- 20 Okt 2005, 18:52
#54691
Danes sta me dve legendi 
TFja prepričali, da objavim sicer že več kot mesec dni staro poročilo. Upam, da bo predvsem motivacija za tiste, ki bo nedeljski (pol)maraton vaš prvi. V izogib kakršnekoli slabe volje in nerganja, zakaj že spet to matranje, vam po teku privoščim eno fejst analizo, po kateri na maraton ostanejo samo še lepi spomini
Večina pravi, da prvega ne pozabiš nikoli, tudi jaz ga ne bom. Odločitev, da grem prav v Karlsruhe (nekaj malega več kot 700 km od Ljubljane) na svoj prvi polmaraton, je padla v začetku junija na teku v Grosupljem, ko sem imela za sabo tudi okoli 20 km, torej slabe 4 mesece pred štartom. Takrat sem si rekla, ah bo že. V juliju sem še kar redno tekla, medtem ko sem v avgustu le malokrat obula superge. V pripravljenosti se je poznalo plavanje in učenje (beri sedenje). Kar naenkrat je bil 15. spetember tu in čas za odhod. Z BojanomM napolniva avto (2 platoja Cocte
) in sledila je 7 urna vožnja v naselje Oberderdingen, do gospe Anče. To je vinorodna pokrajina in bila sem ob pravem času na pravem mestu, saj je potekal ravno Weinfest, 300 km stran pa Octoberfest.
Glede na pripravljenost sem se odločila, da to razdaljo pretečem z užitkom ne glede na čas. Potihem sem si le želela tam okoli 2 uri teka.
Karlsruhe, 17.9.
Temperatura je nizka, saj se je hladna fronta že pomaknila proti jugu, torej tudi nad Slovenijo. Sporočajo in sprašujejo me, kaj počnem v tem gnilem vremenu. Pri nas že sije sonce, vendar piha hladen veter. Že dan prej sem se kar močno prehladila. Ta in naslednji dan imamo vožnjo z avtobusi in tramvaji zastonj. Kot dokaz je vabilo na maraton, kasneje pa štartna številka. V Nemčiji in tudi Avstriji je navada, da dvigneš štartno številko dan prej. Popoldne se pripeljeva do športne dvorane, kjer bo tudi naslednji dan štart. Ljudi je ogromno, vsi so že kar malo evforični. Med zastavami visi tudi slovenska, le za 3 tekmovalce. Medtem se odvijajo teki za mladino in v popolnem razcvetu je tudi tekaški sejem. S tramvajem sva se odpeljala še do pristanišča ob reki Ren. Videla sem le ogromne vetrnice in en industrijski terminal. V samem centru je bilo ta dan ogromno ljudi. Najbolj sem se nasmejala pogovoru dveh punc moje starosti, ki sta se glasno pogovarjali o ljubezenskih težavah; je šel tip že na »koljena« in na koncu ena pravi »a ja ga ne jebem više«. Vsa nasmejana in že z malo treme se vrneva »domov« v Oberderdingen.
Karlsruhe, 18.9.
Štart je ob 9.00. vstanem ob 5.40, grem na zajtrk in kmalu gremo na postajo za tramvaj. Iz nosu mi lije, kiham, oblečena sem kot medvedka...Temperatura je 7 st.C, brrrrr. Na postaji ob 6.30 nas je večina tekačev (okoli 15), eden že v kratkih rokavih in hlačah. Ko prestopimo na tramvaj, ki nas je zapeljal na štart, je bilo vzdušje že čisto tekaško. Med vožnjo sem še za nekaj časa zatisnila oči. Na ogrevanje smo šli kar v športno dvorano. Nič kaj posebnega, še živčna nisem bila, samo slečt se nisem upala, saj je na štartni številki pisalo moje ime, ki ga Nemci ne morejo izgovoriti, še huje, na hrbtu mi je pisalo Žuža. Grem na stranišče, kjer sotekačicam navsezgodaj skoraj oči padejo iz jamic; slišala sem Auslanderin. Pa še fino se mi je zdelo 20 minut pred štartom greva v štartni blok D. V kratkih pajkicah in dolgih rokavih sem skoraj zmrznila, v rokah sem stiskala robec. Štartajo najhitrejši in pomaknemo se za nekaj metrov naprej. 15 minut kasneje prečkam štartno črto in iz zvočnikov se sliši Na Golici. Ni boljšega kot to, čeprav v remix verziji. Začnemo počasi, gneča je velika, okoli 10.000 ljudi se takrat premika skozi mestno jedro. Navijači so vsepovsod, mahajo tudi iz balkonov, sob,...Na sredi tripasovnice stoji na hoduljah »dobra vila«, ki tekačem podaja roke in nam želi dober tek, malo naprej dva na odru poskakujeta v hitrih ritmih, sledi že umetniška oznaka za prvi kilometer. Res smo šli počasi, 7.30 min/km. Takrat se s časom še nisem kaj dosti ukvarjala, saj je bilo dogajanja na in ob progi res veliko. Tu je že prva okrepčevalnica (5 km), kjer navkljub mrazu, vetru vzamem vodo. Ker še ne znam piti iz kozarčka , prvi požirek najprej vdihnem, potem se spomnim nasveta Speedyja, da moram naredit lijak, na naslednji postaji upam da bo bolje. Ob progi je vedno več navijačev, saj je tudi sonce že kar visoko, končno se tudi jaz ogrejem in takrat so mi bili dolgi rokavi že odveč. Na pločniku je postavljen tranzistor, glasnost na višku, tempo glasbe še boljši, za moške še boljše navijačice poleg. Spregledam kilometrsko oznako in že prečkamo vmesno merjenje časa na 10 km. Takoj zamenjam robec, ki je bil do zadnjega milimetra izkoriščen. Takrat sem že vedela, da bo skupni čas nad 2 urami. Tempo teka je bil takrat okoli 5.45 min/km, z vmesnimi pospeševanji in obratno, česar se še zavedala nisem. Nastopi prva manjša kriza, ko me začne boleti pri kraju trebuha, potem mi pade koncentracija, želela sem nekaj korakov hoditi, a mi navijači tega ne dovolijo. Ves čas te vzpodbujajo, tako da jih nisem mogla razočarat. Mimo pritečeta dva, ki sta poslikana po celem telesu, moška v tangicah Atrakcija za vse. Na nekem vogalu igra v živo rock skupina, res noro, me je kar zmrazilo. Pred 15 km se pojavijo bolečine v kolenu. Tega sem se najbolj bala in edin recept je bil, da se ne smem ustaviti in vmes na vsake toliko sem visoko dvignila kolena. Spomnila sem se le na nekaj športnikov, ki imajo (so jo imeli) željo, da bi migali, a ne morejo, tako da sem dvignila glavo in oddrvela proti cilju. Slišalo se je že napovedovalca z arene in glasbo, medtem je tudi najhitrešji maratonec pritekel mimo. Mama mija, videla sem le črne hodulje. Zadnji slab kilometer sem odtekla v tempu 5 min/km, tako da sem bila vsaj malo zadihana 
. V cilju sem bila najprej vesela, potem sem se šepajoča spraševala, zakaj mi je že spet tega treba bilo. Čas se je ustavil pri 2:06. To pomeni v povprečju 6min/km (prijetno). Najhitrešji na maratonu tečejo še enkrat hitreje, to je 3 min/km. Hotela sem le vodo, za vrat pa so mi obesili spominsko medaljo, potem sem le dobila gazirano izotonično pijačo. Večina je imela v roki kruh, verjetno z rozinami in preste. Čudaki, te drobtine bi se mi že pri sekalcih zataknile. Malo naprej je bil štant s pivom. Še zdaj komaj verjamem. Ostala sem pri jabolkih in bananah. Hitro se je bilo treba preobleči, saj je pihal mrzel veter, od nas je pa lilo. Po eni strani zadovoljna, po drugi pa kar malo nejevoljna, sem zapustila dogajanje. Z veseljem sem se usedla na tramvaj, samo da ni bolelo.
Danes je minil ravno 1 teden od tekme in na bolečine sem že pozabila, ostali so le najlepši spomini. Spremlja me le še vročina in »zapackana« pljuča. Ampak želim si ŠEEEEE.
TFja prepričali, da objavim sicer že več kot mesec dni staro poročilo. Upam, da bo predvsem motivacija za tiste, ki bo nedeljski (pol)maraton vaš prvi. V izogib kakršnekoli slabe volje in nerganja, zakaj že spet to matranje, vam po teku privoščim eno fejst analizo, po kateri na maraton ostanejo samo še lepi spomini
Večina pravi, da prvega ne pozabiš nikoli, tudi jaz ga ne bom. Odločitev, da grem prav v Karlsruhe (nekaj malega več kot 700 km od Ljubljane) na svoj prvi polmaraton, je padla v začetku junija na teku v Grosupljem, ko sem imela za sabo tudi okoli 20 km, torej slabe 4 mesece pred štartom. Takrat sem si rekla, ah bo že. V juliju sem še kar redno tekla, medtem ko sem v avgustu le malokrat obula superge. V pripravljenosti se je poznalo plavanje in učenje (beri sedenje). Kar naenkrat je bil 15. spetember tu in čas za odhod. Z BojanomM napolniva avto (2 platoja Cocte
) in sledila je 7 urna vožnja v naselje Oberderdingen, do gospe Anče. To je vinorodna pokrajina in bila sem ob pravem času na pravem mestu, saj je potekal ravno Weinfest, 300 km stran pa Octoberfest.
Glede na pripravljenost sem se odločila, da to razdaljo pretečem z užitkom ne glede na čas. Potihem sem si le želela tam okoli 2 uri teka.
Karlsruhe, 17.9.
Temperatura je nizka, saj se je hladna fronta že pomaknila proti jugu, torej tudi nad Slovenijo. Sporočajo in sprašujejo me, kaj počnem v tem gnilem vremenu. Pri nas že sije sonce, vendar piha hladen veter. Že dan prej sem se kar močno prehladila. Ta in naslednji dan imamo vožnjo z avtobusi in tramvaji zastonj. Kot dokaz je vabilo na maraton, kasneje pa štartna številka. V Nemčiji in tudi Avstriji je navada, da dvigneš štartno številko dan prej. Popoldne se pripeljeva do športne dvorane, kjer bo tudi naslednji dan štart. Ljudi je ogromno, vsi so že kar malo evforični. Med zastavami visi tudi slovenska, le za 3 tekmovalce. Medtem se odvijajo teki za mladino in v popolnem razcvetu je tudi tekaški sejem. S tramvajem sva se odpeljala še do pristanišča ob reki Ren. Videla sem le ogromne vetrnice in en industrijski terminal. V samem centru je bilo ta dan ogromno ljudi. Najbolj sem se nasmejala pogovoru dveh punc moje starosti, ki sta se glasno pogovarjali o ljubezenskih težavah; je šel tip že na »koljena« in na koncu ena pravi »a ja ga ne jebem više«. Vsa nasmejana in že z malo treme se vrneva »domov« v Oberderdingen.
Karlsruhe, 18.9.
Štart je ob 9.00. vstanem ob 5.40, grem na zajtrk in kmalu gremo na postajo za tramvaj. Iz nosu mi lije, kiham, oblečena sem kot medvedka...Temperatura je 7 st.C, brrrrr. Na postaji ob 6.30 nas je večina tekačev (okoli 15), eden že v kratkih rokavih in hlačah. Ko prestopimo na tramvaj, ki nas je zapeljal na štart, je bilo vzdušje že čisto tekaško. Med vožnjo sem še za nekaj časa zatisnila oči. Na ogrevanje smo šli kar v športno dvorano. Nič kaj posebnega, še živčna nisem bila, samo slečt se nisem upala, saj je na štartni številki pisalo moje ime, ki ga Nemci ne morejo izgovoriti, še huje, na hrbtu mi je pisalo Žuža. Grem na stranišče, kjer sotekačicam navsezgodaj skoraj oči padejo iz jamic; slišala sem Auslanderin. Pa še fino se mi je zdelo
20 minut pred štartom greva v štartni blok D. V kratkih pajkicah in dolgih rokavih sem skoraj zmrznila, v rokah sem stiskala robec. Štartajo najhitrejši in pomaknemo se za nekaj metrov naprej. 15 minut kasneje prečkam štartno črto in iz zvočnikov se sliši Na Golici. Ni boljšega kot to, čeprav v remix verziji. Začnemo počasi, gneča je velika, okoli 10.000 ljudi se takrat premika skozi mestno jedro. Navijači so vsepovsod, mahajo tudi iz balkonov, sob,...Na sredi tripasovnice stoji na hoduljah »dobra vila«, ki tekačem podaja roke in nam želi dober tek, malo naprej dva na odru poskakujeta v hitrih ritmih, sledi že umetniška oznaka za prvi kilometer. Res smo šli počasi, 7.30 min/km. Takrat se s časom še nisem kaj dosti ukvarjala, saj je bilo dogajanja na in ob progi res veliko. Tu je že prva okrepčevalnica (5 km), kjer navkljub mrazu, vetru vzamem vodo. Ker še ne znam piti iz kozarčka , prvi požirek najprej vdihnem, potem se spomnim nasveta Speedyja, da moram naredit lijak, na naslednji postaji upam da bo bolje. Ob progi je vedno več navijačev, saj je tudi sonce že kar visoko, končno se tudi jaz ogrejem in takrat so mi bili dolgi rokavi že odveč. Na pločniku je postavljen tranzistor, glasnost na višku, tempo glasbe še boljši, za moške še boljše navijačice poleg. Spregledam kilometrsko oznako in že prečkamo vmesno merjenje časa na 10 km. Takoj zamenjam robec, ki je bil do zadnjega milimetra izkoriščen. Takrat sem že vedela, da bo skupni čas nad 2 urami. Tempo teka je bil takrat okoli 5.45 min/km, z vmesnimi pospeševanji in obratno, česar se še zavedala nisem. Nastopi prva manjša kriza, ko me začne boleti pri kraju trebuha, potem mi pade koncentracija, želela sem nekaj korakov hoditi, a mi navijači tega ne dovolijo. Ves čas te vzpodbujajo, tako da jih nisem mogla razočarat. Mimo pritečeta dva, ki sta poslikana po celem telesu, moška v tangicah Atrakcija za vse. Na nekem vogalu igra v živo rock skupina, res noro, me je kar zmrazilo. Pred 15 km se pojavijo bolečine v kolenu. Tega sem se najbolj bala in edin recept je bil, da se ne smem ustaviti in vmes na vsake toliko sem visoko dvignila kolena. Spomnila sem se le na nekaj športnikov, ki imajo (so jo imeli) željo, da bi migali, a ne morejo, tako da sem dvignila glavo in oddrvela proti cilju. Slišalo se je že napovedovalca z arene in glasbo, medtem je tudi najhitrešji maratonec pritekel mimo. Mama mija, videla sem le črne hodulje. Zadnji slab kilometer sem odtekla v tempu 5 min/km, tako da sem bila vsaj malo zadihana . V cilju sem bila najprej vesela, potem sem se šepajoča spraševala, zakaj mi je že spet tega treba bilo. Čas se je ustavil pri 2:06. To pomeni v povprečju 6min/km (prijetno). Najhitrešji na maratonu tečejo še enkrat hitreje, to je 3 min/km. Hotela sem le vodo, za vrat pa so mi obesili spominsko medaljo, potem sem le dobila gazirano izotonično pijačo. Večina je imela v roki kruh, verjetno z rozinami in preste. Čudaki, te drobtine bi se mi že pri sekalcih zataknile. Malo naprej je bil štant s pivom. Še zdaj komaj verjamem. Ostala sem pri jabolkih in bananah. Hitro se je bilo treba preobleči, saj je pihal mrzel veter, od nas je pa lilo. Po eni strani zadovoljna, po drugi pa kar malo nejevoljna, sem zapustila dogajanje. Z veseljem sem se usedla na tramvaj, samo da ni bolelo.
Danes je minil ravno 1 teden od tekme in na bolečine sem že pozabila, ostali so le najlepši spomini. Spremlja me le še vročina in »zapackana« pljuča. Ampak želim si ŠEEEEE.