, ko sem se že tretjič zapeljal (oziroma sprehodil zaradi dežja) po startni rampi ter se podal v oblačno noč svojemu velikemu projektu naproti. Vreme nam je prvo noč vsem skupaj prizaneslo, najbrž vedoč, da nam bo kasneje vrnilo trikratno. Kmalu po tem ko sem zapustil Predmejo (KONEC PRVE NOČI), enega najbolj zahtevnih klancev na celotnem DOS-u, se je ulilo kot iz škafa, tako da smo bili zaradi nepripravljenosti v trenutku popolnoma mokri in zaradi spusta proti Idriji tudi prezebli. Prav v tistem trenutku sem zaradi mraza načel kolena, ki sem jih moral nato po prihodu na Štajersko redno mazati z neklofenom. Prav tako pa tudi roke, ki so postajale vse bolj boleče zaradi stika z krmilom kolesa. Čez par uric se je dež v Tolminu spremenil v pravo povodenj…in imel sem občutek, da je na cesti zgolj nekaj norcev na kolesu, ki jim vsaka sekunda šteje kot ura. Tudi sam sem se uprl nasvetu ekipe za vedrenje ter se podal v boj z nalivom…ki pa se je izkazal kot prav prijetna osvežitev, ki je pregnala prihajajočo zaspanost in utrujenost. Po »kratkem« kolesarjenju je sledil vzpon na Vršič s svojimi 25 serpentinami, ki so mi še kako prišle prav, saj so predstavljale edino točko kjer se lahko kolesar za sekundo odpočije. Po mučnem spustu zaradi tlakovane ceste, je v Kranjski gori sledil krajši počitek, ki ga je popestril edini sončni žarek na celotni trasi. Počutje je bilo v tistem trenutku na visokem nivoju, z približevanjem Tržiču (kjer me je čakal sin) pa se je to le še stopnjevalo. Po vzponu na Črnivec, je tam sledil prvi 15 minutni spanec, po cca 24 urah od začetka dirke. Po kratkem oddihu je sledil spust proti Velenju, kjer pa se moral opraviti prvi daljši postanek (cca 1uro), saj me glava enostavno ni ubogala več. Sledilo je nadaljevanje preko Koroške do Štajerske (KONEC DRUGE NOČI) kjer so se lansko leto pričele prve težave s kolenom. Letos smo te predele preskočili ter se še polni (če se temu lahko tako reče) moči spopadli z letošnjo novostjo, 50km neskončne prekmurske ravnine. 50km bojevanja z hudim vetrom je prav iz vseh tekmovalcev iztisnilo tiste zadnje atome, predvsem psihične moči, in prihod v strme klance Goričkega je bilo pravo olajšanje. Sledil je zopet utrudljiv boj z nenehnim dežjem, ki se je končal na približno 1000kilometru, ko sem si ob začetku TRETJE NOČI vzel drugi postanek, trajajoč približno 45minut. Sledilo je nadaljevanje, ki je kmalu pripeljalo na Dolenjsko, kjer se je moje počutje (zaspanost) samo še stopnjevalo. Prošnja po zgolj treh minutah počitka je bila zavrnjena in zgolj čudež me je pripeljal na vrh Vahte (vzpon med Novim mestom in Metliko), kjer je bil obvezen zadnji počitek, cca 150km pred ciljem. Kaj pomeni pomanjkanje nespanja vedo zgolj tisti, ki so ob hudem naporu enkrat to doživljali sami. Občutek nemoči, občutek da bi bil pripravljen plačati 1000eurov za 1 urico spanja, občutek da lebdiš ter da to nisi več ti, občutek… To so trenutki, ki so lahko za kolesarja smrtno nevarni, saj se ne zaveda realnosti in lahko kaj hitro zavije na nasprotni vozni pas. Prav to se je meni dogajalo ob vzponu na ta vrh…vsaj tako so mi rekli, kajti sam se ne spominjam vsega. Sledilo je kolesarjenje preko Črnomlja in zadnji veliki vzpon preko kočevskih hribov, kjer se je po dolgem času začelo kazati celo sonce. Dirka je ocenila, da si vsi tisti, ki smo prišli do te točke, ob takem vremenu, zaslužimo malce nagrade ter nas tako nagradila z malo bolj prijaznim vremenom. Po zamenjavi kolesa (zaradi vse svinjarije in dveh zaporednih defektov je bilo kolo out) je sledil pravi mali 50kilometrski kronometer, ki se je končal na vrhu Planine kjer mi je nasproti prišel avto direktorja dirke…ki me je nato pospremil zadnjih nekaj kilometrov do cilja.
Kaj povzeti v parih stavki? To, da je DOS ekstremna preizkušnja, ki ne dela izjem med kolesarji, ter tako ne spusti skozi nikogar, ki ni pripravljen oziroma naredi selekcijo tudi med tistimi izjemno dobrimi. Letos je ta davek plačalo kar 37 tekmovalcev izmed 64-ih, kolikor jih je bilo na startu. Davek je bil enakovredno porazdeljen tako med domačimi kot tujimi kolesarji.
Je čudovita preizkušnja lastne moči in kohezivnosti ekipe. Je tri dnevni stik z čudovito naravo Slovenije, ki zna biti v tistih najlepših predelih tudi najbolj surova. Je občutek ponovnega rojstva, saj veš da si premagal nekaj kar se ti je še pred kratkim zdelo nemogoče. Je občutek, ki ga lahko doživi zgolj tisti, ki se upa poskusiti. In prav v tem je čar »ekstremnega« športa in življenja - treba si je upati poskusiti.
Želim vam, da bi tudi sami zbrali pogum in se spopadli s svojo preizkušnjo. Tisto kar vas čaka na cilju (spodbujanje gledalcev, objemi in ponos najbližjih, solze sreče ob svojem uspehu,…) je vsekakor vredno truda, ki ste ga vložili.
Verjemite mi…občutek je angelski!!!
NEVER GIVE UP!!!
NEVER GIVE UP
www.nevergiveup.si
www.nevergiveup.si
