Zadnje novičke

[Lučko]

Hoj forumci,
ja kaj naj še napišem spljoh. Sem živ, zdrav, utrujen, zadovoljen in nenazadnje ponosen sam nase, kar se bo verjetno zdelo nekaterim čudno ali celo…?
Tako bom povedu, brez TF-cev mi ne bi uspelo! Res vam hvala forumke in forumci, brez vas bi bilo mnogo, mnogo težje.
Še posebno rad pa bi se zahvalil naši TF-ki BINCH, ki je bila vedno v pravem času na pravem mestu. BINCH miljonkrat hvala.

pa nenazadnje moji ženkici za vso podporo, ki mi jo daje( zanjo en )

Tudi moji ženkici en

[mojA]

Na 9. ljubljanskem maratonu se je res veliko dogajalo: množica tekačic in tekačev, rdeči baloni po zraku, melodije v izvedbi skupine Stroj, simpatične mlade navijačice z lastno navijaško skladbo, bosonogi tekač, navijačice z uglašenim navijanjem za Živo vodo itd.

Več o dogajanju pa je razvidno iz fotografij in povezave.

Hvala Jcerni ! Posnel si moji hčerki z najboljšo prijateljico in nečakinjo (nečak tekel 6 km za TF!). So tudi TF-jevke, občasno tečejo za TF, na maratonu so morale za OŠ . Na maratonu so neumorno navijale !! Ker nisi mogel posneti cele navijaške pesmice, pa besedilo sporočijo kasneje. Naj povem še to, da so bile zame najlepši in najboljši del maratona, tako kot vsako leto. Ko so me zagledale so začele peti in mi pomagale kakih sto metrov pred finishem teči. Brez njih bi bilo finish bolj slab ali pa ga ne bi bilo. Res so bile super !
Drugače pa je bil to moj drugi maraton. Malce sem razočarana nad časom, prvi krog sem bila očitno prehitra. Bolje : precenjevala sem se. Kmalu na začetku me je prehitel Kalček (zaradi nove frizure sem ga komaj spoznala) in me lepo opozoril, da je to prehitro. AJA ! Potem na 15 km sem spet dobila prijazno opozorilo. Pa sem si mislila, kaj je prehitro, zakaj pa ti kar dirjaš dalje. Kako lepo je, ko sam sebe ne vidiš. Brez vzroka že nisem bila opozorjena.
Zamislila sem se tudi nad Gallowayem – po njegovem planu maraton v času 3.30 – katerega sva se s Fricem res držala – sem ga pretekla v času 3:53, Fric je pa celo odstopil. Zelo je razočaran – celoleten trud je šel v maloro ! Bi ga rada spravla na kakšen maraton v Italiji v novembru, samo je tako razpenjen, da ne bo nič. Upam, da se bo umiril. Jaz pa sem se odločila, da ne tečem več na maratonu dokler ne bom sposobna preteči polmaraton vsaj v času 1:40:00. To je in ostaja neizpodbitno do bridkega konca. No, danes bi morda pretekla polmaraton v tem času, a kdo ve? Sicer pa Sežana čaka – brez kvalifikacij: pod 1.40 NEMA MENE NA 10. LJ.maratonu. TO dejstvo, mi mora dati moč, da se naspidiram ! Pa vsaj še 3 kg shujšat. Tudi slog teka po 20 km je hudo žalosten. Tekaške vaje ! Hvala bpop za slike – mi je mal bolj jasn, da noben program ne pomaga, če si zašpehan in tečeš k boh se usmil !

Naj na tem mestu tudi čestitam TANJI OBERDANK! Tanja – ti si moja vzornica! Ne vem kaj delaš, kaj ješ – kakorkoli – odlična si ! Z veseljem bi se ti kdaj pridružila na treningu – a tvoj napredek v dveh letih je tako bleščeč in bliskovit, da bi ti bila samo v napoto.

Če primerjam letošnji maraton z lanskoletnim sanjskim, sem doživela krizo in krče ter totalno brezmoč. Kriza nekje na 27 km (zaradi divjanja v prvi rundi – sem mislila, da zmorem, če sem pa trenirala ! Hudiča!), totalna izguba moči – nisem sicer hodila, sem pa precej upočasnila. Razmišljala sem, če tako izgleda »sivi zid« , kriza, predstavljala sem si da sem zobata železnica, ki neustavljivo melje naprej in naprej, počasi in vztrajno, pokurila sem blazno količiino vode in še kar grizla dokler nisem spet »spregledala«. V Kosezah so me pozdravili in pozdravili moji zvesti navijači.V Poutiku sem bila čisto super in ok, se mi je zdelo da sta simpatični Fotografki Uranovi , tam nekje pri asfaltni bazi pa me je začelo blazno skeleti na prstih v nogah – lep poznan občutek iz predlanske Nabrežine. Odmislila sem si nekako bolečino in je kar šlo. Na 38-ki sem poskušala celo spet pospeševati a me je takoj zagrabil krč v desni stegenski mišici in privzdigovati zadnje tri prste na levi nogi. Krči! Lepo, tudi to sem spoznala ampak sem kar vztrajala, stiskala zobe, spet postala zobata železnica in a-čuhala dalje.TePritekla sem mimo tekača, ki je žalostno na pol ležal na tleh, se ustavila, ga vprašala če mu lahko pomagam, ali je vse ok. Bil je čisto brez moči, pa sem mu dala gel in sva skupaj tekla dalje. To mi je tudi pomagalo, no, vsaj dobro delo sem spet naredila. To vedno delam. Zaradi sebe in tistih, ki jih imam rada. Mislim si, vsakdo rabi kdaj pomoč. Nikoli ne veš, kdaj bo zvilo tebe.

Kar šlo je nekako, ko pa sem hotela malce hitreje, so se spet oglasili krči, tako da sem ves čas tekla nekje na meji, da me totalno zvije. Moj tek je bil potem podoben teku po jajcih, prisluškovala sem mišicam, kako in kaj in glej ga zlomka, spet moji navijači v Rožni dolini, sem se delala, da je vse ok, pol pa dalje proti cilju. Zaslišim huronsko vpitje – moje navijačice – ostalo pa že poznate iz začetka tele izpovedi. Forumovci in ostali navijači ! Spet sem bila ok, krči naj kar bojo, tistih 200 mt pa tudi če crknem ! Pa nisem ! Predn sem pritekla v cilj sem zagledala na uri: 3:35:00, pa pogledala še enkrat in kruta realnost: 3:53:00. Ampak kljub vsemu sem bila srečna in navdušena, padel je pa le: tale dvainštrdejsetc. »osebni rekord« pa sem le izboljšala za 5 minut !
Ko sem gledala okoli cilja, nikjer nobenega Tf-ja! Verjetno vsi v Emonski kleti! Sem imela namen, da vas vsaj na hitro pozdravim, a so prijatelji organizirali nekakšen pomaratonski piknik in to se tudi ne sme zamudit. Navijače je treba negovat in vzpodbujat, tako dobro denejejo, ko ti je težko.
Hvala Pii - za navijanje podporo in super slikce posebno tiste z mojimi frajlami - in ostalim TF-jevcem in priduženim, katere nisem razpoznala ali pa še ne poznam. Bili ste sujper !!!
Aja! Ko sem sezula superge me je čakal svojevrsten rekord. Sedem veležuljev! Samo trije prsti so v redu. En palec in oba sredinca bosta šla sigurno dol! Ostali bodo mogoče ostali. Kako grdo je videti vsi nohti podpluti s krvjo in prsti v mehurjih – nočete vedeti! + dva dodatna žulja na levi nogi ob notranji strani podlplata. Nekoč mi je Piškur rekel: vsak maraton en noht dol. Če je tako, sem včeraj pretela vsaj 3 ! Drugače sem pa ok! Upam, da bo tako tudi ostalo.

[TAJO]

Ne morem si kaj, da ne bi tudi jaz pristavila svoj piskrcek k polnemu loncu vtisov 'dan potem'. Odtekla sem svojih prvih 21 km, na kar sem zelo ponosna, ceprav se ne morem pohvaliti s casom, ki pa je, vsaj zame, v mejah pricakovanega. Potem, ko sem nekaj zadnjih noci pred tekom slabo spala in se celo prepotena zbujala, sem vceraj zjutraj dokaj mirno odsla na zborno mesto. Vesela sem bila, ko sem videla zbrane poletovce in forumovce, upala sem tudi na svoja dva navijaca, ki se mi tudi letos nista izneverila. Po zacetni gneci na startu, ko sem izgubila svoji sotekacici Nataso in 5rco, sem bila zelo vesela, ko sem ju v druzbi z AL1 na Erjavcevi zagledala pred sabo. Pridruzila sem se jim in skupaj z njimi tekla naprej. Med potjo so veselo pozdravljale navijace, tudi svoje osebne, pa se celo osebne fotografe so imele, ki so jih fotkali na skoraj vsej trasi. Blagor jim! Tekacica pred nami se je celo pritozila, da s(m)o preglasne, da jo motimo, ker da rabi tisino!
Zanimivo se mi je zdelo to komuniciranje z navijaci, se posebej pa s tistimi nakljucnimi gledalci, ki te pogledajo, kot da si 'totalno zblojen', ko teces mimo, hkrati pa so sokirani, ker nimas tistega prav trpecega izraza na obrazu.
Vem, da tek ni sama radost in veselje, da je to tudi boj, boj samega s sabo, s svojo 'psiho', svojo(mojo!) lenobo, vem, da je tezko, ko si nekaj zadas za cilj, zase, sebi, pa se ti potem marsikaj kot prepreka postavi na pot. Vem, da je takrat tezko ta notranji boj skriti, vem, koliko truda je bilo vlozenega(ne samo mojega) v mojih prvih 21 km, zato spostujem in obcudujem vse, ki ste premagali to in 42-kilometrsko razdaljo in hkrati ponovno tudi sebe! Cestitke vsem !!
Hvala tudi Siskarcam, ki so me sprejele medse, da sem skupaj z njimi nabirala kilometre po Tivoliju, Rozniku in Mostecu, hvala vsem za spodbudne besede in nasvete!
Upam sicer, da bom se kje na enem samem mestu nasla toliko pozitivnih ljudi kot na TF, naj se ta 'virus' siri!
Do naslednje tekme - pa ceprav vas bom gledala v hrbte!

[haupi]

Bom še jst, čeprav bolj iz ozadja.

Letos sta mi poškodba pa šiht preprečila nastop na tej tekaški veselici. Seveda sem pa bil vsako sekundo z vami na internetu (gumb Refresh na spletnem brskljalniku sem skor skuru tolkokrat sem ga prtisnu da sem lahk nove fotke vidu).

Tk da čestitke vsem ko ste uspeli premagat 6, 21 in tudi 42km res ste carji!!!

Lepo pozdravljeni iz Velenja
haupi

[marathon95]

Sad dok sam si prespal noć, sredio košmar v glavi od jućerašnjeg total krejzi deja, mislim da mogu reći da je sve u sve bilo više nego dobro.
Već sam hvalio organizatore, a i dalje mislim da to zaslužuju.
Nama je polaska u jutro sve krenulo krivo, istina, dugo sam sebi to nisam htio priznati, ali se poslije to jasno vidjelo.
Kao prvo počeli smo sa zaboravljenim dokumentima i kašnjenjem u start 1/2 sata, pa je bilo magle na putu, pa preduge "piš-pauze", pa opet magla pred i u Ljubljani, pa krivo skretanje, lutanje dok se nismo orjentirali i došli do Tivolija. Bilo je 10.15 sati. Bio sam prošle godine u Tivoliju, ali nisam ja vozio i pojma nisam imao kak dojti do Kongresnog trga. Tu te vodi trkačka logika, samo pratiš trkače kojih uvijek ima na velikim parkiralištima i ne možeš fulati. Tak sam i postupio. Rezultat, u 9.30 bilo smo u šatoru i počeli podizati brojeve. Ljudi na prijavama bili su oduševljeni, grupa od 43 trkača. Dio ima Chipove, dio ne, treba nekima promjenito brojeve Chipova, promjeniti prijavljene dužine, zamijeniti one koji nisu došli s novim (srećom samo jedna zamjena). Da skratim, kad sam bio gotov sa svime i zašao iz šatora s kolegom koji je pomagao spiker je odbrojavao i trka je krenula, a mi s kutijom punom brojeva i Chipova za naše trkače. I kaj sad i mi smo obojica došli trčat. Pokušao sam prije da organizator odgodi malo start, nemoguće, da kasnije krenemo i dobijemo pratnju kad kasnije krenemo. I dogovoreno je da možemo kasnije krenutim jer imamo Chip, a vrijeme ti kreće kad prođeš startnu crtu. Trebalo je doći i Tivolija, cca 15 minuta, presvući i opet do starta. Na kraju je kolega odustao, ja krenuo, a brojeve ostavio u autobusu. Tu se još pojavilo 4 naša trkača od kojih su dvojica već dobro zagrijana krenula sa mnom prema startu.
Rezime: startali smo s cca 37 minuta zaostaka, publika nas je bodrila,a mi smo se osječali neuobičaje. Trčiš na velikom maratonu, a sve je prazno ispred tebe. Na okrepnim stanica, kao da su "švedski stolovi" puni svega, potpuno neki novi doživljaj i nadam se da nam to ne bude prešlo u naviku. Nakon 6-7 km drušvo me ostavilo i dalje "deri" sam. Srećom kod 10 km sam stigao posljednje, pa je i moral malo porasao, a tek nako sljedećoj okrepnoj stanici, već su me prošli dvojica vodećih u maratonu za krug, a ljudi veli "bravo treći si", a ja samo "da bar jesam". Dalje je išlo već lakše i bez forsiranja, jer koliko treniram, tak sam i snage pokušao rasporediti.
Rezultat: na mojoj štoperici u cilju je bilo 1:54:42 planirano vrijeme.
Kad smo krenuli, prema našem busu, s kolegicom koje je malo prije došla, i čuli od naših trkača koji su se vraćali na ciljni prostor da su svi na ciljnoj listi bez obzira što su trčali neki i bez broja i Chipa.
Ja sam bio zadovoljan, jer to znači da organizator pokazao dobro volju, da usprkos tome da smo zadnje brojeve podigli skoro u vrijeme starta, svi imaju uvjete kao da su imali brojeve i Chip. Zadovoljstvo je bilo tuširanje koje je ove godine funkcioniralo, za razliku od prošle.
Odlućio sam već prije da dođem na Anu & Lizu, a sam mi je bila prilika da si dam oduška i prepustim užicima B vitamina, jer sam mislio da je se više ništa lošeg ne može dogoditi i da više nisam potreban, jer svoj dio posla kod prijava, organizacije busa i podizanja brojeva i Chipova sam odradio. Na kraju nisam mogao ni piti, ali mi je drago da sam vidio sve one kojima je ovaj forum pomogao da su se odlućili i ohrabrili da pokušaju prvi put pretrčati neku od staza.
Zato, hvala Vam na pozivu i nedjeljnom druženu na Ani & Lizi i nadam da će biti još puno prilika za njih.
Povratak je bio klasika s našom nešto skromnijom ANALIZOM, a uvjeti su bili takvi, a i moj strah s "kolapsa" u organizaciji je bio ipak preveliki. Na kraju mi bilo drago da su neki ljudi, koji su prvi put putovali s nama, rekli "da ih obaveno obavijestimo kad organiziramo sljedeči izlet na utrku".
Tako sam preživio i možda su dojmovi ovaj put malo jači nego inaće, ali i pritisak je bio daleko veći.

[gregorb]

mojA v tvojem reportu sem našel cel kup stvari, ki so se dogajale tudi meni zgleda da je blo neki v zraku, kajti jaz sem prišel v cilj minutko za tabo, večji del drugega kroga pa sva tekla skupaj.
Žulji-tud jest jih mam 7
Pričakoval sem krizo med 35. in 36 km, vsaj tako so pravili tisti, ki so maraton že pretekli, a pri meni je ni bilo, bila pa je generalna utrujenost , ki se je začela nekje na 28km in me je spremljala do cilja. Tek po 25 km je bolj žalosten, oz. lepše rečeno, ni več tako lahkoten na pogled.
Tudi jaz bom v prihodnji sezoni poizkušal izboljšati čas na razdalji 21km. In se šele nato spet spopadel z maratonom!

[MatjazV]

Največja tekaška prireditev v Sloveniji je za nami. Vesel sem, da sem se je udeležil že devetič. Pričakovanja pred štartom malega maratona so bila precejšnja, na koncu se je izkazalo, da prevelika. Svoj ciljnji rezultat sem zgrešil za dobri dve minuti. Tudi uvrstitev je bila slabša, kot sem si želel. Glavni razlog je verjetno v tem, da si še nisem povsem opomogel od maratona, ki sem ga tekel pred 14-timi dnevi. Pa kaj bi tarnal. Bo šlo pa naslednjič spet hitreje - upam.

9. Ljubljanski maraton je v primerjavi s prvim (1996) ogromno pridobil, tako na kvaliteti kot tudi kvantiteti. Takšna prireditev je res pravi magnet za vse tiste, ki želijo preizkusti svoje tekaške moči in trdno voljo, da premagajo eno od izbranih razdalj v sebi primernem tempu. Kolikor sem uspel na zadnjem delu proge spremljati in bodriti TF-jevke in TF-jevce, BILI STE RES ODLIČNI. Prepričan sem, da nikomur od nas ni žal ur, znoja in na stotine kilometrov, ki smo jih investirali skozi vse leto, da bi dosegli zastavljeni cilj na tem teku. Da je temu res tako, smo se lahko prepričali tudi na analizi, kjer smo v prijetnem vzdušju, sicer utrujeni, premleli zgode in nezgode s proge ter več kot uspešno nadomestili izgubljeno tekočino.

Tule so fotke s tekme in analize. Posnela jih je STAŠA, hvala!

L.P.

MatjazV

[TAJO]

Upam, da veste : moje cestitke so bile namenjene prav vsem, ki ste vceraj tekli!!!

[editor]

Na hitro napisano!
http://www.sportosplet.net/viewtopic.php?t=1098&start=15

lp editor[/url]

[Ninocka]

Živjo vsem,

danes sem kljub splošni oslabelosti kar lebdela od občutka sreče...Malce z zamikom je prišla tale vznesenost, saj me je včeraj 21-kilometrski boj dobro izčrpal.
Za močne sunke energije in vlečne vrvi, ki so me pripeljale do cilja se zahvaljujem tekaški kolegici Lidiji, naključnemu novogoričanu, vsem rdečim pikam pred mano, čeprav jih/vas veliko nisem (s)poznala, vsem navijačem ob progi (še posebno všeč ragljači) in vsem prijateljem in znancem, ki so so me zelo aktivno in mobilno bodrili.

V bistvu res nisem tekla sama .

Edino sem pogrešala več znanih obrazov iz TF na sami progi, predvsem v trenutkih (oz. kar obdobjih) krize sem si zaželela, da bi videla kakšno znano faco.

Me je pa razveseljevala Pia, da sem jo videla na večih krajih, kar pomeni, da je tudi super hitra kolesarka ali pa sem jaz imela privide .


Danes sem šla 4 km regeneraciskega tekeca, prepustila moje nogice za 20 minut usposobljenim rokam in že zadovoljna začenjam sanjati o novih izzivih.


Pa čestitke vsem forumcom, ki so nastopili na LM! Predvsem HURA za vse, ki smo izgubili "polmaratonsko" nedolžnost. Prvič je morala "pasti" razdalja, kasneje pa bomo delali na časih (kaj bi nam ostalo, če bi že prvič tekli super čas ).
HURA za vse, ki so premagali 6 km!
In en velik HURA za vse "prave" maratonce!
In HURA za vse, ki so zmagali v težki dilemi in nas spodbujali ob progi (iz zadnjega kilometra se spominjam samo megle in Barb v modrem-mislim, da z zastavo TF).

[ben]

Včeraj je bil zame nepozaben dan. Prvič v življenju sem pretekel 21 km (1:58). Spoznal sem, kako pomembni so priprave in redni treningi pred tekom. Naslednji zapis pa je izraz mojih notranjih občutkov, ki so me prevevali med tekom.

Prebudil sem se poln pričakovanja. Žena Irena in hčerka Lea sta me bodrili v pripravah na tekmo. Na Ireninem obrazu sem zaznal kanček zaskrbljenosti, ki pa ni bil dvom, saj ve, da sem nenavadno trmast in vztrajen. Na internetu sem preveril novosti s tekaškega foruma, ki predstavlja čudovito nevidno množično vozlišče tekaških navdušencev v Sloveniji in širše. Tek je individualna zadeva, za psihološko pripravo pa je še kako pomembno, da je tekač vključen v kolektivne, strokovno vodene priprave. Gre za pozitiven športni duh, kolektivno naravnanost k športni dejavnosti, ki te kar potegne. Na prizorišče sem prišel ob 9.30, tako nam je svetoval dr. Škof. Razgibavanje je bilo opravljeno z lahkotnim tekom, do parkiranega avtomobila in nazaj. Nikoli, zares nikoli ne bom pozabil neslišnega vrvenja množice tistih pet minut pred množičnim startom. Vsi tisti drzni in nasmejani obrazi v pričakovanju stoječih tekačic in tekačev, s katerih je bilo mogoče razbrati drznost, pogum, odločnost in železno voljo. Uspelo nam bo, je neslišno vrvelo v množici. Nato sta sledila množično odštevanje 5, 4, 3, 2, 1, 0 in start v rahlem kasaškem koraku. Telo je preplavila vznesenost, še posebej, ko sem zaslišal bodrenje skupine The Stroj. Šele takrat sem dojel pravno moč psihologije množice, ki jo vsa ta leta sistematično preučujem, kolektivni duh, ki te vleče, in vse to dogajanje. Gmota se je spočetka premikala počasi, slavnostno, na robovih ljubljanskih ulic nas je pozdravljalo na stotine navijačev. Potem pa se je začelo zares, najprej vzpon proti živalskemu vrtu, nato proti Vodnikovi. Uro in petnajst mi je šlo kot po maslu. Nato sem posrkal tekaški gel in dobil dodatno energijo. Na devetnajstem kilometru me je začelo malo zebsti v noge. Takrat sem vklopil svoje skrite avtosugestivne rezerve, ki sem jih nadgradil s tehniko dihanja. Skoraj ves čas teka sem dihal skozi nos. Ko smo pritekli v Rožno dolino, sem si dopovedoval: uspelo mi bo. Spoznal sem, da z gesli najbolj preženeš tisti notranji strah, ko te lahko preplavi tistih nekaj zadnjih kilometrov pred ciljem. Potem so se ob cesti pojavili majhni navijači in več drugih, ki so nas spodbujali. Dobil sem krila in stekel nekoliko močneje pod podvozom in nato v mesto. Na Igriški me je prevzela nenavadna notranja moč, v sprintu sem prehitel še štiri tekače. Bodrenje napovedovalca je prav tako naredilo svoje. Zmagoslavje, notranja sreča, da mi je uspelo nekaj, o čemer še pred letom nisem sanjal. Tokrat sem spoznal moč izreka, da nobene sanje niso previsoke.

[bojanu]

Brez dela ni jela, brez treninga pa ne dobrih rezultatov. Če pogledam svoj tek sem glede na okoliščine povsem zadovoljen, saj sem pretekel brez težav v približno zamišljenem tempu, hitreje kot lani, pa še hitro mi je minilo. Mogoče bi lahko šel še malo hitreje, a potem na fotkah ne bi tako dobro zgledal Hvala vsem, ki ste me slikali
Mojco sem od začetka spustil naprej, ker raje začnem bolj zadržano, potem pa mi je kar ušla A to glede na njene teke s šiškarcami po Rožniku seveda ni nič čudnega, saj je Tanja spet pritekla kolajno

Pa še naš družinski prispevek k zakladnici lepih fotk z maratona. Poleg trajnega albuma z izbranimi slikcami in komentarji na webshots za Ljubljanske maratone-letošnje so od tele dalje
http://community.webshots.com/photo/96517320/205085795PkWLVl
obstaja še začasno skladišče vseh 244 slikc http://tabla.xenya.si/gallery/Lj2004, z rokom trajanja do konca tega meseca

PS malo bolj tehnično o albumih je v področju fotogalerije

[Matevz]

Zdaj je pa že malo kasneje, da napišem malo svojih vtisov z dirke.

Toliko maratonov sem že pretekel, da me je vsakega naslednjega bolj strah, ker vem, kako bo bolelo. Tudi tokrat ni bilo nič drugače: strah pomešan z vznemirjenostjo in pričakovanjem. Slikanje in small-talk pred dirko so minili kar nekako mimo mene, sem bil v nekem svojem svetu.

Potem pa štart. Samo počasi, sem si govoril, zdelo se mi je prehitro, a so vseeno vsi mimo mene švigali kot rakete. Sem se zelo zadrževal pa na 1km vseeno videl 4.07. Sem takoj ful upočasnil in uspel naslednjih kar nekaj kilometrov tempo na dobrih 4.20 držat. Takoj sem itak vedel, da sem imel prav, da nimam šans za pod tri ure in sem si 3.05 postavil za uresničljiv cilj (tako kot sem v prvi napovedi tu na TF napovedal). Potem me je pa Bigfrik ujel in sva skupaj drajsala po Vodnikovi. Na 10km je bilo 43.20. Na spustih proti podutiku in naprej do asfaltne baze pa sva žgala le nekaj sekund nad 4min/km in imela na 17km povprečni čas že pod 4.20. Na kolesarski stezi pa je Bigfrik kar nadaljeval s tempom. Sem vedel da je ene tri udarce srca na minuto prehitro ampak, če gre on lahko, bom pa tudi jaz, sem si mislil: in sva šla.

Ampak v Rožni dolini pa je še malo pospešil, jaz pa oladil nazaj na svojih 164 udarcev. Polovica je minila v 1.31.30, bigfrik pa je bil že ene 100m pred mano, še malo naprej na Šubičevi je imel že 200m jaz pa sem že začenjal bit malo zmatran ampak še ni bilo nič hudega in sem kar v redu šel, le kakšnih 5 sekund počasneje kot v prvem krogu.

Aja, pa od enega 7-8 km me ni nihče prehitel razen Bigfrika.

Po Večni poti sem pa začel na veliko prehitevat tekače, pa tudi Bigfrik, ki je tudi vse prehiteval, je bil vedno bližje, in malo pred Vodnikovo sva bila spet skupaj. Tam je pa že kar fejst bolelo. Na Vodnikovi mi je pleh muzka dala malo spodbude in sem kar nekaj pospešil, a sem se kmalu soočil z realnostjo. Kdaj drugič. Bo treba bolj trenirat.

Klanci so bili vsi vsaj trikrat tako strmi kot v prvem krogu. Tisti na koncu od Pržanja pod hrib me je kar lepo zdelal in noge so začele hudo boleti. Vsega sem imel že dovolj, zraven pa sem še vedel (iz izkušenj) da bo sedaj naprej samo huje. In jasno je tudi bilo.

Tam sem se zaprl v svoj svet in se prepričeval, da sem kar naprej tekel. Vsega sem imel dovolj in v klancu proti Večni poti, ko me je en kolesar prehitel bi se mu najraje na štango vsedel.

Poleg tega sem malo preveč jedel glede na to, da tokrat Enervit ni bil razredčen, in sem z geli popil premalo vode in je bila koncentracija CHO v želodccu previsoka. Zato sem začel dobivat krče v želodcu, ampak je nekako šlo.

Pri biotehničnem faksu je Staša slikala in se mimo mene na biciklu vozila, a je hitro ugotovila, da mi ni za družbo in me je raje pri miru pustila. Noge so neskončno bolele. In to prav globoko v kosteh in sklepih.

V Rožni dolini me je prehitel prvi tekač po kar precej kilometrih, a mu nisem mogel slediti, sem pa vseeno malo pospešil (se mi zdi). Tam je tudi navijala moja družina (žena, otroci, starši, teta stric) a nisem imel energije več niti za pomahat. Še nasmeh je bil precej kisel.

Še pod podvozom in na Prešernovo, kjer je vsa navdušena Barb mahala z zastavo in tekla zraven mene, ampak meni je šlo takrat vse na živce vključno s samim sabo (oprosti Barb za neprijaznost). Pa še ravno na tistem ovinku sem dobil napad tahikardije (srce gre na 220 (pa ne voltov) in to bije hudo plitvo, da je kisika po telesu precej premalo). Ampak sem vseeno malo stisnil. Sem si rekel 500m pa tudi anaerobno odlaufam. In sem jih.

3.08.08 je pokazala ura na koncu. Mislim, da je to moj tretji najboljši čas. Kar v bistvu ni slabo. Pričakovanja so bila malo boljša ampak kaj pa so 3 minute na maratonu. Nič. In tudi s 3.03 npr, ne bi bil nič bolj zadovoljen, kot sem sedaj. Vsako leto en maraton in en Ironman pa še naprej furam (že od 1999). Cilj je pa še enih 40 let

[Barb]

Še pod podvozom in na Prešernovo, kjer je vsa navdušena Barb mahala z zastavo in tekla zraven mene, ampak meni je šlo takrat vse na živce vključno s samim sabo (oprosti Barb za neprijaznost).

Ja tole sem pa izrazito opazila-pa ne tolk neprijaznost,ampak nikjer ni bilo tistega nasmeha in pogled v očeh je povedal, da nekaj ni v redu.
Matevž ja kr malo me je zaskrbelo,čeprav sem vedela, da imaš veliko izkušenj, pa vseeno. Še zlasti po tistem:"Kr pusti me !"
Ampak sem vedla, da boš zmogel, res me je pa zanimalo,kaj se ti je zgodil.
Sam, da ni kaj hujšega

[rainbow]

Naj se še sama oglasim, kot nova na temle forumu in že redna udeleženka ljubljanskega maratona. Letos sem prvič zbrala pogum in se tik pred štartom odločila za 21km. Odlična odločitev, saj sem progo takorekoč z lahko premagala in si dokazala, da bi se temu izzivu lahko pustila zapeljat že v preteklih letih. Rezultat bi bil lahko še kakih 5 minut boljši, ob ustreznih pripravah in s kakim kilometrom več v nogah pa....uf, bi kar letela, haha

Skratka super, zmaga mi je bila že to, da sem nad vsemi pričakovanji prišla do cilja brez kakršnihkoli problemov. No, bolečih kolen niti ne bom omenjala, ampak dones se že spet počutim popolnoma "olimpijsko"

Upam, da se vam kmalu pridružim tudi na kakem srečanju in se z vami tudi osebno spoznam!

Pozdravček vsem!