Forum za opise in izkušnje iz tekaških prireditvah. Povejte, kako je bilo. Lahko ali težko, da gremo prihodnjič še mi zraven :)

Moderatorji: ero, AVI

Uporabniški avatar
 zz topka
#356473
Jebelacesta, sem prav mal jezna.... :twisted: Nič nisem vedela za včerajšnji dogodek. :shock:
Moj ZZ je včeraj delal, jast pa nisem vedla, kaj bi....pa sem šla na Čaven po gobe. Ko pridem na vrh v kočo ( brez ene same gobe :evil: ), srečam Bajca, k mi pravi, če nisem na SLO100.... Kaaajjj? Ma, kaj dans je???? :shock:
Če bi vedela, bi rajši navijat na SLO100 prišla!!!
Sploh, ker so vipavski tekači okupirali zmagovalne štengce! :laola
Bravo Tina, za 3. mesto na 50-ki! Strašna si! :clap: :clap: :clap:
Bravo, oba Mamičeva, za 1.in 2. mesto na 25-ki. Bravo Uroš ( hihi, bo on vedel, zakaj pripišem še - Žbogarjev :lol: ) za medaljo v kategoriji.
Jej, kolk bi jast kričala, če bi bla tam. :D
Ma, vsi ste bli super. Čestitke! :laola

Dejmo še rezultate zalimat:
25 km: http://www.sportotime.com/slv/dirka/1320/skupni_rang
50 km: http://www.sportotime.com/slv/dirka/1319/skupni_rang
 wasa77
#356477
Hvala Valentina, veseli te bi bili! Vzdušje je bilo kljub razmeroma nizki udeležbi super pristno, domače in veselo - sam ti si še manjkala :D .

Še enkrat hvala organizatorjem za ves trud in čestitke vsem sotekačicam in tekačem.

Se vidimo drugo leto na SLO100, od sedaj naprej bo udeležba le še rasla - o tem sem prepričan.
Uporabniški avatar
 majcka
#356479
Poročilo s traila – malo drugače

Še preden sem se prijavila na Valamar, sem kalkulirala, da sta dva 50 km traila v dveh zaporednih sobotah misija nemogoče. Po premisleku, katerega se mi zdi lažje speljat v samo 10 urah, je bil logičen zaključek, da bo to Valamar. Kdor pozna Deželekovga Srečkota, mu bo zadeva takoj jasna. Po odkritju neprijetne glivice, ki se je prekomerno razbohotila tam, kjer ji ni bilo treba in po precej striktni dieti, ki jo imam že od sredine avgusta, pa je bila odločitev, da letos ne grem na SLO100 sploh edina lucidna odločitev v zadnjih nekaj letih, kar se tiče trailov. Ker pa je ravno prireditev SLO100 tista, na kateri beležim najboljše uvrstitve v svoji divjaški zgodovini (pustimo število udeleženk) nekako nisem mogla manjkat. In da je bil volk cel in koza sita, sem se z Damjanom Srečkotu javila za pometanje proge. Naloga sesalca je zbrcat zadnjega tekmovalca čimprej v cilj (pod pogojem, da ga sploh najdeš še kje na progi) in pospraviti oznake, s katerimi je organizator označil progo (pod pogojem, da tega niso storili že drugi 'dobri' ljudje).
Tako nekaj minut po uradnem štartu kreneva na progo tudi midva z Damjanom. S prvega dela poti še ne smeva pobrati vseh zastavic, saj se bodo tekmovalci deloma vračali po isti poti, kot so začeli. Od prvega križišča s cesto, pa je potrebno pobrat vse. Zastavice na drobnih palčkah, trakove na dveh malo debelejših palicah in obvestila, ki so nabita na drevo ali zavezana za kak kandelaber. Vse skupaj je šlo malo v roke, malo v nahrbtnik, pri naslednji okrepčevalnici pa v najbližji avto, ki je bil namenjen v cilj.
Na naši progi so bile zastavice nameščene pravilno, pa tudi izginjale niso….sem pa slišala, da so 'dobri' ljudje (bog jih nima rad) na daljši progi tekmovalcem mešali štrene s premikanjem ali celo odstranitvijo zastavic.
Trasa je bila (pravijo) speljana precej tekaško. Celo naša je kar precej tekla….pač do prvega resnejšega hriba. Iz vasi Studeno je namreč pot speljana po zelo strmi poti na visoko goro. Gora je tako visoka, da se njenega vrha ne vidi, saj sega v oblake. Resno, vam rečem. Če kdo ne verjame, med galerijo je dokaz…..vrh gore se ne vidi!!!! In na to visoko goro na kateri domuje Sveti Lovrenc sem morala splezat tudi sama. Vzpenjanje v zgornji 'tabor' mi je oteževalo stanje, ki bi se najbrž smelo primerjat s hipoglikemijo. Kak sladkorni bolnik bo že vedel o čem klobasam. Skratka poleg vsega švicanja, slabosti, tresavice, opotekanja po poti, kot kak pijanček, je še fajn bolela glava. In na koncu mi je še sapo vzelo, da sem pričuhapuhala do cerkvice kot kak hud astmatik z napadom. Ne dober dan, nde živjo, nič! Samo roko sem še lahko dvignila v pozdrav in se opotekla do klopce, kjer sem za nekaj časa obsedela kot cunja za noge brisat. Naj me vrag pocitra. Zdaj sem v tisti fazi, ko se vprašaš, al je bolj nevarno cuker pojest, al ga sploh ne pojest. In sem se odločila, da je bolj nevarno cuker ne pojest in se odkotalila malo naprej po poti, kjer je pod visoko goro Svetega Lovrenca v Himalaji taborila Slavka s svojo okrepčevalnico. Sem padla na napolitanke, Coca-Colo in Majine Bravnije, da se je kar kadilo. Naj hudič vzame kandido in še mene zraven, če bo treba, jest se ne grem več!!! Diete mislim. Traso bo nekako treba speljat do konca. Saj sem Srečkotu obljubila, anede?! Pograbila sem še celo škatlo bravnijev, ki jih je med drugim za svojega viteza naredila Maja, pa jih je bilo toliko, da so bile še za ostale, in jo za Damjanom ucvrla dalje.
Po makadamski cesti se je začuda spet dalo tečt. Res, lahko čekirate na Stravi! No potem sem se na Špilnik spet nekoliko vlekla, ampak daleč od tistega, kakor je bilo na visoko goro Sveto Lovrenc. Pa potem proti Lohači, kjer je bila druga okrepčevalnica še malo zaj…cije. Napikat zastavice v nepravo smer in vse skupaj še poslikat….upam, da nisva Srečkotu dala ideje, da naslednje leto tja gor stišči progo. Pri okrepčevalnici oddava zastavice in ostalo kramo s poti in greva, poleg dosedanje naloge pobiranja oznak s poti, še v reševanje enih pregrešno dragih očal. Iskati očala na 25-km progi je….no tako ja….podobno iskanju sena v kupu šivank…al ravno obratno, al kako že?! Z une ceste v gošo tam na desni strani na grmu, če niso že dol padle. Ampak tud očala sem našla. Misija zaključena – ena. Sem potem zgledala ko prismoda z dvojimi očali na piskru. Ampak lastnik zadovoljen, ker je spet združen z očali.
Midva do konca pobereva zastavice, razen tistih par deset, ki so še na progi, kjer pride na našo trasa še konec 50-ke. Tiste so morale ostat do zadnjega tekmovalca na Jakobu. Pravzaprav do zadnje tekmovalke. In tiste je morala pobrat metla oz. sesalec na 50-ki.
Misija zaključena in kljub obilnemu delu celo v uradnem limitnem času, ki je bil za našo progo omejen na 6 ur. Po razglasitvi skupnih in kategorijskih zmagovalcev in po pozdravčkih in objemčkih prijateljev in znancev, ki jih, nekaterih, že kar nekaj časa nisem videla, je sledilo zasluženo kosilo in konkretna analiza tega in še nekaterih dogodkov. Deloma smo zadevo analizirali v baru Bor sredi Postojne, nadaljevali pa smo pri Borutu in Slavki doma. Zanalizirali do amena….vse nam je jasno!
Uporabniški avatar
 zz topka
#356480
A, tako ? Metla? Slika
Ne, ne, zdej sem pa prav jezna... :evil:
In sploh, po čekiranju rezultatov, je kar večina članov TF! ( no, zdej so bolj FB, ma, včasih so bli pa kar gajstni... :D )
Jast pa nič vedla... ni fer. Slika

Me pa zanima, glede obrnjenih puščic oz. zastavic.... kako pa so potem ostali šli? Tudi vsi falili? Al kako?
Uporabniški avatar
 majcka
#356485
zz topka napisal/-a:Dej, Majči, še fotke zalimaj, dej.... :)


Bom bla....sam da jih naložim na Flickr. A prav?!
Uporabniški avatar
 majcka
#356500
zz topka napisal/-a:Bem, zdej vidim in se ne čudim več, zakej ni blo ene gobe na poti do Čavna!
So ble vse pr tebi.... :lol:


Vse. In blo jih je tolko, da sploh nisem upala vseh slik gor dat! :lol: :lol:

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA