Na svoj drugi IM sem se tokrat odpravila kot sopotnik v avtu - ob bratu, ki je ravno tako kot jaz tekel 21 km, ter ob sotrpinu iz tekaške skupine, ki je šel na 42 km. Jutro je obljubljalo, da bodo temperature prijetne za tek in da bo dilema, kaj obleči, pristona kot vedno.

Bali smo se vročine, a je bil strah na srečo odveč.
Ob osmih smo prispeli in kolega je odhitel na avtobus proti Portorožu, jaz in brat pa sva kot prava turista odpešačila na kavo in sok do centra, prevzela številki in nato odšla še na ogled obale., da bi pregnala čas, ki je še ostal do štarta

Malo se nama je že vleklo, zato sva se preoblekla in odšla na ogrevanje. V daljavi so že tekli prvi korenjaki na 42 km- malo sva še navijala, nato pa v bokse. Tam sva srečala nekaj znance, s katerimi smo si izmenjali spodbudne besede in objeme. V glavi sem si ponavljala - ne bezlaj, čaka te klanec! Istrski ni kar tako, le pridi v cilj! No, pa smo šli.
Tek je bil prijeten, lep, atmosfera odlična - prvič sem dejansko uživala

in opazovala dogajanje okoli sebe . Okrepčevalnice lepo založene, dobri navijači in vonjave cvetočih dreves ... Res posebno. Malo me je matralo čisto na koncu, a ob takem navijanju človek težko odneha - uspelo mi je! Odtekla sem svoj najboljši čas do sedaj, sem bila kar ponosna nase.
Ko smo bili vsi trije na kupu, smo počasi odšli na bobiče in si ogledali podelitev, nato pa seveda še na obvezno pivo in kavo.

Z avtobusnim prevozom smo bili brez skrbi varno nazaj v Kopru in se nato odpeljali proti domu.
Čestitke organizatorjem za dobro organizacijo. Še pridemo.
