- 19 Jun 2011, 10:51
#256434
Za vsakega posebej je ta GM4O zagotovo svoj projekt. Zame osebno je to projekt leta.
In po pravici povem, da vsakemu, ki bi meni rekel, kako se pripravlja na to že več mesecev prej( predvsem psihično- jast) , se živcira, sekira, - ma, jast bi mu brez pardona svetovala, naj vrže vse skupaj v vodo, saj pa ja ni en maraton toliko vreden.
A KO SE TA PROJEKT ZAKLJUČI: MA, KAM GREŠ LAHKO PO LEPŠE OBČUTKE ? MA, JIH NE DOBIŠ NIKJER!
No, zdaj pa k moji štoriji in pripravi na maraton dan prej. Ja, bom dolga, ni kaj…
Na listek sem si cel teden pisala, česa slučajno ne smem pozabiti vzeti s sabo, tako za zihr. Ko sem vse skupaj dan prej metala v potovalko, so me naši mulci dražili: » Ej, mama, ma kaj ti greš na Tenerife? » Ja, otroci, ma ne na Tenerife. Ma, to bo še boljše. » Ma, mama, kolk cajta pravš, da boš rabla?
»Ma, če pridem v sedmih urah v cilj, bom zelo kontenta.«
Sobota . Tri ura. Zvoni. Vstanem. Grem po svojih vsakodnevnih opravilih, skuham kavo, se usedem, vzamem časnik, začnem nekaj brati kar v prazno, in čakam, kdaj me bo začelo šraufat. Nič. Ma, ne mi rečt, da bo ista kot prvič? Bo, bo. Ja nič.
Ob štirih in deset kreneva na pot, rajši malo prej, ker bo letos pač drugačen režim in še naša korejta nekaj zeza, tako da bolje drži ga kot lovi ga.
V Petrovem Brdu sva bila zares dosti zgodaj, a je že kar nekaj tekmovalcev pri Rudkotu pilo kavo. Da ne bo motil prometa, se je moj takoj obrnil nazaj, saj sva se zmenila, da me bo počakal v Huda Južni. » Ja, vače , tam okrog poldne me pričakuj. Saj veš, župco se je za kosilo, nje in to je opoldne. Zdaj , če mi bo slučajno šlo zelo dobro, lahko da pridem kakih 15 minut prej. Do takrat pa lahko v avtu malo zadremaš. Pa pa. Ljubčka za srečo in že sem sama.»
A mi ni bilo prav nič dolgčas. Prijavila sem se, z vsemi beseda, dve in že je bila ura pol osmih. In glej, strejlo, ma kaj zdaj se bo lotilo padat in pokvarlo vso zadevo? Ojoj, daj oblak , šibaj ti dalje, proč od tod. In res. Veter je vidno odnesel črne oblake. Zdaj pa zdrži od začetka do konca. Prosim?!
Ogrela sem se, šla od treme po svojih standardih vsaj petkrat potočit k Rudkotu eno, dve kaplji in že je bil čas za vstop na štartni prostor. Pozdrav napovedovalke, pozdrav domovini in gremo.
Kaj kmalu sem se seveda znašla v ozadju te naše 400 članske kolonce. A sem kar nekaj časa s sabo vlekla druščino, ki se je med seboj menila, da vozim kar dober tempo. No, in ko se mi je zdelo, da sem že celo večnost na poti, pogledam znak na drevesu: 37 km. Ojej, mati, ne glej teh oznak. Kdaj boš pa prišla do 10? Ma, to je še cela večnost. No, no, saj veš, da se moraš najprej malo udelat in da pole kar šibajo tevi kilometri. Nekaj po drugi okrepčevalnici sem sklenila, da se umaknem iz kolovodje in dala prednost vsem, ki so bili za mano, čeprav sem jih skozi spraševala, če se jim umaknem, da grejo mimo, so vsi pravli, da ne, ker grem glih točno. Ma, ko sem se ustavla in so šli vsi mimo, jih pa kar hkrati ni bilo več nikjer. Ne duha ne sluha o nobenem. No, mati, zdaj si pa sama. Jej, če se zgubim? Saj je taka megla, da pet metrov naprej ne vidim? Ma, daj, ni šans, kaj ne vidiš, kako so vse označili s trakovi. Če se pa tle zgubiš… joj, kolk dela so imeli Graparji, da so vse pripravili v nulo. Vsaka čast.
Na vrhu Koble vprašam reševalce, kje smo? » Prvi hud vrh je za vami. Še eden, pa bo ta stran obdelana.« Uf, daj da res…«
No, ker sem bila prav sama, ne spredaj ne zadaj žive duše, sem res ob svojem ritmu brez najmanjšega problema dosegla vrh Čez Suho. Tako lepo še ne. Zares ne. Ura 10 in 9 minut. No, prvi štirje koščki so šli… Teh devet minut pa jast nadoknadim za v dolinco, saj se ja spoznam na spuste… Na vrhu se malo pošalim, da sem pač prva metla, ki pometa, a sem v rezultatih dejansko videla, da je za mano res prišla samo še ena dama in to moja sokrajanka Sonja in dva moška.
No, kot sem že omenila, meni dolinca gre, ker se mojih dobrih 70 kg kar samo kotali proti dol in kaj kmalu na spustu srečam ZdravkotaC in Vero, za katero pa se mi ni zdelo, da je ona. Sem vidla eno črno žensko, ne bjondaste. Fatamorgana .
Seveda je Zdravc vse pridno dokumentiral, tako sem se mu tudi jast lepo postavila pred objektiv.
Šibam, res brez problema, čeprav je bilo kar mokro in zdrsljivo, se mi je vse skupaj srečno izšlo. No, na tej strani gore je en parkrat tako močno zapihalo, da sem se že malo ustrašila, da me odpihne. Ma, kje bo tako maso odpihnilo, daj baba, saj si ja persona.
No, do sedla je res šlo hitro. No, in ravno, ko so me začele počasi ene čudne misli obdajat, pridem do Stržišča. V Stržišču so mi glasno ploskali in me spodbujali, celo: »Bravo, Valentina Čufer,« sem slišala. Cerkveni zvon je zazvonil enajsto uro.Pa, kaj ne boš dobil gajsta.
In sem misli odbila proč. In gremo. Gremo. Gremo. Pa pridejo črne misli nazaj. Joj, ma zakaj tolko dolince? Kdaj jo bo konec? In pole se je počasi spet začelo… ista zgodba. Vsakič ista. Dolina, neumorna. Joj, na kaj naj mislim zdaj, da preženem besedo ODSTOP?
Grem malo z mislimi na TF , se spomnim na Taeta: Tae se ne gre več. Ojej, bejži, mati, proč s temi mislimi, šibaj, kolkor se da, boš rekla tudi ti : Čuferca se ne gre več?
Ojej, ne mislit na to. Ne, ne, ne daj se!!!!
Grem drugam. Se spomnim podpisa, ki ga ima ZdravkoC: Vse je v glavi, čuj. Ojej, Zdravc, saj vem, da je fse v glavi, samo moja glava je zdaj prazna, empty, vuoto… zastopiš? Nič ni noter. Kaj pa zdaj? Ja, nič, čakaj, da mine kriza, saj veš, da bo minila.
Pa se spomnim na moje Eritrejce, ki naj bi mi delali kompanijo na poti: Ja, oštja, nikjer nobenega. Ne duha ne sluha o njih. Ma, sam, kje ste?
Končno pridem do Znojil, se okrepčam, malo pojočem, le zakaj ni konca teve dolince in vprašam, če kaj vedo, kako grejo naši. Pa izvem, da je Mitja prvi , da pa ne vejo še, če je že končal… O, vsaj nekaj lepega. Svetovnega prvaka, da bomo imeli , v naši Baški Grapi?
Evo, pa sem dobila en mal gajsta. Ko pa se spuščaš skozi vasi, kjer ti povsod ploskajo in te bodrijo, saj veste, da ne moreš obcagat…V Oblokah se napijem, najem, vprašam, kje pa je moja Silvanca Droletova, pa zagledam malo naprej, kako me čaka s fotoaparatom, da me poškljoca. Se pozdravimo, poleg nje zagledam češnjo, ki so pri nas že fertik, rečem, da pridem po tekmi nazaj nanje, in grem dalje.
Zašlišim muziko. No, zdaj bo pa kmalu Huda Južna. Na tistem spustu po travniku zaslišim od spodaj: »Dejmo, mati! Dejmo, Valentina!«
MA, pogledam malo bolje, in vidim mojega ZZiča v tekaški opravi.
»O, vače, ma kaj pa ti tukaj? Kaj boš šel laufat?
Aha, si se zbal, da me bojo Eritrejci obkrožali, a?
O, zdej pa vem, da me ne daš, da me maraš. Ma, saj veš, da tudi jast tebe ne dam, saj si ja pol Graparja. Takih pa se ne da kar tako. Kaj bi pa delala jast v Eritreji, a? »
» Dej, dej, baba, bom šel s tabo čez Durnik, da ti ne bo dolgcajt. Saj sem že mislil, da te ne bo.«
» Ja, kolk je pa ura? »
»Poldne bo, glih, ko boš spodaj.«
» Ja, oštja, saj sem rekla, da grem po koščkh. Še štiri sem dala skozi. Župca mora bit opoldne, nje? »
Prečkam cesto, John in Valerija tam ob cesti navijata zame. Jima rečem hvala, zdaj grem dalje, sem dobila gajst.
In zagrizem v Durnik. Moj me zadaj za hišo draži: » Jej, ma saj lani ni bilo tako strmo, kako so nardili še bolj strm hrib?«
»Genaj, vače, ne me že na začetku spravt do slabe volje!«
In greva. Prva postaja. Pojest, popit, se oddahnit. Gremo dalje.
Na vrhu prvega Durnika dohtar Rakuščkov čaka s sprejem v roki:« O, Valentina, kaj imaš kaj krčev?«
»Ma, kašne krče, jast nejmam nikoli krčev, saj skuzi pravim, daj jast ne šibam szi mišicami, jast šibam na moj špjeh, ki ga imam. Tako, da so krči zame nejki neznanga. Imam pa prav mrtve, telečje noge, če mi jih szi sprejem lahko kaj poživiš, pa kar pošpricaj!«
» A, ne, ne bolje da ne! »
»Pa neč!«
In greva dalje. Ja, za se malo nadihat, sem se seveda ustavila kar nekajkrat. K ta drugemu Durniku sva prišla ob enih in pet minut. Tam so si vsi nekaj špricali, midva pa sva jo lepo mahnila naprej.
Se mi zdi, da sva čez Durnik prehitela kar nekaj tekačev- hodačev.
No, ko končno prideva do zadnje okrepčevalnice pred Poreznom, slišim med pitjem, kako se en pogovarja po telefonu. Pa se mi je zazdelo, kot da govori nekaj o meni. He, he, dr.Rakuščkov je spraševal, če je prišla že do njih ena bjondasta. » Že, že, rečte mu.«
No, nasploh moram napisat, da sem se ustavila prav na vsaki okrepčevalnici in niti mimo ene nisem šla, da ne bi spravila v smeh vseh, ki so bili tam. Smisel za humor pa dobim, tudi, ko je najbolj hudo!
No, proti vrhu Porezna me je pa moj ZZ malo povlekel szi palicami. Pa greva mimo dveh moških, ki sedita v travi in eden reče: » O, to pa ne bo zastonj, ta vleka. To bo pa drago! »
Jast pa nazaj: » O, veste kaj, če me je vzel in v dobrem in v zlem, pa naj malo zla tudi poskusi, nje? Ne pa, da mu je samo lepo…«
»Ha, ha, ja, ja imate prav, ha ha.«
Dve minuti čez dvejo sva na vrhu Porezna. Še štirje koščki so šli … Si minutko, dve oddahnem, se najem, napijem.
Zdaj pa samo še šprint do cilja. In res, kar nekaj sva jih prehitela tekom cele poti. Pot je bila super, tekaška. Mi je res šlo. 56 minut sem rabla do cilja. Zadnje km se je dalo kar šprintat. Ob 15: 00:14 grem skozi cilj. Vem, da sem kričala v zrak, hvala ti Bog, vem, da sem se dala na kolena, poljubila tla. Oblile so me solze sreče in hkrati spet tiste misli, da pa se zakolnem, da zdaj pa res ne grem nikoli več! Sedem ur ! Ojej, to je že en šiht.
Moj se mi pridruži , ga objamem, dam lupčka in se mu zahvalim, da mi je delal družbo in mi pomagal, ker sama bi bila še zelooo zadaj.
Z mnogimi se objamem, si čestitamo med sabo. Tudi Jožko me objame, vpraša, če sem zmagala, prikimam in da tri lupčke ( Dorica, ne bit jezna
)
Nekaj popijem, sadne kupe nisem mogla jesti, sem imela tekom cele poti prav nabasan želodec, zato jo rade volje odstopim družici drugega najstarejšega tekača Alberta, ki je v svoji kategoriji zmagal in si grem privoščit tuš.
Pridem do šotora in pač nedolžno vprašam, kje je moški, kje je pa ženski tuš?
»Greste noter, levo so eni, desno drugi.«
A tako? Ja, pa kaj. Pa naj bo tako! Pod tuš grem, pa pika. Ha, ha, se mi je zdelo čudno, ko sem bila še pred vrati šotora, zakaj so moški, ki so prihajali ven, tako zeeelooo srečni. Se je šel kakšen gvišno enparkrat stuširat….
Ko sem se očedila, se mi je zaželela piva. Ojoj, kaj bi dala zdaj za eno? Vidim tam na pultu strojček za točenje. Ojej, ma nimam soldov szi sabo, so v avtu v Huda Južni. Moj je tekel še do Huda Južne po avto in prej ko pride, jast že iskre pljuvam… Grem tja, ponižno, če bi mi dali eno na puf,,, Ma gospa, je vse zastonj!!! Pivo, zastonj? Ojej, pole pa prvo zeksam in drugo bom pa uživala, kot se spodobi. Tolk sem bla žejna. PIVE!
Palačinke? Zastonj! Pijače, kolikor hočeš! Zastonj! Sadna kupa… sadje. In v glavnem šotoru še kompletno kosilo. S polnimi krožniki sladic na mizah. Če še kje na svetu dobiš toliko vsega…. Pa naj me koklja brcne. Dam kar hočete, če so reprezentanti drugih držav že kdaj doživeli kaj takega. Niso.
Pred dvema letoma, ko se je moj udeležil svetovnega prvenstva v gorskih tekih v Zagrebu, kjer se je teklo na Sljeme, še vode ni več dobil, ker je je zmanjkalo. O čem drugem pa niti ne študirat.
Na vseh 17 okrepčevalnicah so šibile noge pod težo vseh dobrot. Na prvi proti Durniku je bil celo paradajz narezan. Še posodca, okisat in njami… sam ni blo cajta. Mogoče drugič.
Z vsemi ženskami, ki sem se menila, vse so rekle, kolk pa je blo fejst na masaži! Ma, jast, da bi šla na masažo? Še svoj živ dan mi ni nihče masiral nog. Ma, kaj čem it probat? Ah, po dveh pivičkah sem res korajžno odhitela na železniško postajo in se dala v vrsto. Tam smo klepetali, mene so vsi seveda s foruma poznali, jast bolj malo, ko nanese pogovor, da je Mitja celo pot tekel s kamni v copatih. Jaz pa pogumno sezujem copat in pokažem patent, ki ga je moj ZZ pogruntal in ga sigurno že šest let uporabljava. Vsake copate, ki so namenjene tekmam, lepo oblečeva v nogavice. En par kolcet odreževa, da ostane samo vrhnji del in prišijeva na copat. In enkrat samkrat se mi še ni zgodilo, da bi imela kaj noter. Čiste kolcete, čisti copati. Nič smeti.
Ja, pa res pogruntana zadeva, so se vsi čudli. Pa kaj, če na nov covat prišijem eno štunfo? Saj sem s tem rešena tisoč muk in težav, ki ti, posebno na gorskih poteh, prežijo.ha, smo že dali patent na urad za patentiranje, tako da... evo fotke:
No, Urška in Mojca sta me zmasirali, da bi kar zaspala tam. HVALA! Sem prebila tudi ta led.
Ob petih pridem do šotora in ravno se je začela podelitev. Grem po kosilo, kjer sem dobila tudi vegetarijanske zrezke, nekaj malega pojem.
In šibam v ospredje gledat, kako bo naš Mitja stopil na najvišjo stopničko. Jast ne vem, sem res ena baba navadna, ma meni pridejo solze na oči, se ne morem zadržat. Si mislite, udeležila sem se svojega prvega svetovnega prvenstva v gorskem maratonu, poslušala slovensko himno, zrla v slovensko zastavo na najvišji poziciji in kaj je lepšega? Leta 1948 so v prelepi Baški Grapi snemali film Na svoji zemlji. In leta 2011, 63 let pozneje smo na tej isti Svoji zemlji dobili svetovnega prvaka Mitjo Kosovelja!
Jej, pišem že tri ure, ma moram vse dokumentirat, da se bom na stara leta z branjem spominjala in bom podoživljala ta prekrasni, a tudi zares težak dogodek.
Čestitam prav vsem, ki ste premagali progo. Čestitam še enkrat vsem organizatorjem, z Jožkotom na čelu in prav vsem prostovoljcem, ki ste pomagali pri izpeljavi te prekrasne, edinstvene tekme.
In Graparji! Nikar ne odhajajte iz Baške Grape! To, da ste Graparji, vas dela tako enkratne, tako neponovljive, edinstvene. Saj so povsod po svetu fejst ljudje, a taki ste lahko samo Vi.
Hvala vam!
In po pravici povem, da vsakemu, ki bi meni rekel, kako se pripravlja na to že več mesecev prej( predvsem psihično- jast) , se živcira, sekira, - ma, jast bi mu brez pardona svetovala, naj vrže vse skupaj v vodo, saj pa ja ni en maraton toliko vreden.
A KO SE TA PROJEKT ZAKLJUČI: MA, KAM GREŠ LAHKO PO LEPŠE OBČUTKE ? MA, JIH NE DOBIŠ NIKJER!
No, zdaj pa k moji štoriji in pripravi na maraton dan prej. Ja, bom dolga, ni kaj…
Na listek sem si cel teden pisala, česa slučajno ne smem pozabiti vzeti s sabo, tako za zihr. Ko sem vse skupaj dan prej metala v potovalko, so me naši mulci dražili: » Ej, mama, ma kaj ti greš na Tenerife? » Ja, otroci, ma ne na Tenerife. Ma, to bo še boljše. » Ma, mama, kolk cajta pravš, da boš rabla?
»Ma, če pridem v sedmih urah v cilj, bom zelo kontenta.«
Sobota . Tri ura. Zvoni. Vstanem. Grem po svojih vsakodnevnih opravilih, skuham kavo, se usedem, vzamem časnik, začnem nekaj brati kar v prazno, in čakam, kdaj me bo začelo šraufat. Nič. Ma, ne mi rečt, da bo ista kot prvič? Bo, bo. Ja nič.
Ob štirih in deset kreneva na pot, rajši malo prej, ker bo letos pač drugačen režim in še naša korejta nekaj zeza, tako da bolje drži ga kot lovi ga.
V Petrovem Brdu sva bila zares dosti zgodaj, a je že kar nekaj tekmovalcev pri Rudkotu pilo kavo. Da ne bo motil prometa, se je moj takoj obrnil nazaj, saj sva se zmenila, da me bo počakal v Huda Južni. » Ja, vače , tam okrog poldne me pričakuj. Saj veš, župco se je za kosilo, nje in to je opoldne. Zdaj , če mi bo slučajno šlo zelo dobro, lahko da pridem kakih 15 minut prej. Do takrat pa lahko v avtu malo zadremaš. Pa pa. Ljubčka za srečo in že sem sama.»
A mi ni bilo prav nič dolgčas. Prijavila sem se, z vsemi beseda, dve in že je bila ura pol osmih. In glej, strejlo, ma kaj zdaj se bo lotilo padat in pokvarlo vso zadevo? Ojoj, daj oblak , šibaj ti dalje, proč od tod. In res. Veter je vidno odnesel črne oblake. Zdaj pa zdrži od začetka do konca. Prosim?!
Ogrela sem se, šla od treme po svojih standardih vsaj petkrat potočit k Rudkotu eno, dve kaplji in že je bil čas za vstop na štartni prostor. Pozdrav napovedovalke, pozdrav domovini in gremo.
Kaj kmalu sem se seveda znašla v ozadju te naše 400 članske kolonce. A sem kar nekaj časa s sabo vlekla druščino, ki se je med seboj menila, da vozim kar dober tempo. No, in ko se mi je zdelo, da sem že celo večnost na poti, pogledam znak na drevesu: 37 km. Ojej, mati, ne glej teh oznak. Kdaj boš pa prišla do 10? Ma, to je še cela večnost. No, no, saj veš, da se moraš najprej malo udelat in da pole kar šibajo tevi kilometri. Nekaj po drugi okrepčevalnici sem sklenila, da se umaknem iz kolovodje in dala prednost vsem, ki so bili za mano, čeprav sem jih skozi spraševala, če se jim umaknem, da grejo mimo, so vsi pravli, da ne, ker grem glih točno. Ma, ko sem se ustavla in so šli vsi mimo, jih pa kar hkrati ni bilo več nikjer. Ne duha ne sluha o nobenem. No, mati, zdaj si pa sama. Jej, če se zgubim? Saj je taka megla, da pet metrov naprej ne vidim? Ma, daj, ni šans, kaj ne vidiš, kako so vse označili s trakovi. Če se pa tle zgubiš… joj, kolk dela so imeli Graparji, da so vse pripravili v nulo. Vsaka čast.
Na vrhu Koble vprašam reševalce, kje smo? » Prvi hud vrh je za vami. Še eden, pa bo ta stran obdelana.« Uf, daj da res…«
No, ker sem bila prav sama, ne spredaj ne zadaj žive duše, sem res ob svojem ritmu brez najmanjšega problema dosegla vrh Čez Suho. Tako lepo še ne. Zares ne. Ura 10 in 9 minut. No, prvi štirje koščki so šli… Teh devet minut pa jast nadoknadim za v dolinco, saj se ja spoznam na spuste… Na vrhu se malo pošalim, da sem pač prva metla, ki pometa, a sem v rezultatih dejansko videla, da je za mano res prišla samo še ena dama in to moja sokrajanka Sonja in dva moška.
No, kot sem že omenila, meni dolinca gre, ker se mojih dobrih 70 kg kar samo kotali proti dol in kaj kmalu na spustu srečam ZdravkotaC in Vero, za katero pa se mi ni zdelo, da je ona. Sem vidla eno črno žensko, ne bjondaste. Fatamorgana .
Seveda je Zdravc vse pridno dokumentiral, tako sem se mu tudi jast lepo postavila pred objektiv.
Šibam, res brez problema, čeprav je bilo kar mokro in zdrsljivo, se mi je vse skupaj srečno izšlo. No, na tej strani gore je en parkrat tako močno zapihalo, da sem se že malo ustrašila, da me odpihne. Ma, kje bo tako maso odpihnilo, daj baba, saj si ja persona.
No, do sedla je res šlo hitro. No, in ravno, ko so me začele počasi ene čudne misli obdajat, pridem do Stržišča. V Stržišču so mi glasno ploskali in me spodbujali, celo: »Bravo, Valentina Čufer,« sem slišala. Cerkveni zvon je zazvonil enajsto uro.Pa, kaj ne boš dobil gajsta.
In sem misli odbila proč. In gremo. Gremo. Gremo. Pa pridejo črne misli nazaj. Joj, ma zakaj tolko dolince? Kdaj jo bo konec? In pole se je počasi spet začelo… ista zgodba. Vsakič ista. Dolina, neumorna. Joj, na kaj naj mislim zdaj, da preženem besedo ODSTOP?
Grem malo z mislimi na TF , se spomnim na Taeta: Tae se ne gre več. Ojej, bejži, mati, proč s temi mislimi, šibaj, kolkor se da, boš rekla tudi ti : Čuferca se ne gre več?
Ojej, ne mislit na to. Ne, ne, ne daj se!!!!
Grem drugam. Se spomnim podpisa, ki ga ima ZdravkoC: Vse je v glavi, čuj. Ojej, Zdravc, saj vem, da je fse v glavi, samo moja glava je zdaj prazna, empty, vuoto… zastopiš? Nič ni noter. Kaj pa zdaj? Ja, nič, čakaj, da mine kriza, saj veš, da bo minila.
Pa se spomnim na moje Eritrejce, ki naj bi mi delali kompanijo na poti: Ja, oštja, nikjer nobenega. Ne duha ne sluha o njih. Ma, sam, kje ste?
Končno pridem do Znojil, se okrepčam, malo pojočem, le zakaj ni konca teve dolince in vprašam, če kaj vedo, kako grejo naši. Pa izvem, da je Mitja prvi , da pa ne vejo še, če je že končal… O, vsaj nekaj lepega. Svetovnega prvaka, da bomo imeli , v naši Baški Grapi?
Evo, pa sem dobila en mal gajsta. Ko pa se spuščaš skozi vasi, kjer ti povsod ploskajo in te bodrijo, saj veste, da ne moreš obcagat…V Oblokah se napijem, najem, vprašam, kje pa je moja Silvanca Droletova, pa zagledam malo naprej, kako me čaka s fotoaparatom, da me poškljoca. Se pozdravimo, poleg nje zagledam češnjo, ki so pri nas že fertik, rečem, da pridem po tekmi nazaj nanje, in grem dalje.
Zašlišim muziko. No, zdaj bo pa kmalu Huda Južna. Na tistem spustu po travniku zaslišim od spodaj: »Dejmo, mati! Dejmo, Valentina!«
MA, pogledam malo bolje, in vidim mojega ZZiča v tekaški opravi.
»O, vače, ma kaj pa ti tukaj? Kaj boš šel laufat?
Aha, si se zbal, da me bojo Eritrejci obkrožali, a?
O, zdej pa vem, da me ne daš, da me maraš. Ma, saj veš, da tudi jast tebe ne dam, saj si ja pol Graparja. Takih pa se ne da kar tako. Kaj bi pa delala jast v Eritreji, a? »
» Dej, dej, baba, bom šel s tabo čez Durnik, da ti ne bo dolgcajt. Saj sem že mislil, da te ne bo.«
» Ja, kolk je pa ura? »
»Poldne bo, glih, ko boš spodaj.«
» Ja, oštja, saj sem rekla, da grem po koščkh. Še štiri sem dala skozi. Župca mora bit opoldne, nje? »
Prečkam cesto, John in Valerija tam ob cesti navijata zame. Jima rečem hvala, zdaj grem dalje, sem dobila gajst.
In zagrizem v Durnik. Moj me zadaj za hišo draži: » Jej, ma saj lani ni bilo tako strmo, kako so nardili še bolj strm hrib?«
»Genaj, vače, ne me že na začetku spravt do slabe volje!«
In greva. Prva postaja. Pojest, popit, se oddahnit. Gremo dalje.
Na vrhu prvega Durnika dohtar Rakuščkov čaka s sprejem v roki:« O, Valentina, kaj imaš kaj krčev?«
»Ma, kašne krče, jast nejmam nikoli krčev, saj skuzi pravim, daj jast ne šibam szi mišicami, jast šibam na moj špjeh, ki ga imam. Tako, da so krči zame nejki neznanga. Imam pa prav mrtve, telečje noge, če mi jih szi sprejem lahko kaj poživiš, pa kar pošpricaj!«
» A, ne, ne bolje da ne! »
»Pa neč!«
In greva dalje. Ja, za se malo nadihat, sem se seveda ustavila kar nekajkrat. K ta drugemu Durniku sva prišla ob enih in pet minut. Tam so si vsi nekaj špricali, midva pa sva jo lepo mahnila naprej.
Se mi zdi, da sva čez Durnik prehitela kar nekaj tekačev- hodačev.
No, ko končno prideva do zadnje okrepčevalnice pred Poreznom, slišim med pitjem, kako se en pogovarja po telefonu. Pa se mi je zazdelo, kot da govori nekaj o meni. He, he, dr.Rakuščkov je spraševal, če je prišla že do njih ena bjondasta. » Že, že, rečte mu.«
No, nasploh moram napisat, da sem se ustavila prav na vsaki okrepčevalnici in niti mimo ene nisem šla, da ne bi spravila v smeh vseh, ki so bili tam. Smisel za humor pa dobim, tudi, ko je najbolj hudo!
No, proti vrhu Porezna me je pa moj ZZ malo povlekel szi palicami. Pa greva mimo dveh moških, ki sedita v travi in eden reče: » O, to pa ne bo zastonj, ta vleka. To bo pa drago! »
Jast pa nazaj: » O, veste kaj, če me je vzel in v dobrem in v zlem, pa naj malo zla tudi poskusi, nje? Ne pa, da mu je samo lepo…«
»Ha, ha, ja, ja imate prav, ha ha.«
Dve minuti čez dvejo sva na vrhu Porezna. Še štirje koščki so šli … Si minutko, dve oddahnem, se najem, napijem.
Zdaj pa samo še šprint do cilja. In res, kar nekaj sva jih prehitela tekom cele poti. Pot je bila super, tekaška. Mi je res šlo. 56 minut sem rabla do cilja. Zadnje km se je dalo kar šprintat. Ob 15: 00:14 grem skozi cilj. Vem, da sem kričala v zrak, hvala ti Bog, vem, da sem se dala na kolena, poljubila tla. Oblile so me solze sreče in hkrati spet tiste misli, da pa se zakolnem, da zdaj pa res ne grem nikoli več! Sedem ur ! Ojej, to je že en šiht.
Moj se mi pridruži , ga objamem, dam lupčka in se mu zahvalim, da mi je delal družbo in mi pomagal, ker sama bi bila še zelooo zadaj.
Z mnogimi se objamem, si čestitamo med sabo. Tudi Jožko me objame, vpraša, če sem zmagala, prikimam in da tri lupčke ( Dorica, ne bit jezna
) Nekaj popijem, sadne kupe nisem mogla jesti, sem imela tekom cele poti prav nabasan želodec, zato jo rade volje odstopim družici drugega najstarejšega tekača Alberta, ki je v svoji kategoriji zmagal in si grem privoščit tuš.
Pridem do šotora in pač nedolžno vprašam, kje je moški, kje je pa ženski tuš?
»Greste noter, levo so eni, desno drugi.«
A tako? Ja, pa kaj. Pa naj bo tako! Pod tuš grem, pa pika. Ha, ha, se mi je zdelo čudno, ko sem bila še pred vrati šotora, zakaj so moški, ki so prihajali ven, tako zeeelooo srečni. Se je šel kakšen gvišno enparkrat stuširat….
Ko sem se očedila, se mi je zaželela piva. Ojoj, kaj bi dala zdaj za eno? Vidim tam na pultu strojček za točenje. Ojej, ma nimam soldov szi sabo, so v avtu v Huda Južni. Moj je tekel še do Huda Južne po avto in prej ko pride, jast že iskre pljuvam… Grem tja, ponižno, če bi mi dali eno na puf,,, Ma gospa, je vse zastonj!!! Pivo, zastonj? Ojej, pole pa prvo zeksam in drugo bom pa uživala, kot se spodobi. Tolk sem bla žejna. PIVE!
Palačinke? Zastonj! Pijače, kolikor hočeš! Zastonj! Sadna kupa… sadje. In v glavnem šotoru še kompletno kosilo. S polnimi krožniki sladic na mizah. Če še kje na svetu dobiš toliko vsega…. Pa naj me koklja brcne. Dam kar hočete, če so reprezentanti drugih držav že kdaj doživeli kaj takega. Niso.
Pred dvema letoma, ko se je moj udeležil svetovnega prvenstva v gorskih tekih v Zagrebu, kjer se je teklo na Sljeme, še vode ni več dobil, ker je je zmanjkalo. O čem drugem pa niti ne študirat.
Na vseh 17 okrepčevalnicah so šibile noge pod težo vseh dobrot. Na prvi proti Durniku je bil celo paradajz narezan. Še posodca, okisat in njami… sam ni blo cajta. Mogoče drugič.
Z vsemi ženskami, ki sem se menila, vse so rekle, kolk pa je blo fejst na masaži! Ma, jast, da bi šla na masažo? Še svoj živ dan mi ni nihče masiral nog. Ma, kaj čem it probat? Ah, po dveh pivičkah sem res korajžno odhitela na železniško postajo in se dala v vrsto. Tam smo klepetali, mene so vsi seveda s foruma poznali, jast bolj malo, ko nanese pogovor, da je Mitja celo pot tekel s kamni v copatih. Jaz pa pogumno sezujem copat in pokažem patent, ki ga je moj ZZ pogruntal in ga sigurno že šest let uporabljava. Vsake copate, ki so namenjene tekmam, lepo oblečeva v nogavice. En par kolcet odreževa, da ostane samo vrhnji del in prišijeva na copat. In enkrat samkrat se mi še ni zgodilo, da bi imela kaj noter. Čiste kolcete, čisti copati. Nič smeti.
Ja, pa res pogruntana zadeva, so se vsi čudli. Pa kaj, če na nov covat prišijem eno štunfo? Saj sem s tem rešena tisoč muk in težav, ki ti, posebno na gorskih poteh, prežijo.ha, smo že dali patent na urad za patentiranje, tako da... evo fotke:
No, Urška in Mojca sta me zmasirali, da bi kar zaspala tam. HVALA! Sem prebila tudi ta led.
Ob petih pridem do šotora in ravno se je začela podelitev. Grem po kosilo, kjer sem dobila tudi vegetarijanske zrezke, nekaj malega pojem.
In šibam v ospredje gledat, kako bo naš Mitja stopil na najvišjo stopničko. Jast ne vem, sem res ena baba navadna, ma meni pridejo solze na oči, se ne morem zadržat. Si mislite, udeležila sem se svojega prvega svetovnega prvenstva v gorskem maratonu, poslušala slovensko himno, zrla v slovensko zastavo na najvišji poziciji in kaj je lepšega? Leta 1948 so v prelepi Baški Grapi snemali film Na svoji zemlji. In leta 2011, 63 let pozneje smo na tej isti Svoji zemlji dobili svetovnega prvaka Mitjo Kosovelja!
Jej, pišem že tri ure, ma moram vse dokumentirat, da se bom na stara leta z branjem spominjala in bom podoživljala ta prekrasni, a tudi zares težak dogodek.
Čestitam prav vsem, ki ste premagali progo. Čestitam še enkrat vsem organizatorjem, z Jožkotom na čelu in prav vsem prostovoljcem, ki ste pomagali pri izpeljavi te prekrasne, edinstvene tekme.
In Graparji! Nikar ne odhajajte iz Baške Grape! To, da ste Graparji, vas dela tako enkratne, tako neponovljive, edinstvene. Saj so povsod po svetu fejst ljudje, a taki ste lahko samo Vi.
Hvala vam!
Nazadnje spremenil zz topka, dne 20 Jun 2011, 05:51, skupaj popravljeno 2 krat.
(se pardoniram), ker sem dobila L majco, ki mi je seveda prevelika, malo sem si morala dat duška, kaj, lepa je, pa mi ni prav, ma ker mi ni prav za knap, bom preživela, zredila se pa na ta račun rajši ne bom. In pika. Res pa paše ful dobro zraven lanskih hlač 
Za tisti dež na štartu mi je bilo pa čisto vseeno, saj je itak nehal, pa naročila sem lepo vreme, meni navadno rata pri teh nabavnicah. Štart mimo in do table 37 sem se 100 premislila, da grem nazaj, mimo je itak šlo vse, kar ima dve nogi, vključno z zz topko, pol že veste, kako sem jaz zagrizla v vse skupaj. Z astmo, s parom defektnih kolen, ajde, za prvo sem imela s sabo ventolin, za ta drugo levinove trakove (štorja v zvezi t tem ima še poseben zaključek), sem dala vse skup na ignore, v peš prestavo ni bilo treba dajat, ker kake hitrejše niti nisem zakrurblala na začetku... Do ta prve okrepčevalnice sem se premislila še naslednjih par tisočkrat (pri vsakemu ta drugemu drevesu), samo firbec je rekel, da je na primorski strani sonce in je bilo treba it pogledat, čeprav noge do vrha Črne prsti kar niso tle bit moje, vmes me je gvišno en Avstrijec imel poln kufr, ker sem mu non stop nekaj komentirala, on pa tiho in nič... In skratka, saj ni nič zastopil, če je revež znal samo jodlat, pogruntala pa sem to šele na vrhu Črne prsti, no saj za animacijo pred tem je itak poskrbel ZdravkeC, cajta za poziranje in miimamosefajn smo imeli vsi zadosti. Komu se pa mudi, če rabi dve uri in še malo do vrha... Brez zveze, pa še to smo dočakali, da so se megle malo vzdignile, večina ni imela take sreče, da bi celo kaj videla, mi pa 
