Ja, štartali smo na dvajset sekund, kar je izvrstno, čeprav sem se moral na vsakem drugem ovinku umikat hitrejšim.

No, mislim, da sem kakšne tri tudi jaz prehitel, saj se na srečo ni ponovil kolaps izpred dveh let. Vreme na štartu za odtenek prehladno, na srečo je dvokilometrsko ogrevanje po kolesarski stezi do štarta kar dobro ogrelo sklepe. Tekel sem bolj malo, prav preveč se nisem trudil niti po grebenski ciljni ravnini. (da ne bi drugo leto preveč lovil predober letošnji čas)
Vzponček kratek in sladek, šef Miha je v cilj lastnoročno prinesel vodo, ki bi prav prišla v poletni vročini, tokrat pa po mojem mnenju ni bilo potrebe po njej. Nekaj se jih je vračalo po smeri vzpona, vendar le tisti, ki niso oddali prtljage, ki nam je bila dostavljena k italijanski karavli, nedaleč od cilja. Ker ni bilo Valentine, ki bi me vodila do rastišča špargljev, sem sam 'odkril' eno novo, blatno sestopno pot.
Miha s podelitvijo še toliko počaka, da pojem še drugo porcijo odlične repe, ter nas enega za drugim pokliče na zmagovalni oder, kjer dobimo skoraj vsi lično medaljo in piksno pira. Prikaže se celo sonce in kar težko zapustim prijeten ambient z obilico znancev.