- 03 Nov 2021, 19:27
#369579
Do sedaj okleval in nikoli prelil v zapisano besedo vsaj del svoje izkušnje, ki se mi zdi zanimiva. Tokrat je očitno zadeva dozorela, da delim tudi z vami svojo izkušnjo UTVV podviga.
Kakor vzameš... prvi odstop in pretečenih zgolj 106 od 175 km pred dobrim mesecem na UTJA, mesec pred tem uspešno pretečenih 100 km na ultratrailu K24, sedaj nov napad na 100 miljsko razdaljo, po stroki še neregenerirano telo, v zadnjem obdobju številni treningi zgolj v obliki 3 km sprehodov z ženko, saj sem imel težave s podplatom...
Le dan pred tekmo sem po krajšem razmisleku sprejel to popotnico kot podlago za odločitev, da bom uspešno opravil z izzivom UTVV, ki ga krasi 163 km s skoraj 7.000 m višincev in ravno toliko spusta. Po domače, preteči je potrebno vse klinčeve hribe, ki jih vidiš okoli sebe, ko se voziš mimo Nanosa poti Novi Gorici. Popotnica ni bila ravno idealna, a sprejetje in notranja pomiritev z okoliščinami se je zdela ključen temelj na katerem sem začel graditi metre.
Zdaj že po ustaljenem protokolu z mlanjšo hčerko dva dni pred dirko s svojo tekaško opremo zasedeva tla v dnevni sobi, mirno in hitro pripraviva 3 torbe, eno za štart, drugi dve za tranzicijski postaji na 80 in 140 km. Izkušnje in pragmatičnost vodijo k reduciranju in poenostavljanju, kar se zdi dobrodošlo kasneje, ko na postajah ne izgubljaš energije s premišljevanjem kaj in kako z vso navlako.
Dan pred dirko sem pripravil plonk listek s profilom trase, z označenimi razdaljami, višinskimi metri in predvidenimi časi med posameznimi postajami, seveda za skupino počasnih. Rad vsak trenutek vem, na čem sem, kaj je za mano, predvsem pa kaj je pred mano. Osredotočenost je predvsem na naslednji okrepilni točki, koliko km in koliko višincev je do nje in temu nekako prilagodim počutje.
Pričetek dirke sem skušal pričakati čimbolj spočit, a sem dan D pričel z zajtrkom ob 6h, pa z drugim ob osmih, pa z zgodnjim kosilom ob 11h in malico... Rezervoarji so bili polni, oprema pripravljena in s prijateljem, ki je šel na 50 km dirko, se odpeljeva proti Primorski. S strahospoštovanjem se zazrem v Nanosovo Plešo, ki sem jo hitro, kot po navadi, pretvoril v osnovno enoto; "Aha, tri Šmarne gore, tole bomo pa že..."
V centru Vipave se sprehodiva do mesta za prevzem štartnih številk, ob spremstvu spodbudnih besed s strani organizatorjev in domačinov se vsedem na avtobus, ki nas odpelje na štart v Ajdovščini. Pot z zaprtimi očmi izkoristim za refil baterij. Ob glasni glasbi in vzpodbujanju navijačev odštevamo zadnjih 10 sekund in se poženemo cilju naproti.
Plana, da se držim v ozadju in da ne začnem prehitro, se ni bilo težko držati. Praktično vse trejlaše sem gledal v hrbet, a se nisem dal motiti in vztrajal sem pri počasnem teku pa tudi prvi vzpon sem zastavil rezervirano, saj se mi je neprestano pojavljala slika neskončne trase in poduk iz prejšnjih trejlov, ko sem se prehitro zagnal v hrib in le stežka premagal krizo, ki je praviloma sledila. Tega si enostavno nisem smel privoščiti. S prijetnim pohodniškim tempom počasi napredujem in že dohitevam enega tekača za drugim. Tempo prvič prilagodim, nekoliko upočasnim, ko dohitim enega izmed tekačev, Viktorja. Ob prijetnem klepetu lepo napredujeva, a sem čutil, da mi zna njegova razposajenost in zgovornost na dolgi rok pobrati nekaj prepotrebne energije, zato sem podaljšal korak in v svojem tempu prišel do prve okrepčevalnice, od tam pa hitro nadaljeval pot na najvišjo točko celotne trase. Pretvorjeno v Šmarne gore so višinci hitro ostajali za mano, prehitel sem še nekaj tekačev, kar sočasno daje občutek moči, a hkrati skrb, da tempo le ni preoster. Potrditev o ustreznosti tempa dobim na prvih okrepilnih postajah, kjer prisotnost apetita pomeni, da je bil tempo ustrezen. Presenečenje me čaka po tretji okrepčilni postaji, kjer sem si v nekaj minutah privoščil zelo raznoliko hrano. Paradižnik s soljo, juha, arašidi, rozine, kruh z Nutello, jabolko, pomaranča... Nekaj metrov po odhodu s postaje pa trenutek slabosti, ko me je v nekaj sekundah dvakrat sililo na bruhanje, a k sreči je kalorična in s hranili polna hrana ostala v želodcu. Nadaljujem v zelo počasnem tempu, osredotočen na naslednji korak. Dohiti me tekač Toni, s katerim se izvrstno ujameva in v slogi napredujeva do naslednje točke. Uspela sva se tako zaklepetati, da sva si celo privoščila zgrešiti in podaljšati pot za slab kilometer, ampak se nisva pretirano obremenjevala, saj sva prišla po kilometre in sedaj jih imava še malo več. Človek se mora nekako potolažiti. Izkušeni Toni na kratko pove svojo tekaško zgodovino in hitro sem ugotovil, da je tekaški guru in da če se ga držim, cilj gotovo vidim. To me je navdalo z občutkom varnosti. Zlahka in rutinirano napredujeva skozi hladno noč, ki pokaže svojo moč v dolini pri Novi Gorici, saj se mraz okrepi v kombinaciji z zoprnim vetrom. Strumno jo mahneva proti Sveti gori, ki naju z jutrom in čudovitim razgledom ter z obratom smeri proti cilju nagradi in nama da dodatno energijo.
Del poti ob Soči popestri močan veter, sledi dobrih 20 km ravnine, ki jo s hitrim konstantnim korakom premagujeva in si zaželiva hribov. Ravna pot se je vlekla, a sem jo izkoristil za osebno higieno. Po umitju zob, obraza in namazanju obraza s kremo sem bil kot nov, svež in hvaležen sem bil za podarjene ravne kilometre. Bližala sva se mejniku, stotim kilometrom. Na okrepilnih postajah zmerno jem in brez težav napredujeva po čudoviti gričevnati pokrajini polni vinogradov. Bliža se druga noč, ki je bila zame največja neznanka, saj daljšega teka od dobrih 24 ur še nisem imel. A Toni brez trohice skrbi pove, da naj me noč nič ne skrbi, celo spodbujal me je, da naj pojačam tempo in grem hitreje proti cilju. Glede noči je bila vsaka skrb odveč, niti trenutka zaspanosti nisem čutil na celotni trasi. S Tonijem dobro napredujeva, a noge so postajale težje, podplati pa vroči in z vsakim kilometrom bolj žareči. Na okrepčilnih postajah si sezujem nogavice in ob dotiku podplatov z rokami... Noro! Sledijo kilometri po razgibanem, srednje zahtevnem terenu, žareči podplati pa se postavijo v boj z mojo odločnostjo. Prav vsak korak posebej sem bil boj z bolečino v podplatih, a nisem dvomil v to, da bom zmogel do cilja tudi s tako bolečino, ampak zavedanje, da bom deležen še preko 10 ur neznosnih bolečin se mi je zdelo neverjetno za preživeti. Korak za korakom do prelomnice. Začutim, da bi mi koristil kratek postanek za dolgo potrebo. Toni mi v nekaj minutah uide v noč, a si vzamem minute zase. Nikoli dvig iz počepa še ni bil tak podvig. Spustim se v počasen tek, sopnjujem tempo in v nekaj minutah dohitim Tonija, ki me opozori na morebitne krče ob hitrem teku. Takrat pomislim na to, da sem pravkar hitro pretekel del poti, bolečina v podplatih pa je postala povsem znosna, komaj zaznavna. Stečem malo naprej, da si po pridobljenih metrih prednosti pred Tonijem malo zmasiram noge, a lahkoten tek zamenja galop in se odločim čimhitreje priti do okrepcilne točke, kjer me je čakala podporna ekipa z Denisom na čelu, fantom, ki mi je pred dvema letoma skupaj z Benjaminom pomagal prebroditi krizo na poti 100 km proge in sva z norim tekom v neurju čez Nanos uspela skupaj priti v cilj. Tokrat sem dobil energijsko bombo v obliki bučnega navijanja in po nekaj minutah s pestjo arašidov odtekel naprej proti cilju, do koder me je ločilo še 30 km z enim hribom z dvema enotama in Nanosom, ki predstavlja skoraj štiri šmarnogorske enote. Kmalu v daljavi zagledam lučko, kar pomeni, da sem nekoga ujel, kar mi doda energije. S Petrom, ki je odločen, da po neuspelem poizkusu pred dvema letoma, ko je omagal na 132 km, nadaljujeva složno preko prvega hriba. Pot ni omogočala teka in trpljenje z žarečimi podplati se je vrnilo. Preko dolge poti, ki se je vila iz enega na drug hrib prideva do težko pričakovane tranzicijske postaje v Podnanosu. Nisva dolgo oklevala in po zaužiti goveji juhi in kakiju odločno kreneva zadnjemu vzponu nasproti. Diktiram zelo počasen tempo, ki ga stopnjujem vse do hladnega, meglenega in negostoljubnega vrha, od koder hitro kreneva naprej. 14 km do cilja je bilo slišati zelo malo, a pekoče noge so znova postavile na preizkus glavo. Odločil sem se, da skrajšam muko, izstisnem do konca vse moči, se poslovim od Petra in odtečem proti cilju. Ob vedno hitrejšem teku bolečine podplatov skoraj nisem čutil, jutranja svetloba je zamenjala pojemajočo svetlobo izpraznjenih baterij naglavne svetilke, telo pa je ob misli na bližajoč cilj in uresničitev izziva z energijsko podporo bližnjih občasno prežemalo naval norih čustev, tako da se mi je krivil obraz, sililo me je na jok, a sem vedel, da moram ostati zbran do zadnjega metra. Sledil je še zadnji spust, tehnično izjemno zahteven teren, ko na slabih dveh kilometrih izgubiš skoraj 700 metrov višincev. Ta del trase sem pretekel celo med najhitrejšimi. Srce mi je razbijalo, ko sem šel skozi Vipavske ulice, odštevali so se le še metri. Ko dvignem pogled na koncu ulice zagledam hčerkici, ki ponosno čakata norega očeta in mi stečeta nasproti. Skupaj zmagoslavno odkorakamo v ciljno ravnino, kjer ob Fredijevi We are the champions in dvignjenimi rokami stopimo prek cilja. ZMAGA JE NAŠA!
Končno mehak ženin objem... Nekaj fotografij za arhiv, potem pa hitro domov. Časa za predelavo vsega skupaj bo v prihodnjih dneh dovolj.
Razmišljal sem, ali deliti ta podvig v živo z občasnimi sporočili z bližnjimi in prijatelji, saj vsak angažma, ki ni direktno povezan z napredkom na poti, lahko ogrozi dosego cilja, a odločitev, da ga delim, je bila prava! Z vsakim sporočilom sem dobil dodaten zagon in energijo, bili so z mano in skupaj smo dosegli neverjeten dosežek. Res velika hvala bližnjim za vso podporo podporo, spodbudo in energijo, ob tej priložnosti pa se še posebej zahvalim sotekačem z dirke, ki so vsak po svoje pripomogli k moji uspešni izvedbi UTVV. Viktorju, ki naj ga predčasni odstop ne potre in v maju znova napade traso, Petru, ki bo v prihodnosti s svojo mirnostjo zlahka premikal svoje mejnike in tekaškem guruju Toniju, ki mu privoščim še mnogo uspešnih tekaških izzivov v že tako noro bogati tekaški karieri. Toni, še sedaj imam grenak občutek, ko sem odtekel naprej, ne da bi te pozdravil, izkoristil sem nepričakovan občutek res dobrega občutka... Upam, da kmalu spet rutinirano pustiva za seboj kak kilometer.
Čudovito je bogatiti življenje s takimi presežki, še bolj čudovito, ko to lahko počnemo skupaj.
Matej