Forum za opise in izkušnje iz tekaških prireditvah. Povejte, kako je bilo. Lahko ali težko, da gremo prihodnjič še mi zraven :)

Moderatorji: ero, AVI

Uporabniški avatar
 slorunner
#359732
Kako čudovita prireditev, res je bilo super. Okrepčevalnice odlično založene, navijalo se je do konca tudi za najbolj počasne, medalja lepa pa še vreme je bilo kar v redu. No, res vroče v dolini, ampak na Pleši se je v mojem prihodu skrilo sonce in s tem ni bilo problemov.

Edina pripombica je, da so se intervjuji v cilju precej slabo slišali, ker je bila glasba preglasna.

Se vidimo naslednje leto.
Uporabniški avatar
 majcka
#359733
Ultra je bila. Tekaška. In ko je tekaška ultra, je fajn bit zraven. In bila sem zraven. Vsled mojih problemov, ki se vlečejo že od januarja, sem zgruntala, da pa mogoče letos ne bi šla laufat na Vipavo in sem svojo štartnino že v Istri spravila v promet (hvala Tatjana). In tako sem bila na voljo za prostovoljce, saj me je Leon že marca spraševal, če sem mogoče na razpolago za tovrstno početje.
Tako sva se z Damjanom že v petek popoldan spravila na vipavsko. Damjan je tako že v petek pobral svojo štartno vrečko za T50, sama sem tudi pokasirala majčko organizatorja , ki pripada volonterjem in poleg nje še majčko za časomerilce, da smo se ločili od ostalih.
Kje točno bova spala sicer nisva vedela, ampak če je Leon rekel, da se bo že kaj našlo v servisnih prostorih Kampa Tura in če bo dobro zanj, potem ni šment, da ne bi bilo dobro tudi zame. Preden smo šli pančat, pa smo prisluhnili pripovedi Petra Macuha, ki je legenda trail tekov pri nas. In preden smo šli pančat, smo se tudi primerno hidrirali, saj je baje hidracija strašansko pomembna zadeva pri takih tekih….pa pol najbrž tudi za volonterje ne more škodit. Večer se je skorajda prevesil že v jutro, ko smo se končno zavlekli vsak v svoj žakelj in se delali, da spimo. Vstat je bilo potrebno že ob 4h, saj je ob 5:00 nastopila 'služba' na štartu 100-tke v Ajdovščini (beri Wajdušni). V sistem je bilo potrebno vnesti vse tekače, ki so se pojavili na štartu, kar pa pri stalnem preletavanju tekačev v obzidje in iz njega, s številkimi vidnimi ali morda celo skritimi, ni tako lahka naloga, kot se morda zdi.
Ko smo 100-tko uspešno poštartali, sem s Srečkom, Olgo in Natalijo dirjala na Otlico (beri Wtlca), kjer je bilo potrebno že čekirat 100-tkarje na kontrolni točki. Še preden smo prečekirali vse, sem se že morala prestaviti na Štjak, kjer je bila tudi kontrolna točka, koder so začasa mojega bivakiranja prečkali linijo zgolj 50-karji. Tam smo z združenimi močmi zadevo obvladovali Borut & Borut ter moja malenkost. Poleg nas so bili seveda v gasilskem domu Štjak tudi gasilci in drugi prostovoljci, ki so tekačem nudili čim več, kar se je tam na licu mesta dalo.
Moja naslednja točka je bila kontrola 'uletavanja' v cilj, kamor so že po definiciji FINIŠA prišli vsi, ki so takmo končali (z vseh treh prog). Tam sem se pojavila že okrog poldveh, takoj po prihodu prvih dveh s 30-ke. Med resnim in zelo pomembnim delom smo si seveda našli tudi čas za razvedrilo in zabavo, tako da delo ni bilo preveč dolgočasno.
Seveda sem že sodelovala pri kakem trailu kot prostovoljec, vendar nikdar na tako veliki tekmi. In pogled od blizu v tako dogajanje ti odpre čisto druge zorne kote in čisto druge razsežnosti prireditev.
Na trail tekmi, ko se odpraviš na progo, si zadolžen zgolj zase (no ja in na druge v toliko, da jih ravno ne uničiš ali pustiš ležati, če so obnemogli) kot prostovoljec pa si odgovoren za vse ostale, samo zase ne. In ta odgovornost je lahko še večja. Da ne boš koga prinesel naokoli (hote ali nehote), da boš koga lahko malo spodbudil in potolažil, če bo potrebno, koga malo objel ali pozdravil, da mu daš mogoče prepotrebnih moči za naprej….kaj vse….ni samo to, da moraš pravilno zapisati vrstni red in čas prihoda na KT ali v cilj….dober prostovoljec naredi še veliko več. In kdo bi lahko vedel bolje kot jaz, ki si ponavadi na okrepčevalnicah vzamem čas in tudi vidim, kako se ljudje odzivajo, kaj mi je pri tem všeč, kaj morda ne, kaj bi lahko človek naredil, da bi bilo bolje, česa ne naredit, da ne bo slabše. Mi, ta počasni, ki se vsi 'bogi' privlečemo na KT-je imamo vse to čas opaziti in če si daš kaj k srcu, potem to lahko tudi uporabiš za naprej.
Mislim, da smo se zbrali kar pisana druščina, ki smo dobro sodelovali. Največ časa sem prebila s Srečkom, Olgo, Piko, Borut & Borut-om. Mišmaš & Mišmaš-om ter seveda Leonom. Bilo jih je še več, vseh se niti ne spomnim, nekaj jih je bilo prostovoljcev prav pri organizatorju, nekaj pri časomerilcih, nikakor pa mi ne smete zameriti tisti, ki sem vas morda pozabila napisat. Zaradi tega niste čisto nič manj pomembni.
Seveda nam ni šlo brez 'kiksov' vendar smo vse (vsaj tiste, ki smo jih odkrili ali so nas na njih opomnili) tudi odpravili po svojih najboljših močeh. Tako smo v nedeljo ob 13:36 po dobrih 32,5 urah (šteto od začetka v soboto ob 5h, ko smo morali biti na štartu 100-tke v Ajdovščini) zaključili svojo 'službo', ko smo v cilju popisali zadnjega (pravzaprav 10 njih skupaj) udeleženca.
Tako se mi je od petka do nedelje nabralo:
• Nekaj malega spanja (oziroma bolj dremanja)
• Nekaj pravažanja na KT-je
• Obilico 'zajebancije' v pozitivnem smislu, seveda in
• Precejšen del resnega dela, ki pa je bil v pretežni meri opravljen z nasmejanim ali vsaj vedrim obrazom.
Menim, da je moja izkušnja zgolj in samo POZITIVNA. Upam, da so 'delodajalec' in 'uporabniki' z mojim delom zadovoljni. Se vidimo kmalu.
Uporabniški avatar
 NANIKA
#359738
Moj prvi UTVV 30 km. Meni je bil naporen, sem pričakovala malo lažjo progo :)

Drugače pa trasa zelo lepa, šmarnice in majčka zmagata, okrepčevalnice zelo lepo založene, dan sem preživela s coca colo :).

Sicer smo proti domu ugotovile da ni bilo v cilju obljubljenega kozarčka al smo ga pa spregledale :oops:

V glavnem dan je bil preživet v fajn družbi in v krasni naravi, napor se pozabi.
 Kemist
#359745
zdravo, tu sem nov. Kratek uvod o sebi, ki ga lahko tudi preskočite, in koncentrat vipavske petdesetke!

Tako kot se prvega poljuba nikoli ne pozabi, se tudi prve ultre verjetno ne.
Kje naj začnem? Kot koprski srednješolec sem pri petnajstih pričel teči. Zakaj? Preveč hormonov, časa, energije. Aja, pa skoraj nihče ni hodil laufat. Upornik! Walkman in kaseta s straitsi, eaglesi, claptonom, lou reedom za spremljavo in tempo. Počasen, se razume. Nikoli nisem bil nek atlet. Učitelji so me bolj prezirali kot ne. In vztrajal sem vso srednjo šolo. Ko sem vpisal farmacijo na tržaški univerzi se je pisalo leto 1992. Kot pufer hormonom in stresu, sem še vedno občasno tekel. Slučajno sem odkril tudi, da so ponekod organizirani daljši teki. V Hervisu sem našel letak za Radence, na faksu za prvo tržaško polovičko… in sem tu pa tam izpolnil prijavnico in poslal po pošti. Seveda sem vedno šel sam, poznal nisem nobene mone, ki bi šla zraven, plačala startnino in se poskušala do onemoglosti gnati proti cilju. Po koncu akademskih nekaj let, sem se, v izobilju časa nezaposlenca, začel taktično pripravljati na 1. tržaški maraton, ki je bil organiziran leta 2000 in na maraton treh src. Pojavil se je internet, prve informacije, za katere ni bilo potrebno v knjižnico ali knjigarno. Našel sem prijeten 14-tedenski trening maratona v 4 urah. Tržaško sonce in dolg klanec sem malo podcenil, tako da sem 1. maraton končal z nečloveškimi krči in časom 3h40 cca ter z odkritjem, da obstajajo mišice, ki nam jih je profesorica anatomije bržkone zamolčala. Po dveh ali treh tednih, tega se danes več ne spomnim, je sledil maraton treh src. Spomnim se 13°C, nepojmljivega mraza za razvajenega obalčana, ter lahkotnega prihoda v cilj v 3 urah in 21 minutah. Kaj vse se je vmes dogajalo, nimam pojma. Jaz sem tekel.
Našel sem zaposlitev. Ustalitev. Časa in razumevanja za tek je zmanjkovalo. Tu pa tam sem skušal uiti realnosti in se zatopil v svoj svet ničesar, kakor sam pravim času, ko med tekom izklopim vse in razmišljam o ničemer.

Tako se zbudim konec leta 2015 v vsem svojem obilju in brez samokontrole z novo prijateljico. Začutim klic divjine in že sem obut v deset let stare tekaške superge. Tečem, ali bolje rečeno se hitreje premikam. Tisto leto, 2016, je polno muk in solza. Pišem dnevnik. Rezultati prihajajo, kilogrami odhajajo, ne znam se ustaviti. Postajam utrujen. Osem let se že družim s prijateljico Mio, ki mi občasno oteži obdobja treningov. A sem trmast.
Leta 2017 prijavim istrski maraton in GM4O. Na prvem odstopim, drugega suvereno zaključim v osmih urah in dvajsetih minutah s prepričanjem, da če se ne bi nabasal s tekočimi ogljikovimi hidrati na baškem sedlu, bi vsaj do drugega durnika normalno prilezel. Tako pa sem, gledajoč prelepo Baško grapo, masiral svoja meča, klel klanec in razmišljal o osmotskem pritisku ter 28km, ki me še čakajo do cilja. Seveda sem pomislil tudi o odstopu, a to je bila blodnja.
Plani za 2018. Z istrskim maratonom sem imel neporavnane račune, saj sem si istega leta na devetem km poškodoval ahilovo tetivo. Prijavil sem »paket« s kraško polovičko, ki bi jo imel kot trening. Načrt je iti pod 4 ure. 1 novembra 2017 začnem s treningi.
GM4O klasična varjanta, tista od lani. V glavi imam nerealnih 6-7 ur. Kot trening za to, pa vipavskih 50.

Kraški preskočim, saj me zbada v kolenu in nimam potreb ali želja po večjih poškodbah.
Pride istrski! Evo me 3ure in 31minut z garminom in brez Mie. Regeneracija mišic ok. Vsaj tako se mi zdi. Sredi prvega zahtevnejšega treninga pa me zaskeli v levi nogi. Ustavim. Pljunem. In zakolnem. 10 dni prisilnega počitka.
Tipam previdno, tečem počasi, po ravnem, da bi le ne bilo spet potrebno klicati fizioterapevta. Boljše. Bliža se Vipava. Kilometri so, višinskih metrov pa ni. Ajde, saj bo kot trening.

Teden pred tekmo se količina treningov zmanjša, pričnem psihološke priprave, berem forum, gledam slike, pričakujem novice organizatorja, skratka vse, da se napumpam z vsemi endogenimi hormoni, ki mi bodo pomagali pri kalvariji, ki bo sledila.
Pride petek. Zaprem lekarno, hitim v Vipavo po številko in darilni paket ter nazaj domov. Pripravim vso kramo za prihodnji dan, hlačke, majico, nogavice, tekaške copate, očala in bandano harley-davidson, ki sem jo nosil, ko čelade za mopede še niso bile obvezne. Ne pozabim še na nekaj gelov z ogljikovimi hidrati in plastenke s hidracijsko vsebino. Pa vse za tuširanje. Zdaj pa spat. Aja, sosedu sem obljubil, da mu sfrezam med krompirjem dokler je še suha zemlja. Ajde še to! Ura je 20:45 in postelja kliče.

Zbudim se pred 5 uro brez budilke. Počutje ok. Standarden obrok pred tekmo, tanka rezina kruha, obilo masla in medu. Pijem vodo. Prazna cesta in jasno jutro. Sem že na cilju, pred osnovno šolo. V jedilnici odložim kramo. Sotrpini so dobre volje, volonterke opravljajo svoje zadolžitve, jih ne motim, saj ne bi raz izvedel, da je možno dvigniti štartno številko tudi na dan prireditve. Kar tako, ker je lep dan. Z varnostnimi sponkami pripnem številko nižje kot sem vajen, saj bom prvič na kakšni tekmi nosil svoj 11 let star nahrbtnik-telovnik z dvolitrsko vrečko. V žepe dam gele, telefon in vso dobro voljo, ki sem jo prinesel s sabo. Pripravim pohodne palice, oddam vrečo, ki me bo pričakala v cilju in stopim ven, na svež a že topel vipavski zrak. Sledi vkrcanje na avtobus. Kot v šoli, si tudi tu, sicer brez boja, zagotovim sedež v zadnji vrsti. Kratka vožnja do Vipavskega Križa, še vedno nasmejan, brez treme. Novi prostovoljci me ugledajo ob prihodu in uradno uvrstijo na startno listo. Palice in telovnik odložim in se začnem raztegovati in pripravljati na napore, ki so pred mano. Zaključim še s prebavo, poskrbim za hidracijo, se namažem s kremo z zaščitnim faktorjem, pozdravim kolegico Tino, ki me je leto poprej pred Črno prstjo kot za šalo dohitela in prehitela, dobim napotke kako štartati in legendarna napovedovalka že odšteva. Zdaj gre zares! Tečemo v vrsti, ki se razteguje vedno bolj in bolj. Kmalu nastopijo prvi klančki, tempo mi ustreza, ne zdi se mi, da pretiravam. Redčimo se. Češnje rdečijo. In par krat spregledam zastavico. In nisem edini. Čas kar beži, kilometri pa tudi. Ko se začnemo vzpenjati proti Štjaku, se začne kazati pomanjkanje višincev. Popustim tempo in pričnem uživati v vonju cvetoče akacije in simfoniji čebel na paši. Prilezem do vrha, pričnem teči in stegenske mišice me prijazno opozorijo, da se nisem vedel kot dober gospodar. Odhodim nekaj metrov in spet suvereno tečem proti glavnemu mestu švice. Prostovoljke in prostovoljci me navdušeno pozdravijo, malo se odžejam in letim svoji družini naproti, ki sem jo pred prihodom na kontrolno točko uzrl sto metrov naprej. Mali Ajdi poklonim ivanjščico. Jerica mi poda pijačo in en gel, jaz pa njej palice. Malo poklepetamo, prijazno pozdravim še taščo in se jim zahvalim za spodbujanje. Letim dalje, v vonju akacije in na krilih emocij. Zavijem z glavne ceste navzdol in kmalu šok. Klanec navzgor. Zakaj sem ga na mapi spregledal oziroma podcenil? Zakaj sem predal palice? Grem naprej. Hudournik. Nikoli nisem veljal za gamsa. Počasi lezem navzdol in ob prvem koraku mi zakrči abduktor najprej desne in nato še leve noge. Abduktor? Usedem se med klope, pozdravljam ostale tekače, sanjam o palicah in poskušam zmotivirati noge za še malo posluha. Deluje. Krtaka, a simpatična socializacija in hidracija pred spustom proti Podnanosu. Lepo mi gre. Odmislim noge, krče, tečem umirjeno, pasivno, brez odrivanja in s čim manj zaviranja. V Podnanosu me spet pričaka dete. Poda mi pijačo. Usedem se v senco, Jerica mi pomaga pri nanašanju kreme z zaščitnim faktorjem, masirava noge, nekaj malega pojem in se poslovim od tima navijačic. Pozabim jim povedati, da bom upočasnil tempo, in da nikakor ne bom v cilju kot planirano v 7-8 urah. Bom poslal SMS. Mimo kontrolne točke, krog po vasi in se začne. Klanec! Uprem se na palice in počasi gor. Na uri mi kaže, da imam tempo 10 minut/km. Kaaaj? Upočasnim, a prepozno, očitno. Že izbiram skalico kamor se bom usedel in s katere ne bo težko vstati. Masiram noge. Pozdravim mimoidočega. Že grem. Do naslednje kontrolne točke me ujame še soborka, ki me prepričuje da ni predaje in ni umika. Seveda ne! Tempo lazarja, ki sem si ga izbral po zadnjih težavah mi ustreza. Premikam se vztrajno in brez težav. Pri lovski koči uspem izbrati verjetno prvi natočen kozarec kokakole, ki je sicer že skoraj dosegala vrelišče. No, druga je bila prijetno ohlajena. Še malo vode čez, da ne bo tudi slina podobna lazarjevi, in sem spet v igri. Tečem naprej in uzrem njo, mojo Mio. Poskusim jo odmisliti, kot bi je ne bilo zraven, a ona želi plesati z mano. “Gospa Stenija, nisem si mislil, da se bova danes srečala. Predvsem ne sedaj, ko manjkata še dva kilometra do vrha Nanosa”. Običajno bi rekel samo še dva. Počutim se kot alpinist na 9000m nadmorske višine, vlečem korak za korakom, vdih za vdihom, skušam obračati noge tako, da ne bi kje izpahnil gležnja ali zbudil katerega od spečih krčev. Kmalu me ujame še kolegica. Izmenjava dve besedi, si zaželiva srečno in že je ne vidim več. Pa čeprav je tam vse golo in ravno, a jaz sem zaposlen s svojo Mio. Z desne strani mi tu pa tam prileti drobcena kaplja dežja, ki pa me, resnici na ljubo, nič ne vznemiri. Konca klanca niti ne opazim. Nadvse prijazne in zabavne prostovoljke me bodreče usmerijo skozi železno ograjo na vrhu Nanosa. Povsem sem se izgubil tam pod antenami. Izgubil mentalno, orientacijsko in fizično. Obkrožen s trakovi in zastavicami nisem videl odprtih vrat v, zdi se mi beli ograji. Hvala za pomoč. Kontrolna točka. Pozdravim, spijem, se poslovim, pošljem SMS in se spustim navzdol. Tečem popolnoma pasivno, noge gredo same, v nekem trenutku voham čemaž, izklopim še um, saj pričakujem, da ne bo tako “speglano” do cilja in že zaviram, oster ovinek v desno in klanec navzgor. Kolnem. Sem se že videl v cilju, a nisem še tam. Spet se vlečem navzgor, spet se ustavljam, pijem, nekaj pojem, masiram in dalje v pričakovanju prijateljskega terena. In pride. S sotrpinom deliva lepo cesto do Abrama. Nočem se več ustavljati, hitro spijem 3 kozarce nečesa, in že tečem. Prehiti me hitrohodeči mladenič, nato, na neprijateljskem, kamnitem terenu še mladenka, ki zgleda, kot bi komaj štartala z Abrama in bi jo lovil medved, ki pol leta ni jedel. Začnem se zavedati svoje počasnosti, okorelosti. Cilj se približuje. Ulovi me še ena mladenka in me zelo prijazno in prisrčno pozdravi. Kot nalašč se teren zravna in usmili. Držim tempo gospe ali gospodične. Ogovorim jo, saj sem prepotreben človeškega stika, pogovora in motivacije za zaključek svojega prvega ultramaratona. In ga dobim. In english please. OK, pričnem jecljati, se za trenutek zberem in povem par stavkov v polomljeni angleščini. Petra mi zelo dobro parira. Loči naju prvi mali spust, kjer v zasedi prežijo, od dežja mokre skale. Kot mačka oddrvi proti dolini, sam pa nekajkrat poskušam posnemati enega idolov najstniških let Diega Armanda Maradono, na kar me bosta v prihodnjih mesecih opozarjala nohta, ki sta potegnila krajši konec pri elementu brcanje v kamne. Tabla 2 km! Kamenje je še vedno neprijazno, a suho. O zadnjem spustu sem že bral. Takrat sem si predstavljal precej drugačno, apokaliptično zaključno sceno. Pa posije sonce, prikaže se vipavska dolina, kmalu tabla 1km, v daljavi vidim šotor, slišim glasove, glasbo in že sem na parkirišču. Mahajo mi, kažejo kam naj grem. Zagledam svoje. Oddam palici in naložim Ajdo na ramena. Še ovinek v levo in cilj, zadovoljstvo, nasmešek, adrenalin. Stiski rok, pa krasna medalja, čestitke, čustva, objemi, hitro poročilo o lepih trenutkih. Zaželim si tuša, pa velikega točenega piva, telo sprejme tudi ječmen s klobaso, pa še kar nekaj tekočine. Oblečem se kot medved, kljub vročini. Vem, da je utrujenost prisotna, a sedaj sem prežet z drugimi čustvi. Kot ob prvem poljubu! In tudi tokrat so zobje ostali celi.
Uporabniški avatar
 mojchka
#359746
Jaz še vedno kar malo lebdim od sreče; lep dan je bil.
Najprej je seveda treba pohvaliti organizatorje in prostovoljce. Dodatnih 5 km na kratki progi se vije po tako krasnih kotičkih, da so minili kot bi mignil! In že smo bili v Podnanosu in se basali s šalamom, sirom, čipsom, pomidori.. ma, ni da ni!
Potem se je malo vleeeeeeklo do lovske koče. Čakala sem korito z vodo, pa ga očitno spregledala (kot sem tudi pogrešala cerkvico svetega Nikolaja) :( Na srečo so ob poti cvetele krasne cvetice, pa razgledi so mi tudi krajšali pot.
Sploh ne vem, kako sem se privlekla do Pleše; ma ob klepetu s tem in onim (in čudenju, kako je nekdo spravil avtodom še višje od svetega Hieronima!) je hitro minil čas.
Potem pa je letelo (hahahaha) do Abrama, skozi cele "plantaže" dišečih šmarnic in ostalega cvetja, z glasno spremljavo grmenja in tudi bliskanja (ma, nas, tapočasnih, dež ni niti s kapljico ofrišal).
Na okrepčevalnici me je pričakala prijateljica, gorska reševalka, in spet ena krasna skupina prostovoljcev, Vipavskih tekačev. Nutela z banano, folk, mmmmmmm!!!!
Ob klepetu s fejst puncami smo bile tiktak na Plazu, še obvezno fotkanje in dir v dolino.
Tam pa objemanje, fotkanje, klepet, hladno pivo, sladoled, vsi veseli, vsi gostobesedni.. aja, v cilju me je Pika pričakala z browniji (in Majcka z objemom!), tako kot je na štartu v Gočah obljubila, hvalaaa.
:laola vsem, ki so sodelovali pri organizaciji, drugo leto se zagotovo vrnemo!

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA