- 24 Mar 2014, 21:43
#323230
...že pred sončnim vzhodom krenili proti Rogatcu, na dvorcu Strmolpopili skodelico okrepčilnega čaja in z lovskim vodičem nadaljevali čez Bukovje in Kamjek. Navdušeni nad ložanskim kamnom založili aro za nove stopnice in se oskrbeli z novimi brusnimi kamni. Neučakanost lovskih psov je moški del odprave spodila za zajci, ženske pa so pri lovski koči na Belincu razgrnile deke in pripravile malico iz košare. Gospoda se je podila po Logu vse do izvira Sotle in nazaj. Ker je bilo kosilo dogovorjeno na gradu Štatenberg, so se morali podvizati in preko Donačke spustiti po poti vse do romarske cerkve na Ložnem. Pot do Štatenberga jih je vodila še mimo cerkvice sv. Ane, od tu pa jih je lakota gnalo po redko naseljenih hribčkih v dolino in na le streljaj oddaljen Štatenberg.Pogostitev kot se za gospodo spodobi, tudi za konje so poskrbeli. Popoldanskega počitka žal ni bilo, pot jih je vodila naprej po severnem vznožju Boča, skozi Studenice do Zg. Poljčan. Vzpon na Boč je upehal tudi konje, a cvetenje velikonočnice ni bilo zamuditi. Sonce se je počasi poslavljalo, v Kostrivnivi še skodelica zdravilne vode in zaslužen počitek v zdraviliški Rogaški...
Tako je bila zamišljena moja sobotna pot, ki se je zaradi časovne stiske končala v Zg. Poljčanah.
Start na domačem dvorišču, kjer je ostal tudi fotoaparat, tako da bo potrebno pot ponoviti oz. dokončati
.
Iz Rogaške proti Rogatcu po grebenih hribčkov s pogledom na mejno reko Sotlo. V Rogatcu vržem pogled na dvorec Strmol, zapustim gozdno pot, po asfaltni pešpoti nadaljujem mimo konjušnice, Muzeja na prostem, vseskozi mi nasproti gleda Donačka in vzhajajoče sonce. Pri osnovni šoli zapustim asfalt in sledim konjeniški poti čez Bukovje. Pot se cikcakasto vzpenja, nadaljujem po grebenu in se spustim proti Žahenbercu. Grebenčkov toliko, da ne vem, katerega izbrati. Uspe mi priti na cesto in pri prvi kmetiji zmotim gospodarja pri čiščenju hleva. Poprosim za nekaj nasvetov za ubiranje bližnjic in že hitim naprej po makadamu čez Kamjek. Kmalu makadam zamenja gozdna pot in po vrhu prelepi razgledi v prebujajočem se dnevu. Na moji levi hribčki in dolince, nad katerimi bdi Donačka, na moji desni hribčki in dolince in pogled na Hrvaško. Po 10. km prvi požirki tekočine in veselo naprej - v Log -kje se še danes nabira kamen za škarpe, nekoč pa so si domačini služili kruh z delom v "pruhih", izdelavo brusnih in drugih kamnov, prav tako je ložanski kamen krasil marsikatero pročelje meščanskih hiš. Naslednji cilj je lovska koča na Belincu-Kosernikova lovska koča. Jezim se nad svojo nevednostjo, saj je v moji glavi ta koča stala globje v Logu.Sledim markacijam za izvir Sotle. Sestra me predhodno opozori na pozornost glede izvira, a ga je nemogoče zgrešiti -leva bukev z napisom IZVOR, desna bukev z napisom IZVIR.
Zaplešem še malo po hrvaški zemlji in jo mahnem po isti poti do lovske koče. Naprej sledim oznakam za Donačko.Najprej spust do ceste Rogatec-Žetale,pri Žeraku pa desno. Zapuščenost prve kmetije me popelje dobrih dvajset let nazaj, ko sem tu popisovala prebivalstvo - rezina črnega domačega kruha in piskrček pijače (jabolčnik) od zgarane kmečke roke. Kar stisne me pri srcu! V zamišljenosti spregledam oznake, morda pa jih tudi ni in sledim spominu. Po globoko razrovani cesti prisopiham do druge zapuščene kmetije. Spomin seže še dlje nazaj - v rano osnovnošolske klopi, ko nas je vse pretresla vest, da je užitje strupenih gob v prerani grob položilo nosečo mamico in nekaj let staro hčerkico. Od grenkobe je še korak zastal. Nekajminutni počitek, požirki izotonika in gel in gremo grizit čez Krče. V hrbet me greje sonce, spredaj pa se hrib postavlja po koncu.Uberem taktiko štrtja korakov in pot mine hitreje. Po zahodnem grebenu preko zajl na 3. vrh (zahodni), prečenje na južno pobočje, kjer piha, prehitim prve pohodnike na svoji poti, še malo vzpona in križ na vrhu Donačke je pred mano. Vpis v knjigo, nekaj besed s planinci, pogled proti naslednji točki na poti in že se spuščam po prvi nadelani planinski poti proti Rudijevemu domu. Pot je sproščena, od žledoloma podrta drevesa so prežagana ali obdelana za lažji prestop. Ker je tu območje pragozda, je ostalo čiščenje prepuščeno naravi.
V Rudijevem domu ena sestrska čvek pavza, deci piva in frutabela, pa bo šlo naprej. Za menoj je cca. 23 km poti. Nadaljujem v rahlem tekaškem tempu v spustu po planinskipoti proti Boču. Prečkanje ceste Rogatec-Stoperce, nekaj metrov asfalta mimo kmetije, kjer me pozdravi moj stari znanec - kuža Bučko. Do Ložnega je pot speljana gore-dole, na Ložnem pa desno proti Ravnocerju. Tu me od domaloči slabe pol ure poti, jaz pa rinem naprej v svet. Nekaj sto metrov naprej srečam dva mala otroka-punčko in fantka-ki se mi pohvalita, da sta sama na sprehodu, brez staršev in da ju ni nič strah. Z besedami, naj se čuvata, nadaljujemo vsak svojo pot. Pri Kmetiji Vrhovski na njivi tri generacije sadijo krompir, 10 delavcev naštejem,od tistega komaj capljajočega do sivolasega zgaranega hribovskega očeta. Tu se odcepim desno na Stoperško planinsko pot. Vreme se je sfižilo, po grebenu piha, tu in tam prileti kapljica dežja. Do sv. Ane ne duha in ne sluha o kakem človeku, nekaj časa prepad na moji levi, nekaj časa na moji desni. Pri sv. Ani pozvonim za srečno pot, malo počijem, od tu naprej je pot zame neznana. Obrnem levo po asfaltu priti Makolam in po hišnih št. razberem, da se bom v dolino spustila preko Starega grada. Spust po asfaltu nogam ni bil naklonjen, a za raziskovanje gozdnih poti žal ni bilo časa. Ob cesti opazujem razne skulpture, v dolinipa na drugem bregu Dravinje zagledam grad Štatenberg. Od Makol na grad pohitim, sajme že močno daje žeja. Pred vhodom si ogledam table in srce mi zaigra, saj je restavracija že odprta. Jedilnica me popelje nekaj stoletij nazaj, v zraku je vonj pozatohlosti, a bo pomladansko sonce ogrelo tudi to starodavno zidovje. Še veliko je za postoriti, vseeno vredno ogleda. Po desnem bregu Dravinje, kjer je kolesarska steza v izgradnji se preko Studenic naslikam v Zg. Poljčanah, kjer me čaka prevoz. Tu bi se morala moja pot nadaljevati po poti do vojaškega stolpa na Boču,spust v Kostrivnico in nekaj km asfalta do doma. Bo še prišlo na vrsto .
Sobotna pot je bila dolga cca. 50 km, obdelana v slabem šihtu in okrog 2000 vm se je nabralo. Cel krog ocenjujem na cca. 65 km z zaželjenimi popravki ( manj asfalta).
Če vas je branje utrudilo,vas bo pot utrdila .
Mogoče koga zamika
.
Lp
Tako je bila zamišljena moja sobotna pot, ki se je zaradi časovne stiske končala v Zg. Poljčanah.
Start na domačem dvorišču, kjer je ostal tudi fotoaparat, tako da bo potrebno pot ponoviti oz. dokončati
.Iz Rogaške proti Rogatcu po grebenih hribčkov s pogledom na mejno reko Sotlo. V Rogatcu vržem pogled na dvorec Strmol, zapustim gozdno pot, po asfaltni pešpoti nadaljujem mimo konjušnice, Muzeja na prostem, vseskozi mi nasproti gleda Donačka in vzhajajoče sonce. Pri osnovni šoli zapustim asfalt in sledim konjeniški poti čez Bukovje. Pot se cikcakasto vzpenja, nadaljujem po grebenu in se spustim proti Žahenbercu. Grebenčkov toliko, da ne vem, katerega izbrati. Uspe mi priti na cesto in pri prvi kmetiji zmotim gospodarja pri čiščenju hleva. Poprosim za nekaj nasvetov za ubiranje bližnjic in že hitim naprej po makadamu čez Kamjek. Kmalu makadam zamenja gozdna pot in po vrhu prelepi razgledi v prebujajočem se dnevu. Na moji levi hribčki in dolince, nad katerimi bdi Donačka, na moji desni hribčki in dolince in pogled na Hrvaško. Po 10. km prvi požirki tekočine in veselo naprej - v Log -kje se še danes nabira kamen za škarpe, nekoč pa so si domačini služili kruh z delom v "pruhih", izdelavo brusnih in drugih kamnov, prav tako je ložanski kamen krasil marsikatero pročelje meščanskih hiš. Naslednji cilj je lovska koča na Belincu-Kosernikova lovska koča. Jezim se nad svojo nevednostjo, saj je v moji glavi ta koča stala globje v Logu.Sledim markacijam za izvir Sotle. Sestra me predhodno opozori na pozornost glede izvira, a ga je nemogoče zgrešiti -leva bukev z napisom IZVOR, desna bukev z napisom IZVIR.
Zaplešem še malo po hrvaški zemlji in jo mahnem po isti poti do lovske koče. Naprej sledim oznakam za Donačko.Najprej spust do ceste Rogatec-Žetale,pri Žeraku pa desno. Zapuščenost prve kmetije me popelje dobrih dvajset let nazaj, ko sem tu popisovala prebivalstvo - rezina črnega domačega kruha in piskrček pijače (jabolčnik) od zgarane kmečke roke. Kar stisne me pri srcu! V zamišljenosti spregledam oznake, morda pa jih tudi ni in sledim spominu. Po globoko razrovani cesti prisopiham do druge zapuščene kmetije. Spomin seže še dlje nazaj - v rano osnovnošolske klopi, ko nas je vse pretresla vest, da je užitje strupenih gob v prerani grob položilo nosečo mamico in nekaj let staro hčerkico. Od grenkobe je še korak zastal. Nekajminutni počitek, požirki izotonika in gel in gremo grizit čez Krče. V hrbet me greje sonce, spredaj pa se hrib postavlja po koncu.Uberem taktiko štrtja korakov in pot mine hitreje. Po zahodnem grebenu preko zajl na 3. vrh (zahodni), prečenje na južno pobočje, kjer piha, prehitim prve pohodnike na svoji poti, še malo vzpona in križ na vrhu Donačke je pred mano. Vpis v knjigo, nekaj besed s planinci, pogled proti naslednji točki na poti in že se spuščam po prvi nadelani planinski poti proti Rudijevemu domu. Pot je sproščena, od žledoloma podrta drevesa so prežagana ali obdelana za lažji prestop. Ker je tu območje pragozda, je ostalo čiščenje prepuščeno naravi.
V Rudijevem domu ena sestrska čvek pavza, deci piva in frutabela, pa bo šlo naprej. Za menoj je cca. 23 km poti. Nadaljujem v rahlem tekaškem tempu v spustu po planinskipoti proti Boču. Prečkanje ceste Rogatec-Stoperce, nekaj metrov asfalta mimo kmetije, kjer me pozdravi moj stari znanec - kuža Bučko. Do Ložnega je pot speljana gore-dole, na Ložnem pa desno proti Ravnocerju. Tu me od domaloči slabe pol ure poti, jaz pa rinem naprej v svet. Nekaj sto metrov naprej srečam dva mala otroka-punčko in fantka-ki se mi pohvalita, da sta sama na sprehodu, brez staršev in da ju ni nič strah. Z besedami, naj se čuvata, nadaljujemo vsak svojo pot. Pri Kmetiji Vrhovski na njivi tri generacije sadijo krompir, 10 delavcev naštejem,od tistega komaj capljajočega do sivolasega zgaranega hribovskega očeta. Tu se odcepim desno na Stoperško planinsko pot. Vreme se je sfižilo, po grebenu piha, tu in tam prileti kapljica dežja. Do sv. Ane ne duha in ne sluha o kakem človeku, nekaj časa prepad na moji levi, nekaj časa na moji desni. Pri sv. Ani pozvonim za srečno pot, malo počijem, od tu naprej je pot zame neznana. Obrnem levo po asfaltu priti Makolam in po hišnih št. razberem, da se bom v dolino spustila preko Starega grada. Spust po asfaltu nogam ni bil naklonjen, a za raziskovanje gozdnih poti žal ni bilo časa. Ob cesti opazujem razne skulpture, v dolinipa na drugem bregu Dravinje zagledam grad Štatenberg. Od Makol na grad pohitim, sajme že močno daje žeja. Pred vhodom si ogledam table in srce mi zaigra, saj je restavracija že odprta. Jedilnica me popelje nekaj stoletij nazaj, v zraku je vonj pozatohlosti, a bo pomladansko sonce ogrelo tudi to starodavno zidovje. Še veliko je za postoriti, vseeno vredno ogleda. Po desnem bregu Dravinje, kjer je kolesarska steza v izgradnji se preko Studenic naslikam v Zg. Poljčanah, kjer me čaka prevoz. Tu bi se morala moja pot nadaljevati po poti do vojaškega stolpa na Boču,spust v Kostrivnico in nekaj km asfalta do doma. Bo še prišlo na vrsto
.Sobotna pot je bila dolga cca. 50 km, obdelana v slabem šihtu in okrog 2000 vm se je nabralo. Cel krog ocenjujem na cca. 65 km z zaželjenimi popravki ( manj asfalta).
Če vas je branje utrudilo,vas bo pot utrdila
.Mogoče koga zamika
.Lp
