- 12 Jun 2016, 19:09
#348656
Čeprav ni tekaška prireditev, bom izkoristila možnost, da odprem novo temo v prenovljenem forumu.
Precej sem oklevala, ali naj grem na letošnji maraton Franja ali ne. Po lanskoletnem padcu me ni preveč mikalo v gnečo kolesarjev, kjer ad hoc nastajajo neke skupine, pri čemer so te skupine zgolj slučajne in se ljudje ne držijo pravil. Kar potem pripelje do nesreč. No, ko sem od sodelavca dobila mail z vabilom, da se spet udeležimo Franje, pa je odločitev padla: grem poskusit, ampak bom šla spet le na kratko, vozila nekje zadaj in počasi ter se izogibala skupinski vožnji.
Potem se je strahu pred vožnjo v gneči pridružil še strah pred vožnjo po mokrih cestah, zlasti navzdol. Skratka, na startu nisem bila preveč sproščena.
Začela sem res zelo rezervirano, vse do vzpona na Suhi dol sem šla res zelo zelo zmerno. Potem je prišel vzpon, kjer pa se mi ni dalo iti s toliko rezerve. S klanci navzgor že tako nimam posebnih težav, ampak tako hitro, kot mi je ta klanec minil letos, mi pa ni še nikoli! Kot bi mignil in z lahkoto. Kar je zagotovo zasluga zimskih treningov s TK Ljubljana ... Na okrepčevalnici se sploh nisem ustavljala, ker nisem ničesar potrebovala - razen poguma, da se soočim še s spustom (s čimer pa imam vedno težave ). Pa mi je letos tudi spust minil nekako hitreje kot prejšnja leta. Res so me tam vsi prehitevali, ampak ni se mi vleklo ... In že je konec spusta. Čaka nas še zadnji del proge, ki je prav tako minil hitro, in to kljub temu, da sem praktično ves čas kolesarila sama. Enkrat sem se pridružila eni skupini, ker so me dekleta na čelu prijazno povabila zraven, ampak sem po nekaj minutah videla, da je zraven preveč ljudi, ki vozijo čudno (levo-desno, nenavadna zaviranja in podobno), tako da sem jih raje spustila naprej. Potem pa se je meni na cm razdalje priključil en kolesar v rdeči majici, ki niti ni peljal naravnost za mano, ampak rahlo na levi in čisto na mojem kolesu. Nisem in nisem se ga mogla otresti. Na enem od klancev se je sicer "izgubil" in ga ni bilo nikjer več, tako da sem si oddahnila, ampak potem je sledila naslednja okrepčevalnica, na kateri sem se za kratko ustavila, ko pa sem spet začela poganjati kolo, pa - glej ga, hudiča, spet on, na milimetru razdalje! Potem je začelo še deževati in sem postala zaradi tega še nekoliko bolj nervozna. Po ravnini mu nisem mogla uiti. Potem sem nehala poganjati in je moral hočeš-nočeš naprej, ampak je bil pa meni prepočasen. Ko pa sem šla mimo, je bil pa spet na milimetru razdalje. No, potem je sledil spet en krajši klanec, kjer je na srečo omagal in sem imela do cilja mir.
In tako se je vse lepo izšlo. Po lanski Franji, ko sem res mislila, da ne grem nikoli več, je bilo letos vse ok. Z vremenom vred. In brez padcev.
Precej sem oklevala, ali naj grem na letošnji maraton Franja ali ne. Po lanskoletnem padcu me ni preveč mikalo v gnečo kolesarjev, kjer ad hoc nastajajo neke skupine, pri čemer so te skupine zgolj slučajne in se ljudje ne držijo pravil. Kar potem pripelje do nesreč. No, ko sem od sodelavca dobila mail z vabilom, da se spet udeležimo Franje, pa je odločitev padla: grem poskusit, ampak bom šla spet le na kratko, vozila nekje zadaj in počasi ter se izogibala skupinski vožnji.
Potem se je strahu pred vožnjo v gneči pridružil še strah pred vožnjo po mokrih cestah, zlasti navzdol. Skratka, na startu nisem bila preveč sproščena.
Začela sem res zelo rezervirano, vse do vzpona na Suhi dol sem šla res zelo zelo zmerno. Potem je prišel vzpon, kjer pa se mi ni dalo iti s toliko rezerve. S klanci navzgor že tako nimam posebnih težav, ampak tako hitro, kot mi je ta klanec minil letos, mi pa ni še nikoli! Kot bi mignil in z lahkoto. Kar je zagotovo zasluga zimskih treningov s TK Ljubljana ... Na okrepčevalnici se sploh nisem ustavljala, ker nisem ničesar potrebovala - razen poguma, da se soočim še s spustom (s čimer pa imam vedno težave ). Pa mi je letos tudi spust minil nekako hitreje kot prejšnja leta. Res so me tam vsi prehitevali, ampak ni se mi vleklo ... In že je konec spusta. Čaka nas še zadnji del proge, ki je prav tako minil hitro, in to kljub temu, da sem praktično ves čas kolesarila sama. Enkrat sem se pridružila eni skupini, ker so me dekleta na čelu prijazno povabila zraven, ampak sem po nekaj minutah videla, da je zraven preveč ljudi, ki vozijo čudno (levo-desno, nenavadna zaviranja in podobno), tako da sem jih raje spustila naprej. Potem pa se je meni na cm razdalje priključil en kolesar v rdeči majici, ki niti ni peljal naravnost za mano, ampak rahlo na levi in čisto na mojem kolesu. Nisem in nisem se ga mogla otresti. Na enem od klancev se je sicer "izgubil" in ga ni bilo nikjer več, tako da sem si oddahnila, ampak potem je sledila naslednja okrepčevalnica, na kateri sem se za kratko ustavila, ko pa sem spet začela poganjati kolo, pa - glej ga, hudiča, spet on, na milimetru razdalje! Potem je začelo še deževati in sem postala zaradi tega še nekoliko bolj nervozna. Po ravnini mu nisem mogla uiti. Potem sem nehala poganjati in je moral hočeš-nočeš naprej, ampak je bil pa meni prepočasen. Ko pa sem šla mimo, je bil pa spet na milimetru razdalje. No, potem je sledil spet en krajši klanec, kjer je na srečo omagal in sem imela do cilja mir.
In tako se je vse lepo izšlo. Po lanski Franji, ko sem res mislila, da ne grem nikoli več, je bilo letos vse ok. Z vremenom vred. In brez padcev.