Lep pozdrav vsem! za mano je en lep in doživetij poln vikend! v soboto Radenci in včeraj prečudoviti razgledi s Slavnika. s takšno na novo pridobljeno energijo je res lahko začeti nov teden. in seveda komaj čakam, da se v soboto v bevkah spet vidmo.
uf, kje naj sploh začnem...trema je bila ogromna, priznam! še najbolj me je zvijalo v Murski pri sorodnikih, kjer so dopoldne vsi tipično po prekmursko veselo basali štrudle in pršut in kruhke in sirčke in vinčke, jest pa lepo na vodi in dveh bananah. skrbela me je vročina, ki jo težko prenašam, na začetku sezone pa sploh. strah me je blo, da bom na tekmi preveč pospešila in me bo zmanjkalo nekje na polovici, saj še nkol nisem pretekla 21km. strahov polna vreča, skratka. svoje je prispevu še fotr moj, ki je sicer ves navdušen nad tovrstnimi dogodki in nad tem, da se je njegova hči spremenila iz lenega knedla v malo manj lenega knedla in mi samo dobr hoče, me je pa vseen mal spravljal ob živce z merjenjem proge in s tem da je cel dan govoru sam da ne boš tazadna, sam da boš pretekla, k bi le pretekla...UF!!
ko sem najdla forumovce lepo na pjački v Radencih, je bil filing takoj boljši, čeprav so se mi kr mal rokce tresle in mi je Tjaša morala čip na supergo navezat, ker jest lukenc nisem vdela
evo, vse priznam.
Ljudi je bilo veliko, vzdušje super, napetosti pa vedno več. Edin bigfrik je bil kul k zmeri tko da se bom že zarad tega vpisala v njegov klub oboževalk
da se še name mal prenese ta zen. Forumovsko omizje sicer ni blo tko številčno, smo se mal porazgubili, zato pa smo se kasneje dobil na štartu. kot je napisu že Lučko, rdeče pikce so štartale večinoma skupi, energija množice pa te res čist vzdigne in kar potegne za sabo.
tek sam pa...užitek! sploh si ne predstavljam, da bi s komerkoli tekmovala al pa tekla na cajt pri moji pripravljenosti, saj je bilo že samo premagovanje razdalje, vročine in moje psihe dost zahtevno opravilo. zlo so mi ble všeč postaje na 2.5 km, da sem se lahko ves čas polivala z vodo in pila, poleg tega pa je blo tud fajn videt tiste zelene marelce sredi par km ravnine, saj so mal razbile razdaljo. gledala sem, da sem tekla 6 minut na km, vmes pa sem mežikala domačinom pa se prehitevala z borutom pahorjem v njegovem atraktivnem svetlječem dresu pa prav bo babje sem ocenjevala ženske celulitise in moške suhcene in manj suhcene nogice, premišljevala o poletnih počitnicah in o tem in onem, pa je čas prav fajn mineval. prekmurski navijači so bli prave face, sploh kakšni ati, ki so se s svojih stolčkov drli: dol se vsejdi, boš pivo?? marsikateremu od njih se zdi čisto nouro, da se matramo in tečemo, če je pa tko luštn v senčki kšnga piceka prgriznt
ampak men je blo v tistih trenutkih velik lepš topotat po asfaltu in švicat in štet kilometre, ker sem vedla, kako blazno bom vesela na cilju.
na 10km sta me pričakala ata&mama, fotr obvezno z listkom in svinčnikom, je že zapisoval rezultate in se drl za mano - dvejst minut si za ta prvim!!! no, dobr...helene javornik še v rit nisem vidla!! kaj šele kšne une kenijce in burundijce, to so zame znanstvena fantastika, nešto što ne postoji, dejte mer, ne ga tkole srat. sej pravm...
nekje na 16km so me pa že začele noge bolet, in ker je 16 km največ, kar sem kdaj pretekla, je bil to verjetno ene vrste manjši zidek, ko se ti noge začnejo mal spreminjat v beton, ti pa jih z mislimi tlačiš nazaj v plastelinasto-stiroporasto obliko. še vseeno pa sem ves čas tekla lepo v tempu, brez hoje, brez hujšega matranja, če bi mi kdo kak vic povedu takrat, bi se bla še zmeri sposobna smejat
ko smo pritekli nazaj v Petanjce in se je krog že počasi zaključeval, pa sem vsa presrečna ugotovila, da imam še velik energije, da lahko mirno pospešim in da je ta velik izziv za mano. pri 19km sem se spomnila na fotra - dopoldne smo se peljali mim te oznake pa mi je reku no evo, pri temu znaku si boš pa že loh oddahnla. in sem si res. polna adrenalina sem začela pospeševat, pred sabo pa sem zagledala še Bora-Boruta, ki mi je že na štartu rekel, da misli tečt nekje okoli 2 ur, potem pa ga celo progo nisem vidla, je ušel naprej. On mi je bil še dodatna motivacija, da sem ga ujela in prehitela (hej, Dušan, ti je to kej znano??
), potem pa je na rondoju stala že Tjaška s fotoaparatom in takoj za njo četica navijačic (Pia, Urša, Tjaša...res hvala za spodbudo!!), še zadnji ovinek in evo množica ljudi v cilju, roditelja vsa navdušena, jest pa še bolj, ker me je v cilj neslo kar samo od sebe, kar poletela bi!!!
potem pa sem na žalost nardila napako in spila pol litra izotonika na hitr, tko da mi je blo kar precej slabo in sem morala na poti domov še na en hiter izmet tam pri Mariboru.
ampak skratka - super dan!!!! čez organizacijo nimam pripomb, prej obratno, nisem pa vedla, kaj se je dogajal na 10km. na naši progi se mi je zdelo vse res dobro urejeno, sploh pa velike količine vode. brez tega bi mal gagala. hvala vsem navijačem in sotekačem, forum je itak ta glaven, najboljša je pa Tjaša k tko skrbi za nas! Tjaša, jest upam da ti bom znala tut tko pomagat k boš ti tekla!!!
čestitam ostalim za ful dobre rezultate pa...se vidmo, ne? nimaš kej!!
LP
)!
. Ipak, to bi trebala biti uhodana organizacije.
, naslednjič pa revanš.
- ja, Vanja in Lučko, sem vaju lovila, ma je vajin konj boljše vlekel 
. - da o Bigfriku sploh ne govorim.
, e - me je asfalt tako nabil, da je leva noga skoraj začela štrajkat. Mam že rajši malo hribčkov in dolin pa dobrega starega makedama ... Ampak veste kaj, danes že delam načrte za Ljubljano, pa naslednje Radence 
zbrali še na čveku, zalili naše uspehe 
, po dolgem in počez premleli radenski maraton, pa kdaj in kje je kdo prvič (tekel, da ne bo pomote), pa o načrtih ... Še zdaj sem prepolna prijetnih vtisov.
- tekači in navijači!
pa niti ne kaže tako slabo
