Zadnje novičke

[pia]

Ero se javil iz Češke - vreme podobno kot v MB, njegov čas 4ure 27min, rezultat po planu... Vse vas pozdravlja !

[tomaz.zupancic]

Bravisimo Ero, toje resnično bombastično bodo še čehi prigurali na Tekaški forum .Pol bomo pa imeli celotno evropsko falango .
Upam, da se bo čimprej dobro regeneriral in odpočil od vseh teh norostih, ki jih je doživel ob tem ko je prišel skozi cilj.
ČAO!

[Ninocka]

Kapo dol! Bravo, Ero!

[INOT]

Kaj še naj človek sploh doda?

[ero]

hojla in hvala vsem za čestitke. ja, včeraj je bil res prijeten dan z malo daljšim gozdnim tekom akcijskih fotk iz Mniška za zdaj nimam in upam, da jih dobim v prihodnih dneh. zato se bom potrudil z besednim poročilom. če bo pol tako dobro, kot Inotovo iz Čazme ...

namesto uvoda

[img=right]http://www.sportosplet.net/galerija/albums/prireditve/20040904_Celje_Logarska/thumb_100_4793.JPG[/img][img=right]http://www.credo-elektro.com/pics/europacup2004/thumbnails/299.jpg[/img]Tek v Mnišku pod Brdy, kraju 30 km južno od Prage, je eden izmed letos šestih tekov, ki štejejo za Evropski ultramaratonski pokal. Moja zgodba pa se je pričela lani. najprej je Aleš priznal, da je tekel v Mnišku in da mu je bilo zelo všeč. V septembru smo se skupaj trudili na teku iz Celja v Logarsko dolino in odločitev je padla že takrat - v 2005 bom odtekel vsaj tri teke iz serije za Evropski pokal!

na poti

letošnja zgodba se pričenja v četrtek ob enajstih zvečer, ko je iz Celja odpeljal avtobus Društva maratoncev in pohodnikov Celje. Najlepša hvala Odonu in celotni celjski ekipi za izredno prijetno prebite tri dni - bilo je super! v udobnem Izletnikovem avtobusu nas je bilo dobrih dvajset in tako smo si lahko privoščili po dva sedeža na rit, kar smo na povratku znali ceniti. enajst ur vožnje ni kar tako.

seveda smo se redno ustavljali in v petek zjutraj, že nekje na Češkem smo si privoščili obilen zajtrk - kruh, salame, sir, kumarice, ... za nas je dobro poskrbela tajnica društva Dragica. tudi tekoče zadeve so bile ves čas na voljo. prevladovalo je Laško.

turizem

ob desetih smo se izkrcali v Pragi in se v oblačnem vremenu razkropili na malo turizma. privoščili smo si sprehod ob Vltavi in preko Karlovega mostu. ker smo bili kljub kislemu vremenu žejni, smo se odločili za domače pivo v gostilni takoj po Karlovem mostu. vedeli smo, da je Praga dokaj draga, a nas je pivo, ki so ga cenili na 60 kron, le presenetilo. ena krona je 8 tolarjev, torej smo za plzensko dali skoraj 500 SIT. no, teknilo nam je kljub temu. kasneje, na poti proti Hradčanom, smo uzrli napis 'pivo 25 Kč'. in kaj smo storili? preverili, če je res. napis ni lagal, kar smo dvakrat preverili še na povratku s Hradčanov. zasedeli se nismo, ker nas je že čakal avtobus, ki nas je ob dveh odpeljal v Mnišek. vidite, da sem si od turizma zapomnil le tekoče zadeve. turistična Praga lahko še počaka, sem smo prišli na tek.

Mnišek

nekaj kasneje smo že v Mnišku. najprej smo se ustavili v tovarni, kjer se vse dogaja - start, cilj, menza, tuši, ... pozdravili smo se z domačini, ki so dobri in stari znanci, saj jih Celjani obiskujejo že petnajst let. nato smo se zapeljali do naših prenočišč. to je bila nekakšna škatlasta zgradba z zidovi kot iz stiropora a sobe so bile čiste in postelje vabljive. za spanje z zajtrkom v menzi smo plačali 13 evrov.

dan se je prevesil v pozno popoldne in takoj nato smo se vsedli v najbližjo gostilno, se prebili skozi jedilni list v češčini in si privoščili domače dobrote. moj piščančji zrezek v jogurtovi omaki z rižem je bil odličen in plzensko pivo za spremljavo je dober občutek le še potrdilo. sledil je sprehod do tovarne, kjer smo dvignili vrečko s startno številko in malo poklepetali. na povratku smo se še malo ustavili v že znani gostilni, k spanju pa smo se spravili malo po deveti zvečer. za nami je bil poln dan a prava stvar nas je čakal naslednje jutro. vstajanje je bilo zapovedano za pol šesto zjutraj.

noč pred ...

naj bi bila mirna in nam dala moči za tek. a žal se je kmalu izkazalo, da ne bo čisto tako. pod oknom nam je vso noč piskal pokvarjeni avto alarm. ne vem, koliko sem spal. par minut neprekinjenega sna je bilo bolj izjema kot pravilo. sranje! zjutraj sem takoj po zadnjih pripravah na tek šel pred bajto preverit, čigav avto nam je ukradel noč. bil je litvanski golf nagravžno zelene barve. ko so se prikazali trije litvanci, jih je naš šofer pošteno nadrl. a kaj pomaga, noč je bila že zamujena.

pred startom

sprehod na zajtrk in ugibanje, kakšno bo vreme. bolj kislo, čeprav so ptiči s svojim čivkanjem poskusili pregnati dežne kaplje. kako se obleči, kaj obuti? s seboj sem imel opremo za vse primere, odločil pa sem se za dokaj lahkotno varianto - kratke pajkice, dres in pod njim kratko švic majico, TF rutko na glavo. bistven del opreme, vsaj zame, pa so pomenile volnene rokavice. sotekači so bili opremljeni večinoma v dolge pajkice in majice, nekateri so navlekli še anorake, kape, ... redki pa so se opremili čisto poletno.

po posvetu z bolj izkušenimi sotekači sem obul navadne pegasuske. v rezervi sem imel še pegasus TC a ko sem slišal, da se večinoma teče po gozdnih cestah, odločitev ni bila težka. in bila je pravilna.

[img=right]http://www.credo-elektro.com/pics/europacup2004/thumbnails/016.jpg[/img]načrt? povprečen tempo 5:30, kar bi pomenilo rezultat okoli 4:35. bomo videli. ob obveznem fotografiranju in klepetanju smo se zbrali ob vhodu na tovarniško dvorišče in čakali na startni znak.

8:00


se nadaljuje ...

[INOT]

Še enkrat čestitke in pa:piši Ero piši kajti lačni smo piva,zrezkov in nadaljevanja zgodbe.Ne pusti nas predolgo čakati!!

[marathon95]

Bravo Ero
Nadam se da je bilo dobro

[ales]

O, Ero čestitam, mene je lani proga in dogajanje ob njej kr dobr zdelalo, pa še tvoj čas je za začetek sezone prav neverjeten! Se boš posvetil daljšim?

Pa tko mi je všeč, da sem še jaz enkrat tebe nahecal za tek - k običajno je ravno obratno.

[ero]

O, Ero čestitam, mene je lani proga in dogajanje ob njej kr dobr zdelalo, pa še tvoj čas je za začetek sezone prav neverjeten! Se boš posvetil daljšim?

hvala. ja, lani je bilo odločno preveč šprint variant. zato bo letos poudarek na dolgih in bolj umirjenih tekih, kjer si lahko privoščiš, da tudi malo pogledaš okoli sebe

Pa tko mi je všeč, da sem še jaz enkrat tebe nahecal za tek - k običajno je ravno obratno.

jaz vas pošiljam na E6, Jordanijo, cel bus na Plitvice in v Palmanovo, ti pa mene v Mnišek. dobra kupčija, bi rekel

[ero]

kje smo že ostali? aha, ura je 8 in ...

start

po starterjevem znaku, kar odštel je od pet do ena in rekel 'start', stečemo na cesto in zavijemo levo. levo? se začudijo stari mački. ja, bojda so pedantni Nemci ugotovili, da je proga prekratka. po meritvah so jim zmanjkali trije kilometri. in not smo jih prinesli tako, da smo naredili kratko zanko v levo do prve vasi, se vrnili mimo tovarne in nadaljevali pot po originalni progi. tako je to, če ti 'skoraj 50 km' ni dovolj.

prvi kilometri minevajo po stranski asfaltni cesti skozi vasi. vsak si poišče svoj tempo. rahlo rosi a nič zato, vsaj vroče ni. hitrejši nam kmalu uidejo a pot je še dolga, meni se ne mudi. po sedmih kilometrih pa je asfalta konec. pot zavije na kolovoz in v hrib. dober kilometer klanca je še najslabši del na celotni progi. kolovoz je blaten in luknjičast. ko se pot končno zravna, se podlaga izboljša in naslednje kilometre tečemo po lepi gozdni cesti. tek skozi iglasti gozd je pravi užitek za oči, ušesa in pljuča. in še nobene gneče ni. poezija.

kilometrske oznake si sledijo na pet kilometrov. kmalu po drugi nas pričaka prva okrepčevalnica. voda, isostar, čaj, pivo v pločevinkah (tokrat Staropramen, zato ga nisem mešal z včerajšnjim plzenskim), pa čokolada, sušeno sadje, sir, ... vse okrepčevalnice so dobro založene in prijazni prostovoljci nam hitro ustrežejo.

po načrtu sem s seboj vzel pet Powergelov in na vsaki, okrepčevalnici, ki so si sledile v približnem razmaku desetih kilometrov, sem enega stisnil vase in ga splaknil s kozarcema vode in isostarja. na prvih dvajsetih kilometrih sem polizal še dve tableti Enervita a kasneje sem se odločil, da jih ne bom več jemal, čeprav sem jim imel na zalogi še šest. pri lizanju druge me je namreč prešinilo, kaj bi bilo, če jo po nesreči pogoltnem celo in se mi zatakne v grlu, daleč naokoli pa ni nikogar, ki bi mi pomagal. ja, čudne misli, a saj jih res nisem rabil. geli in tekočina so bili dovolj.

ostali smo na prvi okrepčevalnici. mimo mene sta švignili dve dekleti. kasneje sem zvedel, da je bila prva Avstrijka, druga pa Nemka. prva je tako letela, da sem si kmalu rekel, da je ne bom več videl. z Nemko pa sva se še večkrat srečala. kmalu sem jo dohitel in prehitel a njen tempo je bil le malce počasnejši od mojega in tako me je na vsaki okrepčevalnici dohitela. bila je precej bolj oblečena od mene a anorak in rokavice jih očitno niso bile dovolj, saj jo je precej zeblo. enkrat je z obema rokama prijela za kozarec a bila je čisto brez občutka v prstih in kozarec ji je spolzel na tla. a ni čudno, saj je bila čisto brez maščobe, njeni nogi sta bili kot dva zobotrebca.

skozi češke gozdove

kilometri so si sledili, dež je rosil, rahlo kapljal, včasih celo ponehal, čisto zares pa se ni vsulo. razmere so bile torej res idealne. gozdno cesto je zamenjal star, dokaj grob a raven asfalt brez lukenj, tako da je bila podlaga za tek še naprej odlična. iglasti gozd se je počasi prelevil v listnatega, klanci so bili vedno daljši ali pa se mi je tako le zdelo. tempo mojega teka je bil v povprečju dokaj enakomeren, gor malo počasnejši, navzdol pa sem lovil povprečje in nabiral razliko. kot vedno, sem za zabavo tudi zdaj sproti računal, kakšen bo končni rezultat.

v drugi polovici teka je pot postala čisto ravna in razpotegnjena skozi gozd. kar nekaj kilometrov ni zavila niti za ped. le valovila je gor in dol. pogled je segel do naslednjega vrha in ko si pritekel do njega in zdrknil navzdol, si spet uzrl naslednji vrh valu. kot na morju.

pri okrepčevalnici nekje po 30. kilometru se je zgodilo celo križišče dveh gozdnih cest. tako smo pravokotno zavili v desno in pitem še nekaj ravnih kilometrov drsali asfalt. dolgočasno? sploh ne!

nekje okoli 38. kilometra pa se mi je zgodila minuta neprostovoljnega odmora. rumene puščice na drevesih, ki so označevale smer teka, so bile vse do tu zelo zanesljive. a ravno tu je puščica na drevesu ob levem robu ceste kazala v levo na ožjo pot, dvajset metrov dalje pa je rumena pika govorila, naj tečem dalje naravnost. hm, komu verjeti? zavil sem v smeri puščice a pot se mi je zazdela premalo obljudena in po sto metrih sem se obrnil, vrnil na križišče in počakal skupino, ki je pritekla za menoj. skupaj smo ugotovili, da je prava pot naravnost. v tej skupini je bila tudi že prej omenjena Nemka, zraven nje pa je tekel precej zgovoren fant, ki je stalno nekaj razlagal v nemščini. zato sem to skupino čim prej pustil za seboj.

v zadnjih desetih kilometrih sta nam bili na voljo dve okrepčevalnici a sem drugo izpustil. gelov nisem imel več, tekočine pa nisem potreboval. bil sem prepričan, da bom cilj dosegel brez težav.

spet civilizacija

kakih šest kilometrov pred ciljem sem se spet znašel med hišami in do konca sta me čakala še dva krajša klanca. predvsem zadnji se je precej vlekel in dva sotrpina sta me na njem prehitela. a vedel sem, da sta na spustu moji stranki. kot že ves tek, sem večino tistih, ki so me ujeli in prehiteli navzgor, navzdol ujel in pustil za seboj.

zadnja dva kilometra sta bila leteča, kot se je le dalo. stalno rahlo navzdol je letelo vse do cilja. ko sem se končno ustavil, je ura pokazala 4 ure in 27 minut, garmin pa dobrih 50 in pol kilometrov. prvih nekaj trenutkov po cilju kar nisem dojel, da mi ni treba več teči, da lahko hodim in ne bo nič narobe. a užitek in zadovoljstvo po doseženem je bilo tu. odkorakal sem v menzo, vrgel vase dve skodelici toplega čaja in se sprehodil do avtobusa, ki nas je čakal v neposredni bližini. čakal me je naslednji užitek - zasluženo tuširanje.

[INOT]

Pa ravno zdaj,ko je postalo napeto

[vanja]

Vau, Ero, NORO!!

Bravo

[Barb]

Čestitke še enkrat.
Tudi jaz sem se parkrat nasmejala ob prebiranju dogodivščin in opisu vtisov.
Predvsem pa ,...da Ero napiše takoooo dooolllgggeee vtise

[miro]

Bravo Ero , tako se piše , da nam vzbudiš skomine , na taka doživetja.
No drugo leto pa Čazma, ali pa Češka, da še jaz podoživim kaj takega.
Lp
Miro

[Ninocka]

Prebrala že trikrat, pa je vedno bolj zanimivo.