Spet je bilo lepo v Radencih.
Tretjič zapored sem se prijavila na maraton. Zaradi pomanjkanja treninga sem malo dvomila, ali sem se prav odločila - cel marec nisem tekla, ker sem zbolela, potem sem prvo polovico aprila sicer tekla, v drugi polovici pa zelo malo, ker sem imela problem z narastiščem ahilove tetive. Svojo pripravljenost, da sploh lahko brez večjih problemov pretečem daljšo razdaljo, sem preverila na trojkah, kjer sem se prepričala, da bom že zmogla - a glede na to, kako malo sem trenirala, sem pričakovala, da bom tekla kakšne 4 ure in pol. Ja, je pač tako, da so tudi tokrat Radenci zame predvsem dolg trening, ne pa tekma.
Na progo sem tako šla precej previdno, lepo počasi.
In uživala, čeprav sem bolj ali manj tekla sama. Dajala sem roke otrokom, ki so vztrajno navijali ob progi (tudi v drugem krogu!), opazila štorkljo, ki nas je gledala iz gnezda, se smejala motivacijskim tablam, ki so jih postavili ob progi, navijala za tekače, ki so tekli nasproti (na mestih, kjer se srečujemo) ... in tako je minil prvi krog. Pogled na uro: 2:02. Zavijem v drugi krog, ki je nekako lažji kot prvi. Tudi mine prej, vsaj zdi se tako. Vsi ovinki so že znani, vem, da imam pred sabo samo še ta krog in ne potem še enega.
V drugem krogu sem srečala kar nekaj tekačev, ki so jim popuščale moči. Meni se je pa zdelo, da bi v tem tempu lahko kar tekla in tekla. Če bo šlo tako naprej, bo pa kar dobro, si mislim. In gre brez težav. No, skoraj brez težav. Zaradi obilice vode se mi namreč delajo žulji. Dokler mi eden od njih, na mezincu, ne poči, je še vse v redu. Tisto pa res zapeče.
Ampak po kakšnem kilometru je že v redu.
Tako mine tudi drugi krog. Bolj se bližam cilju, več navijačev vidim in slišim ob progi. In ni mi jasno, kako da me vsi poznajo.
Vsi namreč vpijejo moje ime.
Razen uradnega napovedovalca, ki me je javno malo okregal, ker mi je številka zdrsnila na bok in je ni videl. Ampak meni je za to vseeno, bolj sem vesela množice navijačev, med katerimi pa sprva Kairosa
ne vidim. Ja, pričakoval me je kake pol ure kasneje, si mislim.
No, pa je vendarle tam, ob moji mami, posnel je moj prihod v cilj in potem še celo fotoseanso.
Končni čas je bil 4:04:29, kar je - glede na to, koliko sem trenirala - zame odlično. Razlika med prvim in drugim krogom pa točno 29 sekund.
Na koncu sledi še tuširanje - spet hvala vojski, ker tole je bilo pa res fajn, po maratonu pod vroč tuš!
P. S. Čestitke vsem, posebej pa Maji!
P. P. S. ZZ topka, kako kaj tvoj glas? Joj, sem te slišala ves čas v Radencih!