Zadnje novičke

[spela*]

Čeprav ni tekaška prireditev, bom izkoristila možnost, da odprem novo temo v prenovljenem forumu.

Precej sem oklevala, ali naj grem na letošnji maraton Franja ali ne. Po lanskoletnem padcu me ni preveč mikalo v gnečo kolesarjev, kjer ad hoc nastajajo neke skupine, pri čemer so te skupine zgolj slučajne in se ljudje ne držijo pravil. Kar potem pripelje do nesreč. No, ko sem od sodelavca dobila mail z vabilom, da se spet udeležimo Franje, pa je odločitev padla: grem poskusit, ampak bom šla spet le na kratko, vozila nekje zadaj in počasi ter se izogibala skupinski vožnji.

Potem se je strahu pred vožnjo v gneči pridružil še strah pred vožnjo po mokrih cestah, zlasti navzdol. Skratka, na startu nisem bila preveč sproščena.

Začela sem res zelo rezervirano, vse do vzpona na Suhi dol sem šla res zelo zelo zmerno. Potem je prišel vzpon, kjer pa se mi ni dalo iti s toliko rezerve. S klanci navzgor že tako nimam posebnih težav, ampak tako hitro, kot mi je ta klanec minil letos, mi pa ni še nikoli! Kot bi mignil in z lahkoto. Kar je zagotovo zasluga zimskih treningov s TK Ljubljana ... Na okrepčevalnici se sploh nisem ustavljala, ker nisem ničesar potrebovala - razen poguma, da se soočim še s spustom (s čimer pa imam vedno težave ). Pa mi je letos tudi spust minil nekako hitreje kot prejšnja leta. Res so me tam vsi prehitevali, ampak ni se mi vleklo ... In že je konec spusta. Čaka nas še zadnji del proge, ki je prav tako minil hitro, in to kljub temu, da sem praktično ves čas kolesarila sama. Enkrat sem se pridružila eni skupini, ker so me dekleta na čelu prijazno povabila zraven, ampak sem po nekaj minutah videla, da je zraven preveč ljudi, ki vozijo čudno (levo-desno, nenavadna zaviranja in podobno), tako da sem jih raje spustila naprej. Potem pa se je meni na cm razdalje priključil en kolesar v rdeči majici, ki niti ni peljal naravnost za mano, ampak rahlo na levi in čisto na mojem kolesu. Nisem in nisem se ga mogla otresti. Na enem od klancev se je sicer "izgubil" in ga ni bilo nikjer več, tako da sem si oddahnila, ampak potem je sledila naslednja okrepčevalnica, na kateri sem se za kratko ustavila, ko pa sem spet začela poganjati kolo, pa - glej ga, hudiča, spet on, na milimetru razdalje! Potem je začelo še deževati in sem postala zaradi tega še nekoliko bolj nervozna. Po ravnini mu nisem mogla uiti. Potem sem nehala poganjati in je moral hočeš-nočeš naprej, ampak je bil pa meni prepočasen. Ko pa sem šla mimo, je bil pa spet na milimetru razdalje. No, potem je sledil spet en krajši klanec, kjer je na srečo omagal in sem imela do cilja mir.

In tako se je vse lepo izšlo. Po lanski Franji, ko sem res mislila, da ne grem nikoli več, je bilo letos vse ok. Z vremenom vred. In brez padcev.

[spela*]

Še to: hvala vsem navijačem - letos jih je bilo res ogromno, najbolj pa me je s svojo trobljo razveselil Rosi, tik pred ciljem! Nisem ga pričakovala in je bilo presenečenje toliko lepše!

[vencelj]

Bravo, Špela
Sem prejle gledal kratek prispevek in sem si rekel, da tole (kolesarjenje) pa res ne bi bilo zame, prav zaradi gneče in vsega tega prerivanja.

[miciM]

No, tudi jaz sem se po osmih letih spet podala na mali Franjo, velika mi niti na um ne pade .
Lahko bi rekla, da je nedeljski izlet v celoti uspel, vreme se nas je usmililo, tempo sem si sama diktirala, nekajkrat sem se res znašla v neki čudni gužvi, a sem kmalu to uredila , čas pa je bil primeren količini trningov, ja drugo leto pa spet, samo kakšno vožnjo več bo treba pred tekmo narediti
Navijači so boli supet, opažena je bila tudi nana in Milenko, pa Rosi proti koncu, prav prijetno, Tomaž in Jerneja tudi, in še...
hvala za navijanje

[Zvezdan]

Špelino poročilo me je res spravilo v smeh. Tisti v rdeči majici se je pač obnašal kot večina kolesarjev. Le da je bil očitno malo prešibak, da bi dal kakšno dobro smeno.

Zavetrje je eden največjih čarov kolesarjenja sploh pa na takšnih množičnih prireditvah. Res pa se je tega potrebno navaditi. Povsem običajno je, da se ti že med treningom kdo prilepi na zadnje kolo in če sta vsaj približno usklajena se običajno tudi menjavata v vodenju.

Sam sem vozil na dolgi trasi. Kolesarjenje je moj glavni šport, tek pa pride na vrsto jeseni in čez zimo. Med vožnjo sem razmišljal tudi o primerjavi s tekom, kjer si precej bolj odvisen od svojih moči. Pri kolesarjenju pa je zelo važno v kakšni skupini si. Ne sme biti prepočasna, nerodno pa je tudi, če ji težko slediš ali če razpade in je potem potrebno lovljenje oz. čakanje na novo, ki bo morda pribrzela iz ozadja.

Obema čestitke za prevoženo (solo) vožnjo.

[Indi]

Moram prav še jaz napisat, kako je prevozit Franjo v … 'nevtralnem vozilu št. 4'.

Na štart Franje sem pritekla po koncu jutranjega PST-ja, prešvicana in v tekaški opravi, skupaj z Zajcem. Ko sem videla pred kolesarji za štartno črto množico spremljevalnih vozil, sem si ful zaželela, da bi se tudi jaz lahko peljala v kakem izmed njih, med kolesarji po trasi Franje. Šoferjev iz prve vrste se nekako nisem upala oz. utegnila vprašat, če me vzamejo s sabo. Na čelo četrte skupine za štart se pa z velikim črnim Peugeotom z UCI nalepko pripelje tekač Aleš in reče, naj prisedem. Je bilo kar malo težko dojet, da se želje tako hitro uresničijo.

Na poti je bilo ves čas dinamično, veselo, pestro, delovno. Zaprta vožnja do Brezovici je bila malo prehitra in dohiteli smo skupino pred nami, zato se je naš avto na čase znašel sredi množice kolesarjev namesto pred njo. V Vrhniški klanec je postalo zanimivo, ker smo začeli prehitevat kolesarje iz prejšnjih skupin in čistit pot tekmovalcem iz naše skupine. Spust po ozki zelo ovinkasti cesti iz Godoviča v Idrijo je bil … kakih 60 km/h, trobljenje motoristom, policajem, rešilcem pred nami; cviljenje gum in zavor, pogovarjanje skozi okno z extra-hitrimi kolesarji … Težko opisat, kako to poteka, a definitivno najbolj stresen del vožnje. V Idriji smo se ustavili na okrepčevalnici, tako kot na vseh potem, ker smo itak morali biti čim več časa na prog in ne prehitro na cilju. Tam sem bila malo za vodonošo in stojalo za kolesa. Na okrepčevalnici ni bilo hude gužve. Ko sem bila na Franji na kolesu, mi je bilo škoda časa za postanke na okrepčevalnicah, tako da je bila tudi to nova izkušnja. Na vzponu na Kladje smo bili malo za lokomotivo in ko je nekdo protestiral, da kaj je zdaj to, je zabaven Turbo-M-ovec, ki se je držal našega avta, odgovoril, da mu dajemo napotke, kako zmagat na Franji. Mi je pa moj šofer svetoval, da na Kladje se ni preveč za pogovarjat s kolesarji, da ne dobim kake kletvice ali pripombe, naj se brigam zase v odgovor (njegove izkušnje iz prejšnjih let). Na Kladju nedeljska opoldanska juhica, tudi prvič v življenju. Timing-ovci so rekli, da je ravno polovica kolesarjev na Gorenjski in polovica še na Primorski strani. Na spustu smo naleteli na kolesarja, ki je priletel v zid, klicali reševalce, upočasnjevali kolesarje, naložili v avto krvavo kolo. Po Poljanski dolini smo bili spet taxi in lokomotiva – BTC City vlak, kot so nas krstili kolesarji. V Škofji Loki smo si na okrepčevalnici priskrbeli velike zaloge Manner napolitank, ki smo jih potem skozi okno delili kolesarjem oz. predvsem kolesarkam na poti v Ljubljano. Vmes smo od navijačev dobili pivo. V Vodicah nam je dež opral avto. Aja, v navodilih za šoferje je pisalo, da moramo biti uvidevni do kolesarjev in da npr. ni priporočljivo uporabljati Vitrexa. Na cilj smo se pripeljali ob štirih in ni nam bilo treba it nazaj v Škofjo Loko na progo, ker je bilo za nami očitno še dosti drugih spremljevalnih vozil.

Bil je lep dan, unikaten. In tudi jaz sem bila spet na Franji.