- 06 Dec 2010, 19:31
#240903
Če te zanima petkov nočni pohod v spomin TIGRovca Simona Kosa (organizira PD Podbrdo), ki bo v noči iz petka na soboto (Podbrdo odhod ob 18h, krenili bomo po že ustaljeni poti skozi Trtnik, do Kalarskega brda, po gozdni cesti iznad vasi Kal in Stržišče do Ruta, na pokopališče, kjer počiva tigrovec Simon Kos. Pohod ne bo izveden v primeru večje količine snega in morebitnega dežja, prihod Rut cca 21.30, nazaj po isti poti tako, da smo v Podbrdu ob 2h ponoči), se mi javi, sam grem z avtovlakom ob 17h iz Boh. Bistrice, mam plac v avtu za 2, nazaj gremo čez Škofjo Loko z avtom, drugače ne gre. Ali zaradi vremena pohod bo ali ne, se bo vedelo v četrtek.
Smrt fašizmu - svobodo narodu
BoF
Takole je bilo lani:
TIGR
Ponoči po poti naših rodoljubov
Odpravili smo se na skrivne steze, kjer so člani organizacije TIGR tihotapili slovenske knjige v fašistično Italijo in to plačali z življenjem, mi pa smo se zamislili nad besedami iz romana Kaplan Martin Čedermac: »Varujte to dediščino! Ne dajte si je vzeti!«
Podbrdo, 13. decembra 2009
Vaščani Trtnika nad Podbrdom so že po prvih klančinah ponudili koloni nočnih pohodnikov čaj, piškote in tako silno žganje, ki bi izkušenega pivca, teh pa v naši deželi ni malo, zaustavila, dokler steklenica ne bi bila prazna. A šlo bi v slast, če bi šli navzdol, pa se je nad hišami strm breg šele dobro začel in naporov sicer vajene mestne srajce smo v petkovem večeru sopihajoče lovile korak za domačini, ki so z bregovi spojeni že od pamtiveka. Od takrat nekako jih tudi silijo oblastniki, da Slovenci govorijo drugače in so pokorni, kar pa že njihovi dedi in dedov pradedi niso nikoli bili. Skozi temno noč je šel pohod s prav posebnim namenom: po poti, kjer so tigrovci pred drugo svetovno morijo tihotapili slovenske knjige v takrat pod fašizmom ujeto Primorsko, smo šli do vasi Rut, kjer je zadnje počivališče Simona Kosa. Posebno sodišče za varnost države v Trstu ga je 15. decembra 1941 obsodilo na smrt in ustrelili so ga skupaj s Pinkom Tomažičem, Viktorjem Bobkom, Ivanom Ivančičem in Ivanom Vadnalom. Tja, na njegovo gomilo, smo nesli svečko, rdeč cvet, zraven pa še poln nahrbtnik knjig, ki jih je prenašal Ambrož Demšar, učitelj iz osnovne šole Podbrdo.
Sredi teme ga je nekdo vprašal: »Kje pa so mladi, tisti iz devetega razreda?« Sledil je odgovor: »Oba devetošolca imata druge obveznosti.« Šola v Podbrdu ima skupaj le 80 učencev, toda v knjižnici, ne boste verjeli, več kot 10.000 izvodov knjig. Nak, nikoli nobene ne zavržejo. Cenijo slovensko besedo in tudi mladi dobro vedo, zakaj. Saj smo vam nakazali že prej, da so tam posebni ljudje in so bili tudi v obdobju Simona Kosa. Med pohodom, ki se je po hudem lazenju navkreber postavil v ravninski del pohajanja po nekdanji italijanski vojaški oskrbovalni cesti, smo slišali, da so bili tigrovci posebni ljudje. Problematični? Demšar je že pred nekaj časa razložil: »Kateri tigrovec pa ni bil problematičen? S stališča Slovencev nihče, s stališča fašistov prav vsi, s stališča partije pa po vojni preživeli. Ta ni niti enemu dala miru, kaj šele zadoščenja.« Prav zato je bila prva spominska plošča tigrovcu, na kateri je jugoslovanski socializem dovolil uporabo imena TIGR, postavljena šele 40 leti po drugi svetovni vojni, 1985. Še to: če boste prelistali zgodovinske zvezke svojih otrok, boste videli, da je še danes obdobje delovanja rodoljubne organizacije TIGR v devetletki poglavje, ki si ga večina učiteljev zgodovine sploh ne upa poučevati.
Medtem ko smo modrovali, smo hiteli mimo še danes lepo nastavljenih označb italijanske prisotnosti pod Črno prstjo in Rodico do Ruta, kjer so nas pričakale ženske iz pevske skupine. Ob cerkvenem zidu je bilo ganljivo slišati slovensko pesem ter nekaj povsem preprostih, a tolikanj bolj v srce segajočih misli ob grobu ustreljenega tigrovca, sploh ko smo slišali njegove zadnje besede, ki jih je zapisal staršem nekaj ur pred smrtjo. Skok v vaško gostilno na čaj in debato, potem nas je peščica najbolj hrabrih, natančno prešteto štirje, šla še po poti nazaj, nekaj mlajših in druge preveč utrujene pa so prišli pobrat domači. Stavim, da ko smo zavijali nazaj, se je blizu cerkve slišalo mrmranje nečesa, kar je zapisano v romanu Kaplan Martin Čedermac: »Varujte to dediščino! Ne dajte si je vzeti!«
Nočno nebo se je po nekaj sunkih vetra razprostrlo z vso svojo zvezdnato lepoto in do Podbrda je skozi hoste šlo hitro, brez muk. In brez strahu, da bi nas kje našel sovrag ter nam vzel življenje zaradi knjige. Knjige, pisane v slovenščini. Si lahko zamislite pohod, kjer kot darilo dobite knjigo, zraven pa vam naročijo, da ko jo preberete, jo dajte naprej, da jo bodo tudi drugi? Da bodo krepili znanje in s tem moč duha, ki gre nad silo človeške oholosti. Se Slovenci, danes pod mehko okupacijo megamarketov in zloščene, a nič dobrega obetajoče evropskosti, sploh zavedajo, da zavest materinščine oblikuje človeku narodni ponos in navezanost na domovino?
In še za neuke, kaj je organizacija TIGR, kjer je deloval moj pokojni ded Ivan Fon iz Volarij pri Tolminu
Čeprav bi mnogi želeli, da se zgodovina, ki jo hočejo pisati zmagovalci, obrne drugače, je organizacija TIGR (kratica za imena Trst, Istra, Gorica in Reka) dejansko prva domoljubna organizacija v Evropi, ki se je odkrito obrnila proti fašizmu. Brez ideologije, saj njihovo delovanje ni bilo politično obarvano in ni ne levičarsko ali desno naravnano. Osnova organizacije je bila ustno sestavljena na skrivnem sestanku sredi septembra 1927 na Nanosu. Med začetnim oboroženim odporom tigrovcev proti režimu Benita Mussolinija gre šteti požige šolskih ustanov, kjer so videli največje centre poitalijanjevanja, nekaj manjših akcij je bilo proti pripadnikom fašistične milice in vojaškim objektom, na civilnem področju pa so organizirali šolanje za slovenske otroke in odrasle ter prek rapalske meje iz kraljevine Jugoslavije tihotapili knjige in propagando. Leta 1930 so podtaknili eksploziv na svetilniku zmage v Trstu, februarja 1930 pa je razneslo bombo v prostorih fašističnega časopisa Il popolo di Trieste, ki je ubila enega od novinarjev in jih še nekaj ranila. Sledile so aretacije več sto članov in simpatizerjev, zajeli so tudi skoraj popolno vodilno garnituro. Osemnajst so jih postavili pred sodišče v Trstu, kjer so Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča obsodili na smrt ter jih v Bazovici ustrelili v hrbet. Pozneje so tigrovci poskušali izvesti dva atentata na dučeja ter navezali stike z britanskimi obveščevalci. Fašisti so še enkrat prebili obroč skrivnostnega delovanja organizacije in na drugem tržaškem procesu na smrt obsodili Pinka Tomažiča, Viktorja Bobka, Ivana Ivančiča, SimonaKosa in Ivana Vadnala. Petnajstega maja 1941, dva meseca prej, preden je počila prva partizanska puška na Slovenskem, se je trojica tigrovcev, Danilo Zelen, Ferdo Kravanja in Anton Majnik, spopadla z italijansko patruljo na Mrzlem vrhu, kjer je hudo ranjeni vodja TIGR Zelen napravil samomor. Med vojno so šli v odpor proti okupatorju, a se sprva niso hoteli povezati s partizani, ti so bili namreč ideološko naravnani na vzhod. Pozneje je precej tigrovcev, ki so bili v partizanskih enotah, umrlo, nekaj tudi v zelo nenavadnih okoliščinah, z luknjo v hrbet namesto v prsi, kjer so bili sovragi. Po vojni jih je jugoslovanska komunistična oblast potisnila na obrobje, jih šikanirala in nadzorovala ter jim ni priznala nobenih zaslug za vse žrtve, ki so jih položili na oltar domovine.
Smrt fašizmu - svobodo narodu
BoF
Takole je bilo lani:
TIGR
Ponoči po poti naših rodoljubov
Odpravili smo se na skrivne steze, kjer so člani organizacije TIGR tihotapili slovenske knjige v fašistično Italijo in to plačali z življenjem, mi pa smo se zamislili nad besedami iz romana Kaplan Martin Čedermac: »Varujte to dediščino! Ne dajte si je vzeti!«
Podbrdo, 13. decembra 2009
Vaščani Trtnika nad Podbrdom so že po prvih klančinah ponudili koloni nočnih pohodnikov čaj, piškote in tako silno žganje, ki bi izkušenega pivca, teh pa v naši deželi ni malo, zaustavila, dokler steklenica ne bi bila prazna. A šlo bi v slast, če bi šli navzdol, pa se je nad hišami strm breg šele dobro začel in naporov sicer vajene mestne srajce smo v petkovem večeru sopihajoče lovile korak za domačini, ki so z bregovi spojeni že od pamtiveka. Od takrat nekako jih tudi silijo oblastniki, da Slovenci govorijo drugače in so pokorni, kar pa že njihovi dedi in dedov pradedi niso nikoli bili. Skozi temno noč je šel pohod s prav posebnim namenom: po poti, kjer so tigrovci pred drugo svetovno morijo tihotapili slovenske knjige v takrat pod fašizmom ujeto Primorsko, smo šli do vasi Rut, kjer je zadnje počivališče Simona Kosa. Posebno sodišče za varnost države v Trstu ga je 15. decembra 1941 obsodilo na smrt in ustrelili so ga skupaj s Pinkom Tomažičem, Viktorjem Bobkom, Ivanom Ivančičem in Ivanom Vadnalom. Tja, na njegovo gomilo, smo nesli svečko, rdeč cvet, zraven pa še poln nahrbtnik knjig, ki jih je prenašal Ambrož Demšar, učitelj iz osnovne šole Podbrdo.
Sredi teme ga je nekdo vprašal: »Kje pa so mladi, tisti iz devetega razreda?« Sledil je odgovor: »Oba devetošolca imata druge obveznosti.« Šola v Podbrdu ima skupaj le 80 učencev, toda v knjižnici, ne boste verjeli, več kot 10.000 izvodov knjig. Nak, nikoli nobene ne zavržejo. Cenijo slovensko besedo in tudi mladi dobro vedo, zakaj. Saj smo vam nakazali že prej, da so tam posebni ljudje in so bili tudi v obdobju Simona Kosa. Med pohodom, ki se je po hudem lazenju navkreber postavil v ravninski del pohajanja po nekdanji italijanski vojaški oskrbovalni cesti, smo slišali, da so bili tigrovci posebni ljudje. Problematični? Demšar je že pred nekaj časa razložil: »Kateri tigrovec pa ni bil problematičen? S stališča Slovencev nihče, s stališča fašistov prav vsi, s stališča partije pa po vojni preživeli. Ta ni niti enemu dala miru, kaj šele zadoščenja.« Prav zato je bila prva spominska plošča tigrovcu, na kateri je jugoslovanski socializem dovolil uporabo imena TIGR, postavljena šele 40 leti po drugi svetovni vojni, 1985. Še to: če boste prelistali zgodovinske zvezke svojih otrok, boste videli, da je še danes obdobje delovanja rodoljubne organizacije TIGR v devetletki poglavje, ki si ga večina učiteljev zgodovine sploh ne upa poučevati.
Medtem ko smo modrovali, smo hiteli mimo še danes lepo nastavljenih označb italijanske prisotnosti pod Črno prstjo in Rodico do Ruta, kjer so nas pričakale ženske iz pevske skupine. Ob cerkvenem zidu je bilo ganljivo slišati slovensko pesem ter nekaj povsem preprostih, a tolikanj bolj v srce segajočih misli ob grobu ustreljenega tigrovca, sploh ko smo slišali njegove zadnje besede, ki jih je zapisal staršem nekaj ur pred smrtjo. Skok v vaško gostilno na čaj in debato, potem nas je peščica najbolj hrabrih, natančno prešteto štirje, šla še po poti nazaj, nekaj mlajših in druge preveč utrujene pa so prišli pobrat domači. Stavim, da ko smo zavijali nazaj, se je blizu cerkve slišalo mrmranje nečesa, kar je zapisano v romanu Kaplan Martin Čedermac: »Varujte to dediščino! Ne dajte si je vzeti!«
Nočno nebo se je po nekaj sunkih vetra razprostrlo z vso svojo zvezdnato lepoto in do Podbrda je skozi hoste šlo hitro, brez muk. In brez strahu, da bi nas kje našel sovrag ter nam vzel življenje zaradi knjige. Knjige, pisane v slovenščini. Si lahko zamislite pohod, kjer kot darilo dobite knjigo, zraven pa vam naročijo, da ko jo preberete, jo dajte naprej, da jo bodo tudi drugi? Da bodo krepili znanje in s tem moč duha, ki gre nad silo človeške oholosti. Se Slovenci, danes pod mehko okupacijo megamarketov in zloščene, a nič dobrega obetajoče evropskosti, sploh zavedajo, da zavest materinščine oblikuje človeku narodni ponos in navezanost na domovino?
In še za neuke, kaj je organizacija TIGR, kjer je deloval moj pokojni ded Ivan Fon iz Volarij pri Tolminu
Čeprav bi mnogi želeli, da se zgodovina, ki jo hočejo pisati zmagovalci, obrne drugače, je organizacija TIGR (kratica za imena Trst, Istra, Gorica in Reka) dejansko prva domoljubna organizacija v Evropi, ki se je odkrito obrnila proti fašizmu. Brez ideologije, saj njihovo delovanje ni bilo politično obarvano in ni ne levičarsko ali desno naravnano. Osnova organizacije je bila ustno sestavljena na skrivnem sestanku sredi septembra 1927 na Nanosu. Med začetnim oboroženim odporom tigrovcev proti režimu Benita Mussolinija gre šteti požige šolskih ustanov, kjer so videli največje centre poitalijanjevanja, nekaj manjših akcij je bilo proti pripadnikom fašistične milice in vojaškim objektom, na civilnem področju pa so organizirali šolanje za slovenske otroke in odrasle ter prek rapalske meje iz kraljevine Jugoslavije tihotapili knjige in propagando. Leta 1930 so podtaknili eksploziv na svetilniku zmage v Trstu, februarja 1930 pa je razneslo bombo v prostorih fašističnega časopisa Il popolo di Trieste, ki je ubila enega od novinarjev in jih še nekaj ranila. Sledile so aretacije več sto članov in simpatizerjev, zajeli so tudi skoraj popolno vodilno garnituro. Osemnajst so jih postavili pred sodišče v Trstu, kjer so Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča obsodili na smrt ter jih v Bazovici ustrelili v hrbet. Pozneje so tigrovci poskušali izvesti dva atentata na dučeja ter navezali stike z britanskimi obveščevalci. Fašisti so še enkrat prebili obroč skrivnostnega delovanja organizacije in na drugem tržaškem procesu na smrt obsodili Pinka Tomažiča, Viktorja Bobka, Ivana Ivančiča, SimonaKosa in Ivana Vadnala. Petnajstega maja 1941, dva meseca prej, preden je počila prva partizanska puška na Slovenskem, se je trojica tigrovcev, Danilo Zelen, Ferdo Kravanja in Anton Majnik, spopadla z italijansko patruljo na Mrzlem vrhu, kjer je hudo ranjeni vodja TIGR Zelen napravil samomor. Med vojno so šli v odpor proti okupatorju, a se sprva niso hoteli povezati s partizani, ti so bili namreč ideološko naravnani na vzhod. Pozneje je precej tigrovcev, ki so bili v partizanskih enotah, umrlo, nekaj tudi v zelo nenavadnih okoliščinah, z luknjo v hrbet namesto v prsi, kjer so bili sovragi. Po vojni jih je jugoslovanska komunistična oblast potisnila na obrobje, jih šikanirala in nadzorovala ter jim ni priznala nobenih zaslug za vse žrtve, ki so jih položili na oltar domovine.
---> Васи́лий Григо́рьевич За́йцев <---
