Zdaj pa si zamisli, da ko si tečeš si odklopljen od duše.
Toliko si zaverovan vase in v svojo moč ter na auto pilota, da duša reče: eh saj ovi/va me ne rabi. GRem malo na izlet, da se nahranim. Ti se kotaš, kot robot , včasih malo tečno , včasih slabo, vroče, pač toliko je tvoja psiha zaposlena s telesom in premagovanjem razdalje, da ne čuti nobene potrebe po dialogu z dušo. Duša pa gre veselo pomagati kam drugam. Ohrani te pri življenskem minimumu ti pusti kašno svojo provinco ampak večji del gre. In potem ko končaš ultra, prvo spanje pa pride cela nazaj. In ti tretji dan rekoč eh saj to je bila regeneracija, to so hormoni sreče- serotonin in celotna struktura analogov, to je spremenenjena črevesna mikroflora, ki je sedaj zaživela in je porasla...Vso znanost naložiš, da si se tako fajn počutil po opravljeni vzdržljivostni preizkušnji v resnici pa se je duša vrnila nazaj v tvoje telo, psiho in um. Priplesala veselo, kdo ve kje je pohajkovala in s kom se je fajn imela. Sedaj pa pride nazaj vate? In ti si vesel.
Ena stara modrost pravi, da duša ob večernem spanju odpotuje iz telesa. In zjutraj se kao moraš zahvaliti stvastvu,da ti je bila vrnjena. In tudi, če človek ne spi se to dogaja.
In sedaj si zamisli, da se enkrat ne bo vrnila.
.
Kaj delamo ko smo na ultra-maratonu? Pošljemo dušo na počitnice, ker se bo nekje boljše nahranila kot v tem telesu. Potrebuje duša nekaj drugega
?
Hheheh sem malo obrnil in zatežil. Verjetno ne bom deležen odobravanja
. Ampak, če trdimo eno tako iz percepcije, potem lahko percpecije spremenimo pa bi veljalo lahko tudi drugo
.