Preden se človek odloči teči v Radencih si reče: »Na ta tek bom pa šel, tam je pa dobro teči, saj je sama ravnina, torej ne more biti kakšen naporen tek!« Ampak to ne velja niti zadnja leta, ko je tek dopoldne, kaj šele prejšnja, ko se je teklo popoldne. Kljub ravnini, Radenci niso nikoli veljali za maraton za izboljšanje časov ali dosego rekordov. To uspe le redkim.
Kljub temu, da to vem, grem vsako leto v Radence in mislim natanko tako, a me vedno situacija na licu mesta pusti na cedilu. O rekordih tako ne razmišljam več, pač pa o lahkotnih in lagodnih polmaratonih, da jih odtečem z veseljem in svežino, ne pa da diham na škrge, gagam od vročine in sopiham od pomanjkanja kisika. A tudi tak tek je v Radencih težko doseči.
Tako je bilo tudi na sobotnem maratonu Treh src v Radencih. Že ko sem zgodaj zjutraj gledal sončni vzhod velike rdeče krogle, ki vzhaja iz tal, kar je za Gorenjca nenavadno, saj sonce ja vzhaja izza obronkov gora, sem si dejal, tale krogla pa nosi v sebi energije za celo zvezdo nadorjakinjo. Planil sem nad plastenke vode in se z njo nacejal vse do starta. V žepe pajkic sem natlačil gele in se podal med množico, kjer smo čakali na začetek teka. Toliko je bilo poznanih, da smo si stalno mahali, prikimavali, pozdravljali, se pogovarjali, da je človek res lahko vesel, da je član Tekaškega foruma, saj se na tekih počuti kot doma.
Potem so nam dali balone, s katerimi nismo vedeli kaj narediti, pa smo jih takoj po startu spustili v zrak, kar je bilo tudi predvideno. Stekli smo in že po prvem kilometru sem postal žejen, tako, da je bil prva delilnica vode na poldrugem kilometru najbolj dobrodošla in je prišla zelo prav.
Čeprav je bilo vode dovolj za pitje in polivanje, so se kmalu pokazale posledice. Sonce se ni dalo, grelo je in celo poklicalo na pomoč veter, ki je tako pretkano spreminjal smer, da je vedno pihal v prsi. Veter se tudi ni hladil z vodo, zato nas je še on izsuševal, dehidriral kot da sonce tega ni že dovolj počelo. Vendar so se izkazali gasilci, ki so pokazali, da znajo poleg ognja gasiti tudi našo žejo in pregretost. Namestili so tuše z res hladno vodo, ki je delovala zelo blagodejno na telo. Vendar ne tako blagodejno za obutev, v katero je po telesu polita voda odtekala in copati so oddajali podoben glas mojemu priimku in me opozarjali kdo sem in naj se ne zajebavam s soncem, vetrom in vodo.
Kakršnakoli je že bila situacija, tekel sem pa še kar v redu. Srčni utrip normalen, sicer tek bolj počasen zaradi pogojev, krčev ni bilo, nič me ni bolelo, samo bolj počasi je šlo kot ponavadi, čeprav gre ponavadi tudi počasi. Vendar mi je srčni utrip nekajkrat narasel čez vse mere. Najprej sem mislil, da je blizu kakšen transformator, da moti uro, potem sem sumil da Polar sprejema tuje signale, a na koncu sem prišel stvari do dna. Vsakič, ko me je Klaudi prehitela in sem zagledal njen geštel, se mi je srčni utrip dvignil na maksimum, kakršnega sem ga imel pri dvajsetih letih. Kar je normalno, saj človeka tak geštel povrne v zgodnja dvajseta leta. Takrat je bil še Elvis živ.
Vendar nisem doživljal samo visokega srčnega utripa. Enkrat je Polar začel piskati, da nisem vedel, kaj je z njim. Utrip je kazal normalno, počutil sem se v redu, piskalo pa je kar naprej. Potem sem šele videl, da v sosednji ulici tovornjak vozi rikverc in pri tem spušča glasove, ki so podobni glasovom mojega Polarja, kadar je z mojim utripom kaj narobe. Bom moral Potočnika vprašati, če ima Polar RS 400 zakodiran pas, ker sprejema vse mogoče signale.
Kadar tečem v Radencih, in se bližam cilju, vedno tekmujem s kakšnim Kenijcem. Saj je vse prav, dvakrat mlajši je, dvakrat lažji od mene, pa naj teče še dvakrat daljši tek, torej dva kroga. Lani sem ga prehitel za nekaj sekund, letos pa za več kot deset minut, zato lahko rečem, da je bil letošnji tek v Radencih tudi zame uspešen.
Na koncu pa vedno rečemo, drugo leto spet pridem. Ja, kaj pa drugega.
O druženju in dobri družbi po teku pa lahko rečem, da sem toliko čvekal, da me je zvečer bolelo grlo. Ali pa sem se preveč drl, ko sem pritekel v cilj. V glavnem je bilo vse krasno.
Nekdo z alfo mi je celi čas vztrajno sledil na poti. 
in se potem prerivala med tekmovalci, ki so čakali za 10 in 5 km. 
, kapo dol organizatorjem.
Je res zelo pasal. 
