- 26 Okt 2004, 10:18
#24134
Še moji vtisi z Ljubljanskega maratona. Srečen sem, da sem prvič premagal 42.198 m in da nimam nobenih slabih posledic; nasprotno, po včerajšnem počitku me danes že spet vleče na tek. Čas je bil sicer bolj skromen, saj v prvi polovici nisem hotel, v drugi pa nisem mogel teči hitreje. Ampak saj prvič tudi ni pomemben.
Tudi k mojemu »preživetju« maratona ste veliko pripomogli vsi, ki ste svoje nasvete in izkušnje posredovali na tem forumu in vsi ki ste nas spodbujali ob progi. Hvala Matjažu, ki mi ji nai približno 15. km dajal nasvete za 2. krog (na kratko: poslušaj svoje telo, pij vodo in gele – enega mi je tudi podaril (še nekrat hvala!!), moči se z vodo, ne nori po centru… ). Prvi prelomni trenutek je bil pred ciljem malega maratona – vsi so nas spodbujali z besedami »še malo, še malo pa bo konec…« . In za večino je bilo to res, sam pa sem vedel, da je pred menoj še ena polovica. Tok temnejših misli pa je bil prekinjen, ko se je na čisto prazni ulici kar naenkrat ob meni znašla žena s hčerkama
(izstopile so na napačni postaji trole in so iskale pot v center) in krize je bilo konec. Naslednji težji trenutki sobili pri 26 km, ko sem prestopil mejo najdaljšega teka v zadnjih 2 mesecih (vse je v glavi). Pri 30 km sem dohitel enega od maratoncev in mu za (svojo in njegovo) spodbudo rekel: »Samo še 12 km«, mi je on odgovoril: »Pravijo, da se druga polovica maratona začne pri 35. km«. 
S strahom sem krenil naprej; hvala bogu pa ste me še pred 35. km dohitela Oranžni slon in Pegaz, ki sta bila bolj pozitivno naravnana-skupaj smo premagali nekaj km, nato sem jaz nekoliko zaostal in do cilja tekel ob, pred in za (po letih) starejšo gospo, ki mi je med drugim povedala, da je že 10 x pretekla maraton v New Yorku. 
Druga polovica maratona je res nekoliko težja kot prva, ampak ni prehudo. Zadnji kilometri so približno enaki kot pri vsakem teku –naporni, ampak z duhom si že v cilju. Mogoče bi bilo lažje, če bi se držal nasvetov in programov ter med pripravami opravil vsaj 3 teke v dolžini 30 do 35 km. Bom poskušal upoštevati naslednje leto.
Čestitke vsem tekačem, navijačem in fotografom.
Tudi k mojemu »preživetju« maratona ste veliko pripomogli vsi, ki ste svoje nasvete in izkušnje posredovali na tem forumu in vsi ki ste nas spodbujali ob progi. Hvala Matjažu, ki mi ji nai približno 15. km dajal nasvete za 2. krog (na kratko: poslušaj svoje telo, pij vodo in gele – enega mi je tudi podaril (še nekrat hvala!!), moči se z vodo, ne nori po centru… ). Prvi prelomni trenutek je bil pred ciljem malega maratona – vsi so nas spodbujali z besedami »še malo, še malo pa bo konec…« . In za večino je bilo to res, sam pa sem vedel, da je pred menoj še ena polovica. Tok temnejših misli pa je bil prekinjen, ko se je na čisto prazni ulici kar naenkrat ob meni znašla žena s hčerkama
(izstopile so na napačni postaji trole in so iskale pot v center) in krize je bilo konec. Naslednji težji trenutki sobili pri 26 km, ko sem prestopil mejo najdaljšega teka v zadnjih 2 mesecih (vse je v glavi). Pri 30 km sem dohitel enega od maratoncev in mu za (svojo in njegovo) spodbudo rekel: »Samo še 12 km«, mi je on odgovoril: »Pravijo, da se druga polovica maratona začne pri 35. km«. S strahom sem krenil naprej; hvala bogu pa ste me še pred 35. km dohitela Oranžni slon in Pegaz, ki sta bila bolj pozitivno naravnana-skupaj smo premagali nekaj km, nato sem jaz nekoliko zaostal in do cilja tekel ob, pred in za (po letih) starejšo gospo, ki mi je med drugim povedala, da je že 10 x pretekla maraton v New Yorku.
Druga polovica maratona je res nekoliko težja kot prva, ampak ni prehudo. Zadnji kilometri so približno enaki kot pri vsakem teku –naporni, ampak z duhom si že v cilju. Mogoče bi bilo lažje, če bi se držal nasvetov in programov ter med pripravami opravil vsaj 3 teke v dolžini 30 do 35 km. Bom poskušal upoštevati naslednje leto.
Čestitke vsem tekačem, navijačem in fotografom.
Lep pozdrav. SBojan
Resnici na ljubo ne vem, zakaj nisem sla tect - sumim lenobo - me je pa ta moralni macek in predvsem sem vam bila fovs, ker delate nekaj zase, tecete in letite svojim ciljem naproti, toliko aktiviral, da sem odlocno sklenila, da vam bom po svojih najboljsih moceh pomagala s navijaske pozicije. 
tak tempo ma, ce Luckotu odnesem en gel na 20km in mi v roke stisne dva, vmes letiva se pogledat malo nazaj po progi eno deklico, ki je mal "skup padla" ugotoviva da bo vse okej, pride resilec in Pia pravi "Binch let naprej, Lucko je sel mim" ... aaaaaaaaaaaaaaaaa, to gre prehitr zame 
Čeprav si takrat še nisem prišla gor, mi je kasneje postalo jasno, da je Fotr čisto namerno zategnil ročno in tekel dovolj počasi
, da so se končno vse njegove ovčice zbrale pred njim in je imel, kot skrbna koklja, vse strogo pod kontrolo ter je lahko lepo brezskrbno, vsestransko bojno obarvan, sproščeno tekel do cilja. 
: Dpop je imel "ta velikega" vseskozi pred seboj in v akciji. Verjamem, da ga je zvečer od intenzivnega ročnega dela marsikaj bolelo! 
in sem ob misli na njeno p** koleno potegnila vase smrkelj žalosti 
. In Filipid, ki je vneto navijal, jaz pa sem mu ob pozdravu skoraj zlomila roko ... In Pia, ki sem jo videla kar naprej in povsod, da me je že skoraj začelo skrbeti, da so to prividi ob morebitni utrujenosti ... 
In Tjaša, ki se je po opravljenem svojem tekaškem delu drla ko jesihar
za vsakim TF-ovcem, da jo je kar se da jadrno pobrisal proti bližnjemu cilju. In Barb, ki je še v bolniški delala intenzivne intervale proti cilju spremljajoč najbolj potrebne člane Foruma, in poskrbela, da se je tudi zadnji atom moči koristno porabil. 
Pa A*, ki je v silni nervozi in tremi pred štartom pozabila, da balončka, polnjenega s helijem, ne moreš preprosto odložiti na tla, ko si zavezuješ copat (je šel predčasno v pozabo). 
Pa Lučko, ki je dolgo dovolil, da tečem v njegovi senci, čeprav mi je bilo jasno, da sicer (nerada priznam 
