- 09 Dec 2011, 13:23
#268258
Počutim se kot Martin Krpan, zdi se mi, da bi lahko premikala gore in se spopadla z vsakim, ki pride naproti. Počutim se svobodno kot ptica na nebu, neobremenjena in srečna. Če razmišljam, bi lahko rekla, da so ta občutja, vsi ti moji občutki kot nekakšno kičasto stanje, vendar so še kako resnični! Razlog vsega tega je atenski maraton, katerega sem se udeležila pred kratkim in je bil uspešen v vseh pogledih. Čas pod štirimi urami pove, da so bili treningi intenzivni in vredni svojega časa, saj sem bila fizično in psihično izredno dobro pripravljena. Resnično, ta maraton je bil vrhunec sezone in če se samo spomnim, da sem pred natanko enim letom pretekla le polovičko Ljubljanskega maratona, letos pa kar pet polmaratonov ter sedaj še svoj prvi maraton, lahko rečem, da še nisem rekla zadnje besede.
Že na začetku letošnjega leta sem se začela poigravati z mislijo, da bi se udeležila pravega maratona ter tako preizkusila sebe in svoje sposobnosti. Že sama želja po tem in želja po teku v tujini me je gnala naprej in maraton v Atenah je bil kot naročen, saj je bil dokaj pozno, meseca novembra, tako da je bilo časa za priprave več kot dovolj, prav tako pa je bilo dovolj časa, da se znebim začetne nervoze.
V Atene smo prispeli v četrtek, 10. novembra 2011. Ekipa Fit kluba, katero je sestavljalo 11 tekačev, od tega nas je bilo kar 10 prijavljenih na maraton, Vesna pa na progo dolgo 10 km. Pet se nas je prvič lotilo te razdalje, kar je bilo razvidno tudi iz našega nervoznega obnašanja. Bili smo polni vprašanj, kot npr.: »Bomo prišli do cilja? Kakšen tempo si zastaviti? Na kakšen čas startati?« Postavljala so se nam takšna in drugačna številna vprašanja brez smiselnih odgovorov, s katerimi smo zasipali našega trenerja Primoža, ob tem pa premlevali odgovore, znova in znova. Zagotovo je zahtevna konfiguracija maratona prispevala k še večji negotovosti, saj se od 10. do 20. kilometra cesta skoraj brez prestanka dviguje, naslednjih 10 km pa se dviguje popolnoma brez prestanka. V glavi se prepletajo vprašanja: »Kaj nas čaka na tej težki progi? Kakšne krize? Kje in kdaj se bomo zaleteli v zid, o katerem govorijo izkušeni maratonci?«
Vsak tekač pa se mora, preden stopi na startno črto, odločiti med dvema vrstama nastopov, in sicer je tu tekmovalni nastop, ki služi za motivacijo in doseganje rezultatov, na drugi strani pa uživaški nastop, se pravi, da tu rezultat in mesto uvrstitve nista pomembna, pomembno je le doživetje in osebno zadovoljstvo. Razlika med njima je ogromna. V prvem primeru tečeš na robu zmožnosti, v drugem imaš ogromno energije. Odločila sem se za slednjega, saj namen prvega maratona naj ne bi bil rezultat, ampak preizkus samega sebe.
Na zadnji večer imamo še posvet s Primožem, oceno pripravljenosti in foto shooting v naši uradni opremi, v Adidasovih dresih s poslikavo in imenom na hrbtu, ki so bili enaki za punce in fante. Sledi še priprava opreme in gremo spat. Kdor pač lahko. Meni ni niti za minutko uspelo zatisniti očesa in že je bila ura 5.00, čas za budnico. Težka bo glede na neprespano noč, sem si rekla, vendar poskusimo. Pojemo zajtrk, nato se napotimo pred parlament, kjer nas čakajo avtobusi za prevoz do maratonskega polja. Med samim prevozom opazujemo pot, ki se naglo vzpenja in pada, to je bila pot po kateri naj bi tekli, vendar nam kasneje sporočijo, da trasa poteka na drugi lokaciji. Mi pa že vsi prestrašeni, z mnogo novimi vprašanji, kako razporediti moči in ali bomo sploh preživeli. Ko stopimo iz avtobusa nas zazebe do kosti, saj je mraz, poleg tega še piha, kar le še poslabša stvari. Organizatorji delijo polivinil vrečke, katere si nadenemo čez svoja oblačila. Dve uri pred startom se najprej segrevamo v množici tekačev, uro pred startom pa se začnemo dokončno ogrevati. Ogrevalnega teka je sigurno 2 km in pri tem si mislim, da me bo do samega začetka konec zaradi že pretečene razdalje, ki me že nekoliko utrudi. Moram priznati, da imam precej treme pred samim startom, ki pa je nočem pokazati drugim, vendar se le-ta izkaže za pozitivno, ko se začne počasi spreminjati v čisti adrenalin. Na sami startni črti me dobesedno posrka adrenalinska množica, občutek imam, da nas bo razneslo od samega vznemirjenja, kljub vsemu mrazu, ki nam trese kosti. Ker smo pričakovali toplejše vreme smo se vsi oblekli v oblačila s kratkimi rokavi, v zadnjem momentu sem pod majico oblekla še pulover, ki se je prav prilegel na začetku, kasneje pa je bil kar odveč.
Za prvimi tekači smo imeli 15 minut zamika, saj so nas, ki nismo imeli rezultata, opredelili v 6. boks od skupnih sedmih. Pred startom si z vsemi Fitovci podamo roke, si zaželimo srečo in gas vsak po svoje. Jaz si seveda pripravim svoj najlubši komad, saj vedno rada tečem ob spremljavi glasbe, kar mi daje dodatni zagon. Ob samem startu sem imela v glavi, da ne začnem prehitro, da mi ne zmanjka energije do konca. Tega sem se striktno držala, čeprav sem imela na začetku občutek, da kar prehitevam ljudi pred sabo. Tempo ni bil prehud, bil je ravno pravšnji za začetek, vendar sem se spopadala z veliko težavo. Zaradi intenzivnih treningov sta se mi na obeh straneh vneli pokostnici in v tistem trenutku me je bilo najbolj strah, da me bosta izdali. Želela sem si, da bolečina preneha, vendar me je spremljala vse do 10. kilometra, potem pa kar prenehala. Juhuhu, pa sem se znebila ene težave. Do 5. kilometra sem imela ves čas pred in ob sebi ogromno tekačev, kar me je na nek način motilo, saj nisem mogla teči svojega tempa. Pojavila pa se je tudi nova težava, kar naenkrat vroče, res vroče, tisti pulover pod majico, znebiti se ga moram, nujno. Prišla je vodna postaja, kjer sem pila, da bi vsaj malo ublažila to vročino. Želela sem si da pride Primož na kolesu, vendar ga ni bilo. Pogledovala sem na rob ceste, vendar na žalost so bili vsi drugi na kolesih, o Primožu pa ne duha ne sluha. Povrh vsega me je pulover dušil vse do 17. kilometra, vendar ga nisem imela kam odložiti. Na 17. kilometru potegne močan hladen bočen veter, tako da me zazebe vse do kosti, posledično se kar kmalu potolažim zaradi puloverja, ki me je zadnje kilometre bolj motil kot kaj drugega. Od 7. pa do 17. kilometra se je teren rahlo dvigoval, po 17. pa še bolj, tako da sem prvič začutila, da mi zmanjkuje energije. Gel bo treba vzeti. Pa ravno mimo okrepčevalnice sem šla. Okrepčevalnice so bile postavljene na vsake 2-3 km. Zakaj nisem prej pomislila na to? Pa saj bo kmalu naslednja, se potolažim. In tu je, dočakala sem jo, vzamem takoj gel, splahnem s tekočino in gas naprej v upanju, da mi pomaga naprej. Pridem do 20. kilometra, jeeee, še 1 km, si rečem, pa bo polovička za mano. Potem pa pravijo, da se začne PRAVA TEKMA. Do samega maratona sem imela najdaljšo dolžino 25km, tako da je preizkušnja na tem maratonu nekaj povsem novega zame. Kaj se bo dogajalo s telesom, ali se bom spopadala s krči, s krizo ... To bo še zanimivo, vendar grem optimistično naprej. Po 25. kilometru sem začela hitrejše dihati in občutek suhih ust mi ni dal miru, treba bo piti. Ker sem imela še nekaj vzpona pred sabo, sem pri naslednji postaji vzela ponovno gel ter spila malo več tekočine. Vsake toliko časa se mi je pogled ustavil na navijačih ob progi, nekateri so bili izjemno zabavni, najbolj pa sem se razveselila ploska z rokami otrok, ko ti jo ponudijo ob sami progi. Opazovala sem tudi sotekače in sotekačice ter si občasno po žensko rekla: »Če pa tale lahko teče pred menoj, potem pa tudi jaz zmorem več.« In takšen motivacijski samogovor res zaleže. Pridem do 30. kilometra, zadovoljna, še vedno nekako polna energije, vendar veter še vedno močno piha, k sreči v hrbet, kar zelo pomaga pri teku. Vmes tudi dežuje, vendar mi je hladnejše vreme bolj pri srcu kot vročina, tako da sem že tukaj rahlo v prednosti. Sedaj pa v upanju, da se začne spuščati proga. Še rahlo malo vzpona, pa kar ni konca. Pridem do 32. kilometra in cesta se začne spuščati, jeeee, čutim da je še nekaj energije, vendar ker sem ogromno energije pokurila v hrib, vzamem še en gel, čeprav nisem ravno navdušena nad jemanjem gelov, saj mi ti cukri navadno niso po godu, vendar tu naredim izjemo. Ravno se sprašujem, kako gre preostalim našim Fitovcem, nekateri so verjetno že v cilju - pa priteče mimo Vinko, pogled nanj mi da še dodatno voljo in motivacijo. Reče: »Kar teči naprej.« Pa grem no, če si to želi, pa tudi dovolj energije imam, da lahko tečem z nekoliko hitrejšim tempom kot on. Pridem do 35. kilometra, ko se zavem: samo še 7 km in videla bom cilj! V tistem trenutku se pojavi Primož, ki me še dodatno motivira s pozitivnimi besedami, kot so: »Tako dobro ti gre, Bojana, res si dobra. Samo drži tempo, saj veš kako je, sedaj je vse v glavi, samo naprej.« Naredi nekaj slik, pomaham mu in že gre naprej do naslednjega. Jaz pa seveda z dodatnim zagonom naprej. In končno 40. kilometer. V mislim si rečem, »če si pa že toliko pretekla, boš pa še zadnja 2 km«, dvignem tempo, prehitevam, in to neustavljivo. V podvozih fantje nabijajo na bobne, to mi še dodatno dvigne adrenalin, mravljinci mi gredo po vsem telesu. Tečem kot da me kdo lovi. Najboljši so zadnji kilometri, kajti navijači ob progi so bolj pogosto posejani, glasnejši in bolj zabavni, povsod polno zastav. Ko bom naslednjič navijačica, bom še bolj glasna, kajti to res pomaga in ti da dodaten zagon, kar sem sedaj spoznala. S sprintom nadaljujem vse do cilja in prehitim še nekaj 10 tekačev. V cilj dobesedno priletim kot prava MARATONKA, z zadnjimi močmi, zadovoljna, s presenetljivim časom, nasmejana do ušes in z mislijo »ZMOGLA SEM«. Ko mi je večer pred maratonom Primož napovedal čas, se mi je zdelo to nedosegljivo, vendar se je napoved uresničila. Izjemno sem zadovoljna s svojim časom, 3:53:57. Res sem zadovoljna, da sem tekla dokaj lahko, brez krize in ni bilo potrebe, da bi vmes hodila. Na cilju se vsi Fitovci zberemo, polni lepih občutkov, srečni, da smo uspeli premagati tolikšno dolžino. Le dve uri zatem že proslavljamo ob dobri hrani in pijači, ob zvoku Primoževe harmonike preplešemo celo noč.
Maraton ni dirka. Maraton je preizkus. Preizkus telesa in duha. Volje in živcev. Pogleda na svet. Je kot vžigalna vrvica. Vžigalna vrvica občutkov, razmišljanj, kateri me spremljajo še danes in prvega maratona res nikoli ne pozabiš. Upam si trditi, da po maratonu zaživiš drugače.
Sedaj pa (via) na Dunaj.
Že na začetku letošnjega leta sem se začela poigravati z mislijo, da bi se udeležila pravega maratona ter tako preizkusila sebe in svoje sposobnosti. Že sama želja po tem in želja po teku v tujini me je gnala naprej in maraton v Atenah je bil kot naročen, saj je bil dokaj pozno, meseca novembra, tako da je bilo časa za priprave več kot dovolj, prav tako pa je bilo dovolj časa, da se znebim začetne nervoze.
V Atene smo prispeli v četrtek, 10. novembra 2011. Ekipa Fit kluba, katero je sestavljalo 11 tekačev, od tega nas je bilo kar 10 prijavljenih na maraton, Vesna pa na progo dolgo 10 km. Pet se nas je prvič lotilo te razdalje, kar je bilo razvidno tudi iz našega nervoznega obnašanja. Bili smo polni vprašanj, kot npr.: »Bomo prišli do cilja? Kakšen tempo si zastaviti? Na kakšen čas startati?« Postavljala so se nam takšna in drugačna številna vprašanja brez smiselnih odgovorov, s katerimi smo zasipali našega trenerja Primoža, ob tem pa premlevali odgovore, znova in znova. Zagotovo je zahtevna konfiguracija maratona prispevala k še večji negotovosti, saj se od 10. do 20. kilometra cesta skoraj brez prestanka dviguje, naslednjih 10 km pa se dviguje popolnoma brez prestanka. V glavi se prepletajo vprašanja: »Kaj nas čaka na tej težki progi? Kakšne krize? Kje in kdaj se bomo zaleteli v zid, o katerem govorijo izkušeni maratonci?«
Vsak tekač pa se mora, preden stopi na startno črto, odločiti med dvema vrstama nastopov, in sicer je tu tekmovalni nastop, ki služi za motivacijo in doseganje rezultatov, na drugi strani pa uživaški nastop, se pravi, da tu rezultat in mesto uvrstitve nista pomembna, pomembno je le doživetje in osebno zadovoljstvo. Razlika med njima je ogromna. V prvem primeru tečeš na robu zmožnosti, v drugem imaš ogromno energije. Odločila sem se za slednjega, saj namen prvega maratona naj ne bi bil rezultat, ampak preizkus samega sebe.
Na zadnji večer imamo še posvet s Primožem, oceno pripravljenosti in foto shooting v naši uradni opremi, v Adidasovih dresih s poslikavo in imenom na hrbtu, ki so bili enaki za punce in fante. Sledi še priprava opreme in gremo spat. Kdor pač lahko. Meni ni niti za minutko uspelo zatisniti očesa in že je bila ura 5.00, čas za budnico. Težka bo glede na neprespano noč, sem si rekla, vendar poskusimo. Pojemo zajtrk, nato se napotimo pred parlament, kjer nas čakajo avtobusi za prevoz do maratonskega polja. Med samim prevozom opazujemo pot, ki se naglo vzpenja in pada, to je bila pot po kateri naj bi tekli, vendar nam kasneje sporočijo, da trasa poteka na drugi lokaciji. Mi pa že vsi prestrašeni, z mnogo novimi vprašanji, kako razporediti moči in ali bomo sploh preživeli. Ko stopimo iz avtobusa nas zazebe do kosti, saj je mraz, poleg tega še piha, kar le še poslabša stvari. Organizatorji delijo polivinil vrečke, katere si nadenemo čez svoja oblačila. Dve uri pred startom se najprej segrevamo v množici tekačev, uro pred startom pa se začnemo dokončno ogrevati. Ogrevalnega teka je sigurno 2 km in pri tem si mislim, da me bo do samega začetka konec zaradi že pretečene razdalje, ki me že nekoliko utrudi. Moram priznati, da imam precej treme pred samim startom, ki pa je nočem pokazati drugim, vendar se le-ta izkaže za pozitivno, ko se začne počasi spreminjati v čisti adrenalin. Na sami startni črti me dobesedno posrka adrenalinska množica, občutek imam, da nas bo razneslo od samega vznemirjenja, kljub vsemu mrazu, ki nam trese kosti. Ker smo pričakovali toplejše vreme smo se vsi oblekli v oblačila s kratkimi rokavi, v zadnjem momentu sem pod majico oblekla še pulover, ki se je prav prilegel na začetku, kasneje pa je bil kar odveč.
Za prvimi tekači smo imeli 15 minut zamika, saj so nas, ki nismo imeli rezultata, opredelili v 6. boks od skupnih sedmih. Pred startom si z vsemi Fitovci podamo roke, si zaželimo srečo in gas vsak po svoje. Jaz si seveda pripravim svoj najlubši komad, saj vedno rada tečem ob spremljavi glasbe, kar mi daje dodatni zagon. Ob samem startu sem imela v glavi, da ne začnem prehitro, da mi ne zmanjka energije do konca. Tega sem se striktno držala, čeprav sem imela na začetku občutek, da kar prehitevam ljudi pred sabo. Tempo ni bil prehud, bil je ravno pravšnji za začetek, vendar sem se spopadala z veliko težavo. Zaradi intenzivnih treningov sta se mi na obeh straneh vneli pokostnici in v tistem trenutku me je bilo najbolj strah, da me bosta izdali. Želela sem si, da bolečina preneha, vendar me je spremljala vse do 10. kilometra, potem pa kar prenehala. Juhuhu, pa sem se znebila ene težave. Do 5. kilometra sem imela ves čas pred in ob sebi ogromno tekačev, kar me je na nek način motilo, saj nisem mogla teči svojega tempa. Pojavila pa se je tudi nova težava, kar naenkrat vroče, res vroče, tisti pulover pod majico, znebiti se ga moram, nujno. Prišla je vodna postaja, kjer sem pila, da bi vsaj malo ublažila to vročino. Želela sem si da pride Primož na kolesu, vendar ga ni bilo. Pogledovala sem na rob ceste, vendar na žalost so bili vsi drugi na kolesih, o Primožu pa ne duha ne sluha. Povrh vsega me je pulover dušil vse do 17. kilometra, vendar ga nisem imela kam odložiti. Na 17. kilometru potegne močan hladen bočen veter, tako da me zazebe vse do kosti, posledično se kar kmalu potolažim zaradi puloverja, ki me je zadnje kilometre bolj motil kot kaj drugega. Od 7. pa do 17. kilometra se je teren rahlo dvigoval, po 17. pa še bolj, tako da sem prvič začutila, da mi zmanjkuje energije. Gel bo treba vzeti. Pa ravno mimo okrepčevalnice sem šla. Okrepčevalnice so bile postavljene na vsake 2-3 km. Zakaj nisem prej pomislila na to? Pa saj bo kmalu naslednja, se potolažim. In tu je, dočakala sem jo, vzamem takoj gel, splahnem s tekočino in gas naprej v upanju, da mi pomaga naprej. Pridem do 20. kilometra, jeeee, še 1 km, si rečem, pa bo polovička za mano. Potem pa pravijo, da se začne PRAVA TEKMA. Do samega maratona sem imela najdaljšo dolžino 25km, tako da je preizkušnja na tem maratonu nekaj povsem novega zame. Kaj se bo dogajalo s telesom, ali se bom spopadala s krči, s krizo ... To bo še zanimivo, vendar grem optimistično naprej. Po 25. kilometru sem začela hitrejše dihati in občutek suhih ust mi ni dal miru, treba bo piti. Ker sem imela še nekaj vzpona pred sabo, sem pri naslednji postaji vzela ponovno gel ter spila malo več tekočine. Vsake toliko časa se mi je pogled ustavil na navijačih ob progi, nekateri so bili izjemno zabavni, najbolj pa sem se razveselila ploska z rokami otrok, ko ti jo ponudijo ob sami progi. Opazovala sem tudi sotekače in sotekačice ter si občasno po žensko rekla: »Če pa tale lahko teče pred menoj, potem pa tudi jaz zmorem več.« In takšen motivacijski samogovor res zaleže. Pridem do 30. kilometra, zadovoljna, še vedno nekako polna energije, vendar veter še vedno močno piha, k sreči v hrbet, kar zelo pomaga pri teku. Vmes tudi dežuje, vendar mi je hladnejše vreme bolj pri srcu kot vročina, tako da sem že tukaj rahlo v prednosti. Sedaj pa v upanju, da se začne spuščati proga. Še rahlo malo vzpona, pa kar ni konca. Pridem do 32. kilometra in cesta se začne spuščati, jeeee, čutim da je še nekaj energije, vendar ker sem ogromno energije pokurila v hrib, vzamem še en gel, čeprav nisem ravno navdušena nad jemanjem gelov, saj mi ti cukri navadno niso po godu, vendar tu naredim izjemo. Ravno se sprašujem, kako gre preostalim našim Fitovcem, nekateri so verjetno že v cilju - pa priteče mimo Vinko, pogled nanj mi da še dodatno voljo in motivacijo. Reče: »Kar teči naprej.« Pa grem no, če si to želi, pa tudi dovolj energije imam, da lahko tečem z nekoliko hitrejšim tempom kot on. Pridem do 35. kilometra, ko se zavem: samo še 7 km in videla bom cilj! V tistem trenutku se pojavi Primož, ki me še dodatno motivira s pozitivnimi besedami, kot so: »Tako dobro ti gre, Bojana, res si dobra. Samo drži tempo, saj veš kako je, sedaj je vse v glavi, samo naprej.« Naredi nekaj slik, pomaham mu in že gre naprej do naslednjega. Jaz pa seveda z dodatnim zagonom naprej. In končno 40. kilometer. V mislim si rečem, »če si pa že toliko pretekla, boš pa še zadnja 2 km«, dvignem tempo, prehitevam, in to neustavljivo. V podvozih fantje nabijajo na bobne, to mi še dodatno dvigne adrenalin, mravljinci mi gredo po vsem telesu. Tečem kot da me kdo lovi. Najboljši so zadnji kilometri, kajti navijači ob progi so bolj pogosto posejani, glasnejši in bolj zabavni, povsod polno zastav. Ko bom naslednjič navijačica, bom še bolj glasna, kajti to res pomaga in ti da dodaten zagon, kar sem sedaj spoznala. S sprintom nadaljujem vse do cilja in prehitim še nekaj 10 tekačev. V cilj dobesedno priletim kot prava MARATONKA, z zadnjimi močmi, zadovoljna, s presenetljivim časom, nasmejana do ušes in z mislijo »ZMOGLA SEM«. Ko mi je večer pred maratonom Primož napovedal čas, se mi je zdelo to nedosegljivo, vendar se je napoved uresničila. Izjemno sem zadovoljna s svojim časom, 3:53:57. Res sem zadovoljna, da sem tekla dokaj lahko, brez krize in ni bilo potrebe, da bi vmes hodila. Na cilju se vsi Fitovci zberemo, polni lepih občutkov, srečni, da smo uspeli premagati tolikšno dolžino. Le dve uri zatem že proslavljamo ob dobri hrani in pijači, ob zvoku Primoževe harmonike preplešemo celo noč.
Maraton ni dirka. Maraton je preizkus. Preizkus telesa in duha. Volje in živcev. Pogleda na svet. Je kot vžigalna vrvica. Vžigalna vrvica občutkov, razmišljanj, kateri me spremljajo še danes in prvega maratona res nikoli ne pozabiš. Upam si trditi, da po maratonu zaživiš drugače.
Sedaj pa (via) na Dunaj.