Prej dvakrat na 12 km na škrge, letos pa bolj mirnih 28 km. Kljub lanskoletnemu prepričevanju deklet, da naredimo čimveč ženskih trojk, so bile tudi letos ženske premalo samozavestne
. Zakaj se počutite varneje, če v trojki teče tudi moški? Da jih morate potem čakati? Pa saj veste, da ženske v težavah znajo ukrepat in si pomagat. Najbolj žalostni sta bili Nataša in Melita
, ki nikakor nista mogli najti še ene za trojko. In bile bi tretje, da o kolajnah, pokalu, bonu za Hervis in praktičnih nagradah sploh ne govorimo. Za drugo leto (v upanju, da TEK OSTANE) pa snubim forumovke, da naredimo več ekip!!! Bom kar posredovalnico odprla…
Naše Leteče tačke so zaradi poškodbe tačke NatašeP nekaj dni pred štartom ostale brez 2 šap.
Potem sem si razbijala glavo, bila nespečna ponoči in tečna podnevi; naštudirala telefonski imenik, preklicala pol Slovenije in bila že globoko depresivna
, ker nikakor nisem našla tretje in četrte – to sem iskala za Natašo. Najpogostejši vzrok: lažje poškodbe, neskladanje s programom treninga za Radence, prepočasen ali prehiter načrtovan tempo… Na srečo sem na tekmi na Lisci srečala Anko, takoj stegnila jezik in razjasnila so se obzorja.
Verjetno smo začele malce prehitro (prvih 15 km pod 5:00 na km), potem se je Anka odločila, da gre svoj tempo. Zagotovo je trpela, ampak na vsako vprašanje, če gre, je bil odgovor, da bo že šlo. Glede na 18-letni tekaški staž in poznavanje svojih sposobnosti, sem ji popolnoma zaupala. Cilj bomo zagotovo videle, pa četudi malce kasneje…Po Orlah smo našle način za pomoč; okoli pasu si je zapela pas za bidon, s Tanjo sva pa vlekli za trakove. In potem je letelo… V tem je čar trojk! V čast mi je bilo teči z njo, ki je 9x pretekla Celje-Logarska (75 km; najhitreje v 7h urah) in kar 5x Biel (100 km). Hudo…
Zelo sem vesela, da sem doživela občutke na dolgi trasi – predvsem miren štart, nobenega prerivanja, dobra volja, pozdravljanje od vsepovsod, navijači na Tromostovju, navijanje na celi progi, prijazni policaji in policajke, uslužni ljudje na okrepčevalnicah, odlična družba sotekačev, klepetanje s starimi znanci med tekom, mnogo dresov TF (od Urha navzgor pa kar TF eskadron).
Enkrat za spremembo nisem bila tisti člen trojke, kateremu je šlo (lani) na bruhanje, je videl črne pikice pred očmi, si želel, da bi bilo mučenja že konec, ki ni več zaznaval okolice in imel pulz čez najvišji mogoč… Prvič spoznala zen tek na tekmi…. Prijetno… Tik pred ciljem so nasproti prišpancirale zmagovalke, ki so bile verjetno že zaskrbljene za naše zdravje, nam mahale in navijale. Tekači so res fenomenalni. V katerem drugem športu se ti še matraš proti cilju, pa srečaš zmagovalce na razteku, ki te bodrijo in navijajo zate? Najbolj nepozabni pa so forumovci, ki so navijali na zadnjem kilometru. Sami naši, kako jih je bilo lepo videti. Kako veseli so bili, da nam je uspelo. Sami široki nasmehi, veselje, slikanje. NORO, NORO. Da bi ta občutek trajal…
(… zato nikoli več na ta kratko…)