Kopiram, kar sem zapisal na družabnem omrežju.
8 ur Slivnice 2016. Na nož.
8 VZPONOV
To je bila izjemno organizirana tekma. Krasile so jo odlična konkurenca, prijaznost organizatorjev, lepo vreme in pozitivna energija med tekmovalci.
Zadnje čase se dobro počutim. Zato sem postavil smel cilj: 8 vzponov. Na prvih dveh preizkušnjah jih je bilo po sedem. Od osmih vzponov sem bil precej oddaljen.
Ko pridemo na prizorišče, sem se skoraj poslovil od cilja. Sveže zapadel sneg in posledično drsenje, pa obetajoče se blato ob pričakovanem dvigu temperature so govorili proti.
Začeli smo malo kasneje in takoj izgubili še kakšno minuto. Sam sem začel precej spredaj. Saj vem, da je potrebno previdno štartati. A če se tega nisem naučil po par desetletjih tekanja, se verjetno ne bom nikoli.
Nekako se je zgodilo, da sva bila Žiga X in jaz vseskozi blizu na progi. Od začetka do konca. Vso dirko sva bila narazen največ za kakšne tri minute, če sploh. Še zdaj ne vem, kako se je to zgodilo, a prišlo je do epske bitke. Tako so hitrim vzponom na začetku sledili hitri spusti. Dejan Grm je odšel takoj naprej. Ostale rakete pa so prišle iz ozadja nekoliko kasneje: Aljoša, Ivan, Marjan, Miha Vidali, Miha Koprivec , Primož in domačin Zdravko Bavec. Po nekaj vzponih in spustih ugotovim, da tempo resda po pričakovanju pada, a sploh ne prehitro. Po štirih vzponih postane jasno, da če bom nadaljeval približno s to energijo, osem vzponov ne more pobegniti.
Da sem se res trudil, priča dejstvo, da sem bil ves šesti spust zrel za odtočit, to pa sem storil šele na začetku sedmega vzpona, ko sem bil za kratek čas zunaj Žigovega vidnega polja.
Na celi preizkušnji sem pil čaj, juho in malo coca cole. Jedel nisem skoraj nič, da ne bi po nepotrebnem trošil časa.
Prišel je zadnji vzpon. Da bi se izognil ciljnemu šprintu, sem zadnji vzpon pospešil. Nekje na sredi tega vzpona sem dobil v supergo oster kamenček. Nisem se ustavljal. Ko sem premikal stopalo, da bi kamenček umaknil izpod blazinice, me je skoraj prijel krč. Še bolj sem pospešil in prehitel nekaj sotekmovalcev, ki so imeli manjše število vzponov. Na koncu sem se približal še enemu. Izkazalo se je, da je to Tomaž, ki je tudi naredil 8 vzponov, a me ni spustil naprej.
Žiga se je pokazal kot super vztrajen tekmec, ki je tokrat za malenkost ostal zadaj. Najin spopad sem vzel kot zdravo rivalstvo v najbolj žlahtnem pomenu besede. Za v bodoče si ne domišljam preveč, saj je mlad in zelo pridno trenira.
Zanimivost: lani sem imel na 5., 6. in 7. vzponu čase 49, 50 in 53 minut. Letos pa: 40, 43 in 45 minut. Osmi vzpon letos je trajal natanko 41 minut.
Svoj tek sem doživel kot izraz druge tekaške pomladi in sem navdušen.
Upam na čim več prihodnjih delovnih dni 8 ur na Slivnice, ker bo to pomenilo, da me zdravje še naprej podpira.
Ker je tudi Irena izpolnila svoj cilj in naredila 5 vzponov, je kavica na koncu še toliko bolj prijetno sedla na svoje mesto.
ne vem, kaj se dogaja... al je blo še prezgodaj zjutraj, al prihaja pomlad, al kaj.... 
Prosim!?
, bi šlo za sekunde in ne vem, kako bi si razdelili polena. Na tekmi 12 (6) ur Kališča, se je tresel hrib, ko je Šavs tik pred iztekom časa zmagovalno pridrvel v cilj. Naj izkoristim to priliko in povabim udeležence slivniške tekme na ¨6 ur Kališča¨, ki bo v soboto, 2. 4. 
