- 16 Avg 2013, 18:29
#311068
Včasih, že kar nekaj let nazaj, se je naša familija obavezno na Šmaren dan udeležila teka na avstrijskih tleh, v Hermagorju. No, tja smo mi, pač, doma z vasi, vedno drveli po njihovi avtocesti. Saj Hermagor ni daleč proč od meje, a vinjeto je bilo treba pa le kupit. Toda, ker se nam, doma z vasi, takrat ni niti sanjalo, kaj sploh je vinjeta, saj so na naših cestah lepo dajali blagajniške piltke..smo se mi, doma z vasi, lepo furali na črno kar nekaj let. Ko pa smo mi, doma z vasi, enkrat le izvedeli, da bi morali kupiti vinjeto, smo se, raje kot kupovat vinjete, preusmerili na naša tla. In začeli teč na Šmaren dan iz Mosta na Soči do Turistične kmetije Široko.
Lepa, 4,7km dolga trasa za tekače in gorske kolesarje ter nekaj daljša pot po cesti za cestne kolesarje. S 600 m višincev.
In tako sva jo jast in moj včeri lepo mahnila v Most na Soči. S tapotjo sva seveda vprašala tudi našo mularijo, če gre kdo, toda, kjeee, ne nas budit, mama!!!
Na Široko imam prav posebne spomine, saj je hčerka pred petimi leti tam izžrebala lepo kolo, ki ga seveda še vozi in pa, sama sem dve leti nazaj prav tu pretegnila svojo tetivo...in jo dala na Off... in na Off je še danes.
Tako, da sem se včeraj lepo prijavila na pohodniško varianto in odbrzela naprej proti vrhu, da sem lahko malo pred ciljem usposabljala svoje glasilke in dlani.
Dan je bil krasen, ne prevroč. Na tek se je prijavilo 91 tekačev in veliko kolesarjev.
Seveda je v cilj prvi prišel, kdo, ja, kdo, ma ja, kdo drug kot moj ZZ... ups
- Alič Simon, pred Vinčec Danijelom in Lapajne Joštom.
Med damami je slavila Italijanka Daniela da Forno, pred Bratina Jano in ŽLAHTO Čufer Ano.
Posebnost tega teka je vsekakor tudi pogostitev po koncu tekme. Vsak prejme majico za praktično darilo in tri bone za hrano in pijačo. Na seznamu hrane je bilo reci-piši 7 menijev ! Tri za vegete, štiri za nevegete. In ko si pojedel in spil en glaž, so te čakali še orehovi ali skutini štruklji. Too much. Glih sem spravla pol kile dol, sem dobila eno na horuk nazaj... No koment, ma, sem sama kriva!
Pred podelitvijo se opravi še žrebanje praktičnih nagrad. Se mi zdi, da so poklicali vseh osem Čuferjev. Ja, če pa nas je tolko, kej...
In kaj sem doživela za drugo obletnico? Jast tam eni skupinci tekačev jokam in stokam, mislim, z jezikom, kako mi ta moja tetiva noče ozdravet... ko pride mimo Teja, ki ima vse une šole za martretirat človeka in me poleže na vrat na nos na eno mizo in me začne martretirat po mečni mišici, da sem vidla vse zvezde tega sveta... tudi uni utrinki, k so se zdej ponoči prikazovali, so kar sredi dneva švigali mimo mene. UUUUuuu, je bolelo.
Zdej je seveda zanimivo to, da me tetiva ne boli, a kaj ko me pa bolijo meča... ma je rekla, da bo po dveh dneh bolje. Bomo vidli. Noge imam črne totalka, mi ni treba na morje. To je bila terapija, res ta prava bolečinska. Da me nežno žensko bitjece lahko tako zagrabi...
Vsekakor pa Teji, če slučajno to bere, res hvala. Pa četudi boli.
No, po podelitvi sva na stojnici kupila še pol kulca finga sira in jo počasi mahnila proti Mostu na Soči. Seveda sem bolj kot hodila racala, a do avta so šli kilometri med klepetanjem ( KDO?
JAST? ) v družbi kar hitro mimo.
Tako.
Drugo leto pa se seveda spet vidimo. Kljub pridobljenim kilcam.
Rezultati pa so na strani: http://www.primorskigorskiteki.si/image ... _S2013.pdf
Lepa, 4,7km dolga trasa za tekače in gorske kolesarje ter nekaj daljša pot po cesti za cestne kolesarje. S 600 m višincev.
In tako sva jo jast in moj včeri lepo mahnila v Most na Soči. S tapotjo sva seveda vprašala tudi našo mularijo, če gre kdo, toda, kjeee, ne nas budit, mama!!!
Na Široko imam prav posebne spomine, saj je hčerka pred petimi leti tam izžrebala lepo kolo, ki ga seveda še vozi in pa, sama sem dve leti nazaj prav tu pretegnila svojo tetivo...in jo dala na Off... in na Off je še danes.
Tako, da sem se včeraj lepo prijavila na pohodniško varianto in odbrzela naprej proti vrhu, da sem lahko malo pred ciljem usposabljala svoje glasilke in dlani.
Dan je bil krasen, ne prevroč. Na tek se je prijavilo 91 tekačev in veliko kolesarjev.
Seveda je v cilj prvi prišel, kdo, ja, kdo, ma ja, kdo drug kot moj ZZ... ups
- Alič Simon, pred Vinčec Danijelom in Lapajne Joštom. Med damami je slavila Italijanka Daniela da Forno, pred Bratina Jano in ŽLAHTO Čufer Ano.
Posebnost tega teka je vsekakor tudi pogostitev po koncu tekme. Vsak prejme majico za praktično darilo in tri bone za hrano in pijačo. Na seznamu hrane je bilo reci-piši 7 menijev ! Tri za vegete, štiri za nevegete. In ko si pojedel in spil en glaž, so te čakali še orehovi ali skutini štruklji. Too much. Glih sem spravla pol kile dol, sem dobila eno na horuk nazaj... No koment, ma, sem sama kriva!
Pred podelitvijo se opravi še žrebanje praktičnih nagrad. Se mi zdi, da so poklicali vseh osem Čuferjev. Ja, če pa nas je tolko, kej...
In kaj sem doživela za drugo obletnico? Jast tam eni skupinci tekačev jokam in stokam, mislim, z jezikom, kako mi ta moja tetiva noče ozdravet... ko pride mimo Teja, ki ima vse une šole za martretirat človeka in me poleže na vrat na nos na eno mizo in me začne martretirat po mečni mišici, da sem vidla vse zvezde tega sveta... tudi uni utrinki, k so se zdej ponoči prikazovali, so kar sredi dneva švigali mimo mene. UUUUuuu, je bolelo.
Zdej je seveda zanimivo to, da me tetiva ne boli, a kaj ko me pa bolijo meča... ma je rekla, da bo po dveh dneh bolje. Bomo vidli. Noge imam črne totalka, mi ni treba na morje. To je bila terapija, res ta prava bolečinska. Da me nežno žensko bitjece lahko tako zagrabi...
Vsekakor pa Teji, če slučajno to bere, res hvala. Pa četudi boli. No, po podelitvi sva na stojnici kupila še pol kulca finga sira in jo počasi mahnila proti Mostu na Soči. Seveda sem bolj kot hodila racala, a do avta so šli kilometri med klepetanjem ( KDO?
JAST? ) v družbi kar hitro mimo.Tako.
Drugo leto pa se seveda spet vidimo. Kljub pridobljenim kilcam.
Rezultati pa so na strani: http://www.primorskigorskiteki.si/image ... _S2013.pdf
