Evo ga poročilo.
Po lanskem predčasno zaključenem Novoletnem Knap trailu, ko sem se zataknila v vznožju Groznika (beri Gozdnik), je Leon, oče in skrbnik teh prog, za šankom rekel: »Maja! Drugo leto bom pa samo zate naredu Hajersko!« »Če boš pa ti samo za mene naredu Hajersko, bom pa jest šla na Hajersko!«
In sem bila zapečatena. Kako razmišljanje o mogoče Zajbruski ne more priti več v poštev. Ker besede, dane knapu, pa res ne moreš požret. Se lahko zatakne.
In tako se je zgodil 7.januar leta 2017-ega gospodovega, ko je bilo potrebno ob 8h zjutraj stat na štartu. 39 mandeljcov se nas je pognalo v strmino nad Gostiščem Brin, ki sodi v Knezdol. Ker nekaj popra mora tako ali tako povsod bit zraven, je organizator (extra za nas) naročil do zdaj najhladnejši dan v letošnji zimi. Saj ne rečem, od treh Knap trailov, je bil pa tale vseeno najbolj, oziroma bolje rečeno sploh, sončen.
Pot je speljana najprej po cesti, potem pa zavije na gozdne steze, nekaj s krasnimi razgledi, nekaj pač ne. Tako po dobrih 5,5 km dosežem najvišji vrh današnje poti – Javor. Je pihalo gor, kot pri norcih. Hitro stisnem en sebek in jadrno oddrvim po pobočju naprej, da me ne odpihne. Robi, ki je sicer hodil z mano, se je tudi kar pobral v zavetje gozda. Sem ga ujela šele na pol poti med Javorjam in Planino. Pa sva jo skupaj naprej mahnila proti Planini. Vmes sem mu vneto razkazovala lepote okolice in razlagala, kako daleč se vidi, če vreme služi. No, včeraj je bila svetloba prava.
Na Planini pa prva okrepčevlnica. Organizatorji so sprejeli modro odločitev in nekaj okrepčevalnic prestavili s prostega v koče. Planina je bila ena takih in je bila prestavljena iz kraja Vrhe kar v kočo na Planini. Slavka (po mojem mnenju ena od najsrčnejših prostovoljk) poskrbi za vse in vsakogar. Z ravno prav mlačno juhico, s spodbudo, s presticami in škrincami (beri napolitanke) in kar včasih največ pomeni, s spodbudno besedo. Lulat sem šla kar na zalogo, ker po takem vremenu pa ni, da bi ravno za vsakim tretjim grmičkom hlače slačil. In sva šla….ven v mraz. Robi skoraj na pol nag, jaz malo manj, ker sem bolj zmrzuh. Sva MORALA teč, če ne je zeblo. A sem že kdaj povedala, da ne maram teč??? Valentina me zastopi, ostali morda ne. Ampak tako je. Pa je blo treba. Enkrat mi je nekdo rekel: »Maja, tek je za človeka osnovna oblika bega.« Zdaj razumem. Teci ali zmrzni. Pa sva bežala. Pred mrazom. Robi bi še bolj tekel, pa meni res ni zneslo. Tako malo po makadamu, malo po asfaltu sva na Vrheh zopet zavila na gozdno pot, ki naju je pripeljala do pod Čemšeniške planine. Pa nama k sreči ni bilo potrebno it gor. Zavila sva proti jugu in se preko Znojil odpravila spet malo po asfaltu večinoma pa po gozdnih poteh proti Planinski vasi do druge okrepčevalnice. Vmes sta naju prehitela najprej Katja Drobež in Marko Kos, ki sta nekaj zabluzila in se zgubljala na Forhajerski, kmalu zatem pa še Mateja Florjan in Marjeta Jerala, ki sta odvihrali naprej svojim ciljem naproti.
V Planinski vasi so nas postregli prijazni domačini. Celo domače arcnije in nekaj klobase je bilo na voljo. Vedno grem na tej točki na WC. Tokrat se mi je zdelo, da ni potrebe, pa se je nekaj nižje v gozdu izkazalo, da sem ga pobiksala. Je bilo potrebno it kar tam….na prostem. No pa dajmo. Groza me je kmalu minila, ko sem potuhtala, da ni tako grozodejno, kot se nam je vsem zdelo še prejšnji dan, ko smo se pogovarjali o obvezni in priporočljivi opremi. Sem doživela že kake bolj neprijetne občutke na raznih trailih ob opravljanju nuje. Tokrat je minilo presenetljivo milo. Razni zastorji, ki smo jih prejšnji večer vlačili po zobeh niso bili potrebni. Rita ni zmrznila. Tudi odpihnilo je ni. Pohitela sem za Robijem, ki je odmaširal naprej po progi.
Ko sva dosegla 'poden' je bilo za nama že več kot pol proge. Zavzeto sva se pognala v hrib proti naslednji okrepčevalnici. No, Robi se je pognal. Jaz sem se vlekla, v svojem znanem slogu. Najbrž je Robiju zdaj jasno, ko sem mu zagotavljala, da če bo z mano hodil, se že ne bo preglrel. Vmes naju je prehitela še Macuhova Irena. Tko sem se vlekla, da je Irena že odbrzela z okrepčevalnice pri Lipi, ko sem se šele prikazala v vidnem polju Olge in Boruta, ki sta 'branila' svojo postojanko. Objemčki za spodbudo, topel čajček, škrince….in gasa.
Ja pa je blo treba spet v hrib. Od Zgornjih Svin do Mrzlice je 6 km samega ljubega vzpona. Nekaj je še kar prijetnega, nekaj pa prav brutalnega. Pa spet je začelo pihat. Mrzlica, kaj češ. Uradna sled Hajerske je bila zarisana pod vrhom okrog njega, pa Leonu in Srečku srce ni dalo in sta MORALA pot speljati prav preko vrha. Ob spustu do koče na Mrzlici pa sem začela plačevati davek neprevidnega silvestrskega izleta, ko sem razbila koleno. Že vsa vesela, da sem jo odnesla brez posledic, se je izkazalo, da sem v roki držala račun brez krčmarja. Prav s težavo sem se privlekla do okrepčevalnice. Za nekaj časa mi je skrbi odgnala energija, ki sta jo na Mrzlici širila Oskar in Slavka. Oskar me je že na daleč pozdravil z vpitjem (kako me je sploh uspel zagledat, ko so pa z druge strani prihajali ultraši, mi sploh ni jasno), Slavka pa je poskrbela za izdatno podporo. Robi je bil že za silo odtajan, ko me je spet tako dolgo čakal. Če sem še vedno za un pir, me je vprašal. Ja mater….seveda. Če sem rekla, sem rekla. Kaj naj zdaj brez pira ostanem? In sva ga zlila vsak pol. Potem…..potem je bilo treba pa naprej.
Robi se je zasedel, jaz pa polomljena. Kripl bataljon. Sva jo prav s težavo zopet mahnila v mraz. Načeloma me pot navzdol prav veseli. Se ni treba preveč matrat. Tokrat….no tokrat je bilo pa drugače. Večji del poti sem stokala, da se mi pred enim tednom pa res ni bilo treba zvalit po ledu. Ampak je bilo, kar je bilo…do konca bo treba. Prideva do Podmeje, pa se mi stoži. Pred dvema letoma smo tukaj že zaključili. Danes pa ne! Danes je potrebno predelat še 3 km spusta. Z mojim kolenom. Ja pišuka! Še en vzponček čez Podmejski vrh, potem pa dol, dol, dol. Malo teka, malo hoje…pretežno hoja. Teč se ni več dalo. Ampak tudi počasi se daleč pride, predvsem pa se je prišlo v cilj. Juhej!
Leonova ugotovitev: »Vidiš, pa nisi lučke rabila.« Pravilna ugotovitev. Ravno dovolj hitro, da nisem potrebovala lučke. Leseno kolajno okrog vratu in hajd na toplo. Na joto in na Uni in na čvek. Veliko čveka in veliko smeha. Najboljši balzam. Pa potem še počakat tiste, ki še vedno borbajo na progi in podelitev kolajn najboljšim na daljši progi.
Bilo je lepo. Lahko bi bilo manj mraz in manj vetrovno. Potem bi bilo pa že kičasto. In Srečko bi bil ob svoj sloves. Če je Srečko zraven, mora bit nekje ocvirek. Če ni podivjanih mustangov, pa mraz naroči.
Slikce pa tukaj:
https://www.facebook.com/profile.php?id ... 527&type=3Če se ne vidijo, pa povejte, pa jih naloživ v Google album.
) se odločila, da greva na Knap trail. Zajbruska nama bo dovolj.
