Zadnje novičke

[Franci65]

Sledite tekačem na progi v živo:

https://live.utmb.world/julianalps/2023

[Ahilius]

...hlipaje zabadal palice v surove, ostre, žgoče skale Stola in kot otrok nenehno Roka spraševal, koliko je še do vrha, naj le pride čimprej, ali pa čim kasneje, da bo zmaga še slajša...

Končno je prišel dan, ki se ga nisem hotel prezgodaj veseliti, saj hitro lahko kaj prekriža načrte, kot jih je ponesrečenemu motoristu kak kilometer pred Kobaridom trk s tovornjakom, zaradi česar je bil štart dirke preložen za pol ure, da so vsi tekmovalci lahko prišli na štart. Upam, da bo z motoristom vse dobro.

Brez izdatnega posvečanja posebnim pripravam na dirko se zanašam na svojo dnevno in tedensko rutino, ki zajema vsaj 3 km na dan in vsaj 42 km na teden. Prvi del te rutine traja že skoraj 1000 zaporednih dni, drugi del pa gre že proti koncu četrtega zaporednega leta. Za glavo, enostavno, ne skrbim nikoli, ker ta ne popušča, v težkih trenutkih pa z lahkoto odpravi vse dvome in v trenutku obrne težko situacijo sebi v prid in šibkost postane dodatno gorivo. Da se le ne bi vedno znova zanašal na glavo, hkrati pa do skrajnosti zlorabil telesa, se zadnje tedne pred trejlom posvetim dognanjem, ki jih je na svoji koži preizkusil Borut, izjemen trejlaš na proge do 60 km in je tudi tokrat v svoji kategoriji suvereno zmagal. Iskrene čestitke! Če deluje njemu pa naj še meni, vsaj malo. Odločim se, da dam telesu na tem trejlu vsakih 10 km en energijski gel, začenši s petim kilometrom, brez izjeme, pa da vidimo, kaj rata. 
Vremenska napoved pomaga reducirati prtljago in tako hitro pripravljene opreme in lahkega nahrbtnika še nisem imel. Žepa nahrbtnika z geli pa polna, v vsakem trije geli za prvih 70 kilometrov do Soriške planine, tam me čaka paket drugih šestih, v Žirovnici pa zadnji, enak paket gelov. Če bom vse te gele res pojedel, potem to pomeni, da sem prišel do cilja. Pa da vidimo.
Nahrbtnik in vso ostalo opremo sem imel pripravljeno že v sredo zvečer, tako sem se lahko brezskrbno v četrtek odpravil malo bolj zgodaj v posteljo. Zjutraj, spočit, brez velike evforije, še manj nervoze, lahko bi rekel notranje pomirjen, pričnem statistiko tokratne dirke. Tehtnica kaže 68,9 kg telesne mase, ki se bo morala sama sebe prenesti na dveh nogah iz Kobarida do Kranjske gore. Kot za vsak zajtrk tudi tokrat pojem skodelico kosmičev z riževim napitkom, za popotnico pa vzamem še nekaj makaronov s tuno, ki so mi včeraj ostali od večerje ter mamine slastne piškote, domači prijatelj.
Ženka me odpelje v Kranjsko Goro. Skupaj opraviva pregled odpreme in prevzem štartne številke. Njena mirnost mi je krepila dober občutek. Narediva fotografijo pod ciljnim lokom, kmalu. Prvi avtobus se napolni, na drugem iščem mesto in se mi posreči imeti, kot v aprilu na Istri, zadnjo klop povsem zase. Z ženko si pomahava v slovo, a sem vedel, da bova ves čas skupaj, saj sva dogovorjena, da jo predvsem v težkih trenutkih pokličem in premisliva način, kako naprej. Se sezujem, podplate osvobodim nogavic in dam telesu še dve uri za počitek na zalogo. Občutek sem imel, da pot traja precej dolgo, kar pomeni veliko počitka, pred prihodom pojem makarone s tuno, vse je šlo po planu, dokler nismo naleteli na prometno nesrečo s popolno zaporo ceste, zaradi katere smo predčasno zapustili avtobus in peš krenili proti štartnem mestu v Kobaridu. Mirno, v senci, leže na nekem betonskem podestu, počakam na začetek prestavljenega štarta in 10 minut pred dirko pridem pred štartno črto, kjer z veseljem pozdravim, tokrat obutega in v belo oblečenega Ivija in mu zaželim srečno pot, v njegov uspeh sploh ne dvomim. Poleg mene slišim ženski slovensko govoreči glas, kar pomeni, da je to ena izmed treh Slovenk na štartni listi, vrhunska ultrašica Nataša. Vse tri sem pred dnevi poguglal z željo ugotoviti, če je katera v meni dosegljivem rangu glede na rezultate prejšnjih dirk, da bi mi bila skrb glede določitve tempa prišparana. Na podlagi njihovih preteklih rezultatov sem ugotovil, da jim bom lahko le pomahal, tempo pa si bom moral diktirati sam.
10, 9, ... 3, 2, 1, gremooooooo!
Prijeten občutek na štartu, lahkoten tek skozi Kobarid, kolona se že v začetku raztegne, vsak v svojem tempu prvim kilometrom naproti. Peti kilometer za mano, kar pomeni po planu prvi gel, ki ga brez oklevanja vzamem, tak je plan, si rečem. Konfiguracija trase in tempo večkrat omogočita, da prehitim Natašo, ona mene, kar mi je napovedovalo težave v naslednjih kilometrih. Na prvi okrepni postaji natočim vodo in izotonik, par rozin in grem naprej, tokrat nisem pozabil palic, kot pred dvema letoma. Nadaljuje se prijetna pot, korak je bil stabilen in kilometri so hitro ostajali za mano. Na 15. kilometru nov gel, noge so dobile delovno temperaturo in so zlahka premagovale mehko razgibano traso ob Soči, ki je mirno tekla mimo nas, potem pa nenadna sprememba počutja, energija je odtekla po Soči, Nataša je odtekla daleč naprej in okoli 30. kilometra se me loteva zaspanost, čutim splošno utrujenost telesa in sledil je prvi klic v sili ženki. Povem, da sem s počutjem na nezavidljivi ravni, a sklep je jasen, korak za korakom naprej in gotovo se bo stanje izboljšalo. Gel na 35. kilometru je pospešil peristaltične procese v kontra smeri od želene, a navkljub temu, da sem bil tisti moment prazen, se je počutje nekoliko izboljšalo. Sledili so tehnično nezahtevni kilometri, a jih je krasila misel o tem, da niti noči še ni, jaz pa sem povsem zaspan in izčrpan. S trmo sem pretekel vse ravnine in spuste, vzpone pa sem v počasnem posnetku premagoval meter za metrom. Vzel sem še peti in šesti gel, kar je pomenilo kar nekaj pretečenih kilometrov, kjer so se menjavala obdobja solidnega počutja z obdobji občutka popolne nemoči. Na nekem pobočju sem se ulegel med kozje čokoladne bombončke in z njimi delil mehko travo, sotrpini so me prehitevali en za drugim in spraševali, če sem v redu, notranji glas ne da miru, vstanem in se po polžje premikam od zastavice do zastavice. Na okrepni postaji Kal skušam zmotivirati enega izmed padlih borcev, a se ni dal prepričati, da greva v duetu navkreber proti Soriški planini, zato jo v strmino vrežem sam, sicer z zelo počasnim tempom, a v prepričanju, da bo iz Soriške planine in iz Ratitovca šlo le še terensko navzdol, so metri lažji in ves čas v pričakovanju spremembe naklona navzdol, ki pa ga zlepa ni bilo. Slišim palice, ki niso moje, saj so le te ležale ob meni na tleh, tako me je prehitel še en, ob naslednji serpentini še en trejlaš. Slišim izzivanje svojih palic, jih pograbim, nadaljujem pot navzgor in kalkuliram, seveda sem iz matematičnega računa izvzel potrebne vzpone na Soriško planino in Ratitovec, tako je enačba še nekako dobila končno rešitev v obliki spusta, ki sem ga nujno potreboval, saj sem imel občutek, da bom lažje vrtel noge s pomočjo gravitacije. Malo pred najvišjo točko pred Soriško planino me s strumnim korakom prehiti še en dirkač, a se mu prilepim za pete in mu sledim kak kilometer, dokler me ne izpusti pred sebe, očitno sem ga začel priganjati od zadaj. BUM, kot strela z jasnega, to je to, bil sem na odprtem, plan je jasen, najvišja točka tod okoli, grem proti okrepni postaji, vzamem drug paket gelov in krenem dalje, dobil sem občutek, da je trejl rešen, cilj v Kranjski Gori bo gotovo dosežen. Tako razmišljanje se mi je zdelo dobrih 100 km preveč samozavestno, skoraj naduto, a ta občutek me še nikoli ni prevaral, zato sem z dodatno svežino hitreje napredoval. Po smučišču z lahkoto tečem, kočo že vidim, postrežejo mi z ričetom in po kaki minuti kot prerojen odtečem v temno noč okrašeno z milijardo zvezd. Ženki javim, da sem v top formi in da me za nadaljevanje sploh ne skrbi in gre lahko spat. Da pa ne bi bilo vse preveč enostavno, si slab kilometer od koče spomnim, da palice ne potrebujejo počitka in se vrnem po njih v kočo. Napredek, pred dvema letoma sem palice pozabil na prvi okrepni postaji, tokrat na peti, še kako leto pa bo dolžina moje trase blizu predpisane, sicer si jo gratis podaljšam vsako leto za kak kilometer. Spomnim se celo Nataše in se sprašujem kako daleč mi je ušla med poležavanjem na gričih med Tolminom in Soriško planino, kar me dodatno motivira in noge po makadamski široki cesti z zmernim padcem navije na višje obrate. Zdi se mi da letim, da kilometri hitro minevajo in da bom kmalu na Ratitovcu, od koder mi je pot naprej dobro znana in zato sem hitrost galopa le še okrepil. Na Ratitovcu hitro napolnim rezervoarje, prostovoljci mi povedo, da je imela Nataša želodčne težave in da je dobre pol ure pred mano, kar se mi zdi skoraj ulovljivo ob hitrem koraku do Rovtarice, če ne do tam pa do Kupljenika. S hitrim tekom dobro napredujem, nekoliko potemnim čelno svetilko, da prisilim telo na večjo osredotočenost na podlago in skrbim za hitro rotacijo nog. Kmalu me pred sabo preseneti svetloba, koča, pozdravim, potem pa me znan glas iz teme ogovori, če sem sam, kje imam Roka. Stane, hribovska, trejlaška, gorska in sploh športna legenda naših krajev pove, da je prišel spodbujati Natašo, a je žal pred parimi minutami zaradi slabega počutja odstopila, tako sva jo skupaj s Stanetom mahnila v noč proti Kupljeniku. V dobri družbi in klepetu so kilometri zlahka minevali, nekajkrat se izmenično prehitevava z vztrajno Poljakinjo Aleksandro, dokler se pred strmim delom z Babjega zoba ne poslovim od Staneta in ostanem sam ter hitim proti okrepni postaji Kupljenik. Tam hitro napolnim bidone, nakar me pozdravi Filipov glas in skupaj jo mahneva proti Bledu, kjer me preseneti s svojo vzpodbudo še Bojan, s katerim v zadnjem času pretečeva marsikateri krog okoli Brda. Super družba, vzdušje, noge lahke in že letimo proti Žirovnici. Umijem se, namažem s kremo za sončenje, pojem krožnik ričeta, vzamem zadnji paket šestih gelov in počasi, rezervirano stopam po strmini hriba pred vznožjem stola. Čeprav sem se dobro počutil, sem stopal previdno in počasi, saj nisem želel tvegati izčrpanosti pred vstopom v strmino Stola. Na parkplacu pri akumulacijskem jezeru zagledam Roka, mojega soborca na vseh trejlih zadnjih let in na številnih skupnih tekaških treningih. Brez oklevanja, a zelo preudarno, brez trošenja energije v prazno stopam v senčnem delu uvodne strmine do Valvazorjeve koče. Zadnjih nekaj deset metrov nekoliko pospešim v upanju, da se bom lahko pohladil s tušem pri koči. Osvežen in odločen v tekaškem koraku krenemo proti Prešernovi koči. Filip nekoliko zaostane, prehitevam številne naključne pohodnike in nekaj trejlašev z naše in krajše 100 km trase, kar mi da dober občutek, da se le ne vlečem kot smrkelj, kot sem se bal pred nekaj tedni, da bo na trejlu, ko sem jo s prijatelji za trening mahnil na Stol. Rok mi sledi, me spodbuja, kar čutim, kako si želi, da bi čim lažje prišel na vrh in mi ob poti nabere 3 pesti slastnih malin, ki me neverjetno poživijo, tako sem vedno bolj suvereno, skoraj agresivno, z ihto in v zavedanju, koliko bi njemu pomenilo, da pridem čimprej do vrha, koliko bi meni pomenilo, da pridem do tako močno opevane prelomnice 100 miljske trase, Stol, hlipaje zabadal palice v surove, ostre, žgoče skale Stola in kot otrok nenehno Roka spraševal, koliko je še do vrha, naj le pride čimprej, ali pa čim kasneje, da bo zmaga še slajša. Ob vsakem koraku mi je z obraza kapnilo nekaj kapel potu, zdelo se mi je da na vročih skalah sproti hlapijo. Skalnato in kamnito podlago začne prekrivati zelenje, Rok, koliko imava še do vrha, koča, to! Na okrepni postaji napolnim bidone z vodo in Coca-Colo in po nekaj sekundah počitka odločno rečem, da grem takoj naprej, sicer se mi na žgočem soncu ne godi dobro. Objamem Roka in se začnem previdno spuščati po melišču, v daljavi opazujem enega izmed hitrejših trejlašev, ki pa se mu počasi a vztrajno približujem. Enosledna stezica, prečna na strmino z rahlim padajočim naklonom me kar vabi na višjo frekvenco in uživam prav vsak korak od Stola proti Golici. Zemlja, pesek, kamni, korenine, blato, menjava vrste podlag, rahli vzpončki in spusti, odprt pogled naprej na traso po kateri so počasneje hodili ostali sotrpini, vse to me spodbuja, da ne popuščam v tempu in s tekaškim korakom pridem do neke planine, kjer mi gospa s skrbjo s kazalcem po zraku pokaže, kje je vrh Golice. Ne ta, ne tisti, ampak tisti vrh zadaj, je rekla in noge so odtekle po poti naprej. Za table, na katerih je pisalo, koliko časa bom še rabil do Golice, sem se požvižgal, to zame ne velja, ker brzim po teh lepih poteh. Na okrepni postaji v koči pod Golico vprašam, če nas pot vodi na vrh, ali pa zgolj obide vrh, pa me razveselijo s tem, da bom kmalu še na vrhu Golice. S hitrostjo ne pretiravam, optimirati skušam vsak premik, da ne trošim prepotrebne vode in kalorij. Na vrhu si sezujem superge, odstranim kamenjčke in že se spuščam po neprijazni, strmi, tehnično zahtevni poti Dovjem, ki pa se končno spremeni v široko makadamsko pot, ki je narejena kot nalašč za nabrati si moči za zaključni del trase. Korak spustim v hiter, zdelo se mi je da morda celo prehiter tek, da imam vseeno še več kot 10 km do cilja, a nog ne gre zavirati, ko so voljne teči. V Dovjem znova napolnim rezervoarje, polijem se s hladno vodo in grem zadnjim kilometrom naproti. Na ravnini kolesarske poti do Gozda Martuljka me presenetijo moje tri punce, ki so bile namenjene me počakati na cilj. Res sem jih bil vesel in dale so mi navdih za premagati zadnjih nekaj kilometrov poti, ki se mi je zdela povsem odveč, a kar je treba, ni težko. Hitro me je minil plan, da bom pa zadnji del poti ležerno, počasi prehodil, da ne tvegam ničesar tik pred koncem, zato pospešim in si skrajšam dirko še za nekaj minut. Kmalu tečem po Kranjski gori, ljudje ob poti me spodbujajo, še zadnja dva metra višincev po stopnicah in zagledam nasmejanega Boruta, Mojco in moje tri punce v cilju, juhuuu, ZMAGA!!!

Če strnem svoje občutke tekom dirke, bi traso razdelil na pet delov.
1. del je pot od začetka v Kobaridu, do dobrega tridesetega kilometra -> svež, počutje odlično.
2. del je pot od dobrega tridesetega kilometra pa tam do 65. kilometra, malo pred Soriško planino -> izčrpanost, utrujenost, zaspanost.
3. del je pot od malo pred Soriško planino do cilja -> dobro počutje, rutiniran, suveren korak, brez kakršnekoli krize.
4. del je znotraj 3. dela, a ga moram ločiti, malo pred vrhom Stola -> najbolj čustven del, že samo zaradi katerega se je splačalo truditi.
5. del je meni najpomembnejši. Imam občutek, da nas je vse kot široka skupina ljudi znova in še enkrat več združil športni dogodek, še posebej pa me veseli občutek, da sem z vsakim trejlom obkrožen z vse večjim številom prijateljev, ki mislijo name, me spodbujajo in s svojo vsestrano prisotnostjo dodajajo radost v moje in srčno verjamem tudi svoja življenja. TO JE ZMAGA!

Še eno dejstvo me preseneča in navdušuje. Zadnji trejl je zahteval preko 200-tisoč korakov po strmem, neravnem, s skalami, koreninami, peskom, mivko, blatom, travo, stopnicami in drugimi presenečenji obogatenimi podlagami poti pa nisem niti enkrat padel, zdrsnil, se zataknil, opraskal, hkrati pa se nisem popolnoma nič poškodoval, gležnji, kolena, boki, hrbet, vse je na svojem mestu in pripravljeno na nove izzive. Pričakoval sem vsaj krepak musklfibr pa še o tem ni ne duha in sluha, tako da pridno nadaljujem s svojimi dnevnimi in tedenskimi kilometrskimi rutinami. 

V istem letu mi je uspelo združiti tri 100 miljske ultra trejle (Istra, Vipava, Julijana). Vsaka dirka je enkratna, neponovljiva in čudovita zgodba, ki me osebnostno bogati in daje moč ter navdih za vse ostale vsakodnevne življenjske izzive.

Zadnja v vrsti, Julijana, je po mojem mnenju fizično najzahtevnejša in s tem super izziv za vsakega trejlaša, kak krašji odsek te poti pa bo gotovo pridal prijetno zgodbo vsakemu od nas. 

TEHNIČNI PODATKI:
naziv: JATR170razdalja: 175 km (ura mi je pokazala še nekaj kilometrov več)
višinski metri vzpona: 8.760 m (po moji uri, podatki na spletnih straneh od 8 do 10 k metrov)
višinski metri spusta: 8184 m (po moji uri, podatki na spletnih straneh od 7 do 8 k metrov)
vreme: sončno, brez oblačka, podnevi med 25 in 30 °C, ponoči okoli 15 °C
podlaga: gozdne poti, makadam, kamni, skale, asfalt
poraba energije: 14.075 kCal
število korakov: 209.608
razlika med telesno težo pred in po zaključku: -3,5 kg (68,9 kg - 65,4 kg)
povprečna hitrost: dobrih 10 minut/kilometer, slabih 6 km/uro
hrana: 3 dl juhe iz vrečke, 10 rozin, 1x kos štruklja, 15 pistacij, 2x kos pomaranče, 1x kos limone, 2x jabolko, 18x gel, 2x krožnik ričeta, 7x liter Coca-Cole, 5x liter vode, 2x liter radenske
uvrstitev: 17. mesto med vsemi, 14. mesto med moškimi (92 trejlašev na štartu, 54 nas je prišlo v cilj, 38 jih je odstopilo)
dosežen čas: 32 ur 30 minut in 2 sekundi

Matej

[zz topka]

Hvala za zapis doživetja. In seveda čestitke. Za zmago.

[daca10]

Bravo, čestitke
Sem šla navijat na del trase od Seč pa do Bevške planine, tekači s 100-ke, kasneje s 60-ke, nekaj miljašev...kar gužva na stezicah .
Vsem čestitke, Ivi je bil fenomenalen, pa ženske so tudi 'razturale' .
Jaz pa po tem grebenu raje tekam v samoti, ga imam praktično nad hišo