No, pa napišimo, kolk lepega sem in prav nič hudega nisem ta bot doživela.
Na pot sva s Sindis krenili kmalu po šesti uri, raje kot po ovinkih ta kratko, sva izbrali po AC ta dolgo. Dežja, razen par kapljic pri Postojni, ni bilo celo pot. Pa sva se spraševali, ali bo tako tudi potem? Ja, pa, kaj, če bo! Zime ni in mal vodnega hlajenja nam pa že ne bo škodilo.
V Kopačnici se ustaviva malo pred osmo.
Pozdravi, vpisi, jutranja kavica, pecivo, kombi za palice že čaka, tekače prijazno napovedovalka pozdravlja, spotoma sešteva, koliko se nas je že nabralo ta najbolj gajstnih, ki se nismo vremena ustrašili in do devetih, ko smo štartali, ravno, ko je začelo malo padati, se nas je nabralo okoli 110.
V skupini odličnih tekačev smo se pomešali tudi odlični hodači.
In bejžmo. Na začetku po asfaltu tek, po zavoju na stezo še malo in ko mi je tek rekel
TILT, sem začela z mojo hitro hojo.
Jezerškov si je, medtem, ko je v vabilih dražil, da bo on še kje daleč na poti, ko bom jast v cilju že
srkala, raje premislil, in dal že na začetku tak gas, da še sreča, da ni bilo Aliča, ker....bi bil hard fajt, pole.
Dežek je prav na rahlo celo pot padal in povem vam, meni je prav pašalo.
Na pogostih okrepčevalnicah sem si privoščila požirek vode in mašina je delala kot urca. Prav zares. Niti za hip me niso obšle kake hudobne, zle misli, le kaj je meni tega treba bilo.
Ma, niti, ko sem skakljala kot zajklja okoli blatnih kopeli, ki jih ni manjkalo.
Ko smo končno zagrizli v ta pravi hrib pod Blegošem, sem vseeno nekako pričakovala, da bo trajalo dlje, ma,.... to je bilo fertik tik tak.
No, ker bi bil spust z vrha Blegoša do koče najbrž za marsikoga
, se je organizator odločil, da poskrbi za varnost in nas je pod vrhom usmeril na levo, da smo prišli direkt naravnost h koči.
Ker sem imela moja očala totalka orošena od dežja in nisem skozi videla skoraj nič, sem jih malo pred kočo oddala Macuhovi boljši polovički Ireni, ki je bila na vrhu netekmovalno.
"Oj, Irenca, te prosim, prinesi mi jih dol, saj zdaj tudi ne bom vidla nič, ma s tistimi lužami na očeh pa tudi itak ne... bom šla brez."
" Ni problema!" In že me ni več.
Pred kočo se še foto Stanetu nasmehnem, pri koči palice oddam in bejžmo zdaj na slepo v dolino.
Kaj in kako naj zdaj gledam? Kje so korenike, kje skale, kje luže?
Kaj pa traki? Ti mati, si strokovnjak za se izgubit. Mhm, Še pomislila nisem, sem že bila proč od trakov. Lol.
Ma, kako, pr oštji, vejo, kam naj tuki laufajo? In za povrh še hitro! Kako jim znese vse to delat, tem, ta hitrim? Bwo?
No, iščem s stisnjenimi očmi, kje bi lahko bil kaki trakec in ga celo zagledam. Bo treba strogo v desno.
No, bejžmo dalje.
Glih se lepo utečem, glih mi laufa, pa se zahaklam z desno covato v eno koreniko.
Se že vidim, kako lepo pikiram v zemljo, da me niti z detektorjem ven ne dobijo... in se primem za označevalni trak, kao, da me bo on rešil....
Joj, zdaj ne vem, ali je trak postal za trenutek trd kot palica, sam jast sem se odrinila od njega, se nekako zravnala in odbezljala dalje.
Hi, hi, kolk jast super vidim brez očal, sem dokazala na koncu unga novga hriba plus ravnine, kjer so stali redarji.
Pa me vpraša eden:" Gospa, boste vodo?"
" Bem, če imaste glih naštimano, pa bom." In mi ponudi kozarec.
Jast pa neki na slepo računam, kam zagrabit in seveda ni zneslo!
Kozarec po tleh, jast pa: " Ah, pustite, saj ni važno!"
Pod Leskovico dohitim še najstarejšega tekača, ki je, btw, ko smo grizli na Blegoš v hrib, šel mimo mene, ravno tako s hojo, kot en mladenič od ( kolk čem rečt?) naj bo 30 let ?
Še malo vratolomnega spusta in po 2 urah in 7 minutah pritečem skupaj s Čokom dokaj čista in stuširana
v cilj.
Seveda sem zavriskala od veselja. Po krasno doživetih 15 km ( al kolk že) pa že paše mal zavriskat.
KBK mi seveda takoj časti en mičken ...., da se ne prehladim, seveda.
Po super ričetu ( Mirko1: brez klobase
) smo še malo počikulali, se skoraj vsi razveselili izžrebanih praktičnih nagrad, zvagali ta najtežjega, nagradili najmlajšega in najstarejše in že se je pričela podelitev.
Posebnost podelitve tu so nagrade, ki si jo vsak sam izbere. Ali potica, ali ocvirkovka, ali hlebec kruha.
Sindis, kot prva ( in edina
) v kategoriji, si je izbrala potico, ki je NI VEČ! JE šLA ! V ŠUSU!
Ker dežek kar ni nehal padati, smo se po podelitvi kaj hitro domov odpravili. Bomo pa drugo leto še ostali. Če bo sonček sijal.
Pred odhodom sem kupila še dober sir. Pozdravi do naslednjič in odhod.
Na strani ŠDMH piše: "Kopačnica in Blegoš Vas pričakujemo! Pomagajte nam vpisati letošnji maj v trajen spomin! "
Meni ste ga VI pomagali ! Vtetovirati!
Hvala in čestitke vsem !
P.S. Na poti domov sva se ustavili v Taverni Petra in že popacali izžrebani nagradi.
:
Ne vem, ne vem. 
. Ni čudno, da ga niti videl nisem kdaj je švignil mimo, čeprav je bil na vzponu za menoj. Tega tud radar neb zaznal