100 MILJ ISTRE 2015
Za menoj je ena najtežjih preizkušenj volje in vztrajnosti do sedaj. Izredno zahtevna proga dolga 100 milj - 173 km z 7000m vzpona in7300 spusta je že sama po sebi težavna, da je bilo pa še bolj pestro je pa poskrbelo vreme .
Po lanskem krepkem vodstvu in potem nesrečnem odstopu na 104 km zaradi prebavnih težav sem bil velik dolžnik vsem, ki so stavili name in me bodrili ob progi.
Še dva dneva pred startom je kazalo, da nam bo vroče, kar bi meni zelo ustrezalo - sem namreč bolj zmrznjene sorte
.
Skupaj z Katarino in sinom Markom smo v Umag prispeli že v četrtek zvečer, opravili prijavne formalnosti in odšli v hotel, da se dobro naspimo saj bo naslednji dan „Nočna „
Naslednji dan popoldan se odpeljemo v Labin, kjer je ob 19h start na 100 milj Istre.
Kako uro pred startom se kar močno ulije vendar kmalu preneha, tako da je progo dodobra namočilo in jo naredilo nevarno spolzko.
Točno ob 19 h start, zapodimo se po klancu navzdol proti Rabcu. Takoj močno potegne italijanski tekmovalec, jaz mu le sledim in sama pritečeva do obale v Rabcu. Kakšen kilometer tečeva ob obali in nato navzgor v prvi vzpon, pogledam nazaj če nama kdo sledi – ne vidim nikogar.
Malo pred vrhom vzpona naju kar naenkrat dohiti Avstrijec Thomas Wagner, v angleškem jeziku vpraša, če je še kdo spredaj, odgovorim, da samo megla in temna noč, pravkar se je namreč stemnilo in prižgeva svetilko. Tempo je malo pojačal in ostaneva sama. Sprva sem imel taktiko, da prve tri ure samo sledim tekmecem, a je T. Wagner na vzponu diktiral premočan tempo, kar mi ni ustrezalo, tako da sem se odločil, da,takoj ko se bo začel spust začnem na polno in pobegnem v megleno noč. Do okrepčevalne postaje na Plominu tako pritečem že sam z nekaj minutno prednostjo. Tu se okrepčam, Katarina mi da še eno svetilko Led Lanser SEO 7R in nadaljujem z tekom.
Dežja na srečo ni, tla pa so mokra in razmočena. Višje vidljivost močno ovira megla. Lansko leto se spomnim izrednega razgleda z vrha Učke na Reko in okolico. Zaradi goste megle je bila vidljivost na vrhu le 3-4 metre. Spust z Vojaka kljub temu odtečem skoraj na maksimalno, kar se ga v teh razmerah sploh lahko. Na okrepčevalnici na Poklonu (prvih 42 km) je ogromno ljudi, ko pritečem me glasno vspodbujajo. Katarina in Mark poskrbita za toplo juho in okrepčilo. Napolnim zaloge energetskih gelov in pijače v nahrbtniku in gasa naprej v mrzlo noč. Kasneje sem obveščen, da je prednost pred lanskim zmagovalcem Američanom Jay Aldousom in Thomas Wagnerjem že 25 minut, vendar me to ni ustavilo, da nebi še pojačal tempa. Ko sva z Klemnom Zupanom pred mesecem bila na ogledu tega dela, sem sklenil, de tu na tem delu naredim veliko prednost. Proga na tem odseku poteka gori doli preko štirih vrhov IPP Planik, Orljak, Gomila in Žbevnica. Na vseh je bila megla, ki je močno ovirala vidljivost. Najhuje je bilo na Gomili - vidljivost skoraj nič in kljub izredno dobro označeni progi in kar dvema GPS urama s trekom le stežka sledim progi. Na okrepčevalnici v Trsteniku me že čaka Katarina z juho. Tu je moja prednost že 45 minut. Odbrzim še na Žbevnico, zadnji vrh pred spustom v Buzet. Na vrhu spet megla, vendar me ne moti preveč, saj pot z vrha poznam do potankosti, ko pa zavijem desno navzdol, se pa tudi megla že razkadi. Ta spust sem imel v planu opraviti kar najhitreje in narediti še večjo prednost. Z vrha do Buzeta – Sv. Martin kjer je okrepčevalnica, opravim v dobrih 50 minutah, v Buzet pritečem v izredno dobrem stanju – boljšem kot lansko leto
, v 10h 19 min sicer počasneje kot lansko leto vendar je proga daljša na tem delu za kakih 25 min in neprimerljivo bolj nevarno spolzka. Na tem delu je bil kar velik osip tekmovalcev zaradi poškodb ali drugih težav. Tu me spet čakata moja Katarina in Mark, ki je moral malo zadremati. Pojem nekaj toplega - mlečni riž, s seboj pa vzamem plastenko vročega čaja, ki me prijetno greje pod vetrovko še kar nekaj časa. Kar se da hitro nadaljujem proti Humu. Trudim se držati kar se da hiter tempo in zadržati prednost, ki sem si jo pritekel do sedaj. Na Humu se preobujem v sveže superge in nadaljujem proti lansko leto usodni točki Draguču. Tu sem sicer že malo načet, a mi podatek, da imam že 1h 25 prednosti, več kot sem si lahko le pobožno želel, dal novih moči. Nadaljujem spust proti Botonegi, pa vzpon na Zamask, vmes me malo namoči ploha, pa spet spust in vzpon na Motovun in spet navzdol proti Livadam. Od tu je do cilja le še en gorski maraton. Tu se vreme drastično poslabša, prične močno deževati, pihati močan mrzel veter in na srečo je pred mano strm vzpon na Oprtal, tako da se vsaj malo zagrejem.
Na vrhu v neki hiši je okrepčevalnica, tu imata moja dva angela varuha zame spet vroč čaj in ostalo, kar potrebujem. Za 2 minutki se usedem k topli peči, da se malo zagrejem, preden bom moral spet na dež in veter. Od tu sledi hiter tekaški spust in potem vzpon, še zadnji nato gre le še navzdol –večinoma. Prispem do vasi Buje, tu pa resno začutim da počasi ugašam
. Pada dež, piha veter, na superge se mi lepi ilovica, tako da postanejo težki kot kaki turni pancerji -ampak ne tisti iz karbona. Utrujen sem, da bi zaspal kar malo med tekom. Nekako priborbam do zadnjih 5 km pred ciljem. Spredaj vidim enega tekmovalca z 110 km proge. Nekako ga dohitim, sem kar vesel družbe, saj sem praktično 160km sam s sabo že malo sit vsega. Malo sva podebatirala in zadnje 4 km skupaj lagano do Umaga.
In končno CILJ
Izredno lepa tekma, lepa pokrajina, super organizacija, označena proga vse naj naj.
Obenem pa brutalno slabo vreme, osip tekmovalcev je bil temu primeren, tudi sam imam kar nekaj bojnih ran, odpadlo mi bo 4-5 nohtov na nogi, žuljev neomejeno ….
Na koncu pa vendarle velika večina nastopajočih bo drugo leto spet na startu 100 milj Istre
Čestitam Vsem, ki ste se borili s to letos še posebej težavno progo !!!
Čisto na koncu pa bi se zahvalil vsem, ki so me ob progi spodbujali,
bilo je res Noro vzdušje, noge so kar same brzele proti cilju.
Posebej pa se moram zahvaliti Katarini in sinu Marku za suport na skoraj vseh kontrolnih točkah in sta mi bila res v veliko pomoč.
Naslednji dan pa je Mark tekel še miljo in zmagal v svoji kategoriji, absolutno pa ga je premagal le en tekmovalec starejši pet let. BRAVO Mark !!!
Marjan
https://stotinka.hr/eng/race/196/total_rank_men
pa tudi tistim, ki so se morali s proge predčasno posloviti, saj je bila odločitev težka a v prenekaterem primeru zelo nujna. Tudi za tako odločitev je potreben pogum. 
Vendar pa na koncu, ostanejo sami lepi spomini na prelepo pokrajino in prijetne sotekače pa tudi na težave, ki so se pojavile med samim tekom.
. Ure teka so se nabirale, začetno pozicijo okrog 40 mesta, sem počasi premikal na 60 mesto, pa na 80 mesto. Po štirih urah dežja je ta prenehal in zamenjala ga je burja, ki mi je posušila vsa oblačila kar na meni. Taktično sem s tekom zelo zadovoljen, s sabo sem imel Camelbak z vodo in energijske gele, na postojankah sem pojedel par kosov sadja in sira. Do zadnje postojanke v Bujah, na 50 km. Tam pa sem pozabil natočiti vodo 
. Spust in tek do avtoceste je še kar šel, potem pa sem ostal brez vode in brez energije. Na koncu sem tako pristal na 108 mestu. Čas 9 ur 28 minut, več kot zadovoljen, ker sem na tihem računal na 10+ ur.