Ooo, žalost.
Pa mislim, da je to veliko preblaga beseda za razočaranje nad organizatorjem tega dogodka. Že od vsega začetka sem čutil mlačnost in neodločnost in popoln amaterizem. Juha se je kuhala tri leta, obveščanje pomanjkljivo, v glavnem na FB, ki bi bilo za mene lahko tudi pri farni cerkvi v Dovjem, zemljevidi in grafi iz davnih šezdesetih let prejšnjega stoletja, sprememba trase dan pred tekmo. Madonca, če v treh letih ni bilo mogoče naštudirati in doreči pravila in že v razpisu za tako ekstremno tekmo objaviti rezervno traso in vzroke zanjo. Res ne razumem, zakaj je zaradi nekaj več najavljenih kapljic in malo hladnejšega dneva že alarm. Mislim, da se vsi, ki smo se na to tekmo prijavili, dobro zavedamo, da se odvija v visokogorskem okolju in smo na ekstremnost tudi pripravljeni in navajeni. Šminkerjev v zlatih copatkih in modnih hlačkah tu ni, za tiste je DM, LM ... Zakaj se nas je večina prijavila na to tekmo? Ker je drugačna od drugih, ker se večinoma odvija v visokogorju, z veliko višinsko razliko, kjer dvakrat v enem dnevu od blizu pozdraviš naš simbol - Triglav. Zanemaril sem visoko štartnino, brezvezniško ogrevanje po cesti do Aljaževega doma, slabo obveščanje (FB), kategorije, in se kljub temu z velikim veseljem prijavil na strmo in dolgo tekmo. Res ne vem, kako si je Franci, ki je doma pod hribi, to tekmo sploh predstavljal, saj se je tu izkazal kot velika mevža. Ob zadostitvi pogojev TNP (čelada in omejeno število tekmovalcev) in ostale opreme, ki bi jo morali imeti s seboj, bi malo dežka premagal vsak tekmovalec, na najvišjih točkah sta pa tako koči, če bi se kateri od tekmovalcev malo precenil.
Z žalostjo pridem jutri na prireditev, ki pa to zame ne bo tekma
