- 12 Sep 2011, 11:49
#261594
Po celodnevnem praženju na vročem soncu (ne, nisem poležavala na plaži, ampak sem prestavljala ovire in tečnarila za mikrofonom na tekmi agilityja v matičnem kinološkem društvu) se mi zvečer seveda niti malo ni dalo iti teč. Poleg tega sem se le tri ure pred startom po nerodnosti močno udarila v koleno, ki me je nato bolelo že pri upogibu, kaj šele pri hoji ali teku. A ker sem že bila prijavljena ... sem pač šla.
Pri ogrevanju sem čutila veliko utrujenost in zaspanost in, kot že rečeno, bolečino v kolenu. Pet minut pred startom sem se še spraševala, kaj neki je bilo tega meni treba. Po startu pa … kar pozabiš na to.
Vse do cilja. Aja, vmes so bili štirje krogi, bolj ali manj ob Ljubljanici, štirikrat sem tekla mimo službe in preverila, ali vse teče, kot je treba. Na nekaj mestih je bil tek malo neprijeten zaradi pomanjkanja svetlobe, okrepčevalnica je bila postavljena na povsem napačnem mestu (že tako temna cesta je postala dodatno nevarna zaradi plastičnih kozarcev na tleh 
), ampak tisti del od Šuštarskega mosta do Magistrata mi je od trojk dalje zelo ljub, tako da smo tudi to preživeli. V zadnjih dveh krogih sem le prehitevala, tik pred ciljem sem ujela enega moškega tekača in ga hotela prehiteti, vendar mu tega njegov moški ego očitno ni dovolil in se je iz ležernega teka pognal v ciljni finiš. 
Po prihodu v cilj me je, zanimivo, koleno spet začelo boleti. Celodnevno postavanje na soncu pa je zahtevalo svoj davek, na srečo tokrat ne v obliki glavobola, ampak samo na ta način, da bi že med hojo proti domu skoraj zaspala.
Naslednje leto bi bilo dobro okrepčevalnico prestaviti in pa zagotoviti zadostno količino vode – te je namreč v cilju zmanjkalo. (Bile pa so še druge pijače, med njimi neki proizvod pivovarne Laško – sredi Ljubljane! )
Čestitke Obivankenobiju za stopničke!
Pri ogrevanju sem čutila veliko utrujenost in zaspanost in, kot že rečeno, bolečino v kolenu. Pet minut pred startom sem se še spraševala, kaj neki je bilo tega meni treba. Po startu pa … kar pozabiš na to.
Vse do cilja. Aja, vmes so bili štirje krogi, bolj ali manj ob Ljubljanici, štirikrat sem tekla mimo službe in preverila, ali vse teče, kot je treba. Na nekaj mestih je bil tek malo neprijeten zaradi pomanjkanja svetlobe, okrepčevalnica je bila postavljena na povsem napačnem mestu (že tako temna cesta je postala dodatno nevarna zaradi plastičnih kozarcev na tleh ), ampak tisti del od Šuštarskega mosta do Magistrata mi je od trojk dalje zelo ljub, tako da smo tudi to preživeli. V zadnjih dveh krogih sem le prehitevala, tik pred ciljem sem ujela enega moškega tekača in ga hotela prehiteti, vendar mu tega njegov moški ego očitno ni dovolil in se je iz ležernega teka pognal v ciljni finiš. Po prihodu v cilj me je, zanimivo, koleno spet začelo boleti. Celodnevno postavanje na soncu pa je zahtevalo svoj davek, na srečo tokrat ne v obliki glavobola, ampak samo na ta način, da bi že med hojo proti domu skoraj zaspala.
Naslednje leto bi bilo dobro okrepčevalnico prestaviti in pa zagotoviti zadostno količino vode – te je namreč v cilju zmanjkalo. (Bile pa so še druge pijače, med njimi neki proizvod pivovarne Laško – sredi Ljubljane!
)Čestitke Obivankenobiju za stopničke!
.
, na relativno težki in soparni progi s tekom sicer prehitro začel (prva dva km v tempu 3.32 min/km), kar se mi je pošteno maščevalo v zadnjem krogu, saj sem preveč popustil (sicer je bilo tudi mene malo strah, da se bom zmotil pri štetju ali ustavil na napačnem mestu... 
), vendar vseeno zelo zadovoljen z rezultatom...
