Oh, Američani in njihove teorije zarote
.
Neke tete in avtor so pač telovadili na vso moč (anaerobno)in glede na opis, nihče ni užival v vadbi, niso kurili maščob in do hujšanja ni prišlo. Po mučenju so šli na krofe in pomfri in spet niso hujšali. Glede na način vadbe je večina tet verjetno pridobila nekaj mišične mase, kar se je poznalo na kilaži, saj so mišice težje od sala in tudi to govori v prid njihovemu sklepu, da se zaradi vadbe lahko zrediš
. Na koncu avtor delno pride do ugotovitve, da je promocija telesne vadbe zarota fitnes industrije, delno pa, da z nizko intenzivno vadbo in zdravo prehrano verjetno lažje shujšaš kot da se mučiš na napravah in po vadbi zaviješ v restavracijo s hitro prehrano. Skratka, predlagam Pulitzerjevo nagrado za članek
.
Vsem, ki se ukvarjamo/te z vzdržljivostnimi športi pa kmalu postane jasno, da pri daljših tekih/vožnjah/plavanjih pri nizkem srčnem utripu pokurimo veliko več kot mnogi lahko spravimo (zdrave) hrane v trebušček in (nenamerno) hujšamo. Seveda, je to spet odvisno od posameznikovega metabolizma, ampak če rabi moje telo samo za metabolične procese ob zmerni telesni aktivnosti čez dan (dihanje, budnost, prebava itd. ter stoječa in hodeča služba, študij) 2400 kcal, na enem ''treningu'' pa jih pokurim še 1000 (dolgoprogaši še enkrat več), se je treba kar potruditi, da kalorična bilanca ob koncu dneva ni negativna, hrana, ki jo zaužijem pa kvalitetna. Pa obroki morajo biti enakomerno porazdeljeni čez ves dan, saj, če citiram prijateljico-vrhunsko športnico, športnik nikoli ne sme biti lačen
. Prvi obrok pojem, skoraj takoj ko odprem oči, zadnjega 10 min pred spanjem, pa sem ko zjutraj zazvoni budilka lačna, kot da cel teden ne bi jedla.
Pa naj pridejo tete iz raziskave k meni za 1 mesec, bojo sigurno shujšale
.