Zadnje novičke

[TONEK]

...seveda pa si je Jožko na veteransko pobudo umislil skrajšano varianto, ki se je kar lepo prijela, saj teh 23km zmore vsak, ki ima vsaj nekaj gorske kilometrine za seboj.
V svežini jutra parkiram ob pol osmih pred železniško postajo. Super. Ne bo treba daleč pešačit, kot zadnja leta. Za dvig štartne vrečke nobene vrste. Pozdravim se s tekači, ki jih poznam več, kot stanovalcev v stolpnici. Ob pol devetih štart skoraj 90 razposajenih tekačev. Najprej rahel klanec, ki se postopoma krepi. Nahajam se v skupini kakšnih desetih, večinoma mladenk, katerih čelo se po kakšnem tretjem kilometru pri osamljeni domačiji ( Huba) ustavi. Mamca, ki okopava krompir, nas pošlje nazaj, tudi sam ugotovim, da stezica naprej ni pokošena, kar je sicer značilno za Jožkotove trase. Ojoj, spet se mi ponavlja nedavni Porezen, kjer sem izgubil četrt ure, tukaj pa kakšnih šest, sedem minut. Ker mi v takih slučajih močno naraste adrenalin in dobim dodatno moč, v naslednje pol urce zamudo nadoknadim, še več, v najhujši strmini Koble prehitim kar nekaj mladih dolginov, tempo ne pojenja. Na Črni prsti se odžejam, pospravim palice in podam v najtežji del - spust. Sonce zaenkrat še ni moteče, počasnejši tekmovalci s štiridesetke me tudi ne ovirajo. Uživam še v zadnjem vzpončku, ki pa je žal asfaltiran, cilj ni več daleč, vendar še dvakrat na kratko zabredem, prvič izgubim kakšnih 20 sekund, drugič pa minuto.
Kljub kiksom zmagam v kategoriji nad 60, v kat. nad 55 pa stopim na tretjo stopničko, pred mano sta le Strnad in avstrijski zamejec, prvi enajst drugi pa devet let mlajši od mene.
Upal sem, da se vsaj tu ne bo razpasla zadeva z lončki, saj so zaradi njih po mojem mnenju na koncu zlili stran na litre pijače, večina nas je take okrepčevalnice obšla. Naj pa pohvalim Slavkovo okrepčevalnico, ki se je lepo nahajala v senci s polnimi lončki hladne pijače. V cilju naj pohvalim tradicionalno sadno kupo, izredno dobre pa so bile testenine s pršutom, gobicami in olivami.
Drugo leto zagotovo spet, Jožko, hvala ti, da si!
Sedaj pa dve tekmi čez mejo.
https://my.raceresult.com/210715/results

[zz topka]

Ja, đizs , kaj pa tejkaš okoli mladenk in gledaš njih namesto trase?
Bravo, bravo

[vinkop]

tale Anton je pa od sile. Še ko ga mladenke spravijo na kriva pota, se on ne da in še vedno pomete s konkurenco.

[TONEK]

A zdej vama gredo pa mladenke v nos?
Jest sam pod noge gledam, da se ne spotaknem

[daca10]

Čestitke Anton , res si kerlc!

Jaz pa letos na novi 70km trasi. Sicer ima manj višincev, pa je vendar kar zahtevna!
V petek popoldne z vlakom z Jesenic,po dobre pol ure pa si že v Podbrdu .Sem se odločila prespati, ker jutranji vlak je že ob 5h tam, start pa ob 7h. Prijazna gospodarica kmetije, kjer so skedenj predelali v sobe, mirna lokacija, ravno prav daleč, da si malo pretegneš noge do štarta.
Zvečer je bilo na bazenu kar živahno, fajn ljudje so trail tekači . Spijem pivo in pojem gratis palačinko, se načvekam in poobjemam, potem se pa kar odpravim spat. 100-ka je štartala ob 23h, letos jim nič ne zavidam , jaz sem bolj jutranji človek, težko bi se spravla ob taki uri laufat
Naslednje jutro se nas ob 7h požene s štarta 29 tekačev. Najprej po stari cesti do Petrovega Brda, osvajat Porezen, ki je s te strani veliko prijaznejši , potem pa po trasi 100-ke, kjer nam je prihranjen ovinek do Kopačnice, na Blegoš se povzpnemo preko Črnega vrha. V Železnikih na 40km standardna okrepčevalnica z možnostjo dostave rezervne robe, ki je jaz nisem uporabila, moj cilj je bil priti v cilj še podnevi v cca 12-13ih urah. Največ 'preglavic' mi je povzročil Ratitovec , kjert sem imela boje sama s sabo , pa sem ga zborbala, z Bojanom pred sabo je bilo lažje . Potem je bilo vse lažje, poznana prelepa grebenska pot, Soriška, Lajnar in za sladico spust v Podbrdo, ki sem ga v celoti zmogla preteči .
Zelo zadovoljna, imela sem dober dan, v cilju v dobrih 12-ih urah!
Zasluženo , pod topel tuš k moji sobodajalki, na podelitev in domov!
Čestitke vsem na vseh razdaljah, zdaj imam pod streho najdaljše tri, takratke so pa zame preveč dirkaške .

[zz topka]

Da, da, da, da, da,
vse se da,
če si Daca
Bravissimo in cmočka

[majcka]

PTRF 2023
A veš uno, ko ma baba hitrejši gobec, kokr so sinapse sposobne hitro prenašat informacije. No uno. Je Teodor lani napovedal, da ima novo progo na PTRF...tako za cca 70 km. »No, če maš pa ti novo progo, pol pa jest grem!« In potem spomladi objavijo NOVO PROGO. A sem baba al sem pi...?! Valjda jest snedla besede bom ne, sej mam že brez tega dost kil, in se prijavim na 70+ km progo.
Moja želja, da bi mi nekdo odganjal strah pred nočjo preko Ratitovca, je po spletu nesrečnih naključij padla v vodo, pa se je moj vrli soprog namislil, da bi on mene kar celo pot spremljal na progi. Po moje se je ustrašu, da mu kam ne zbezlam, ko mam že glih tko trapaste ideje vedno in vsakič znova.
OK. Greva midva v petek popoldan proti Baški grapi. Najprej v Hudajužno, da odloživa prtljago v spalni brlog, ki nama ga je zagotovila Renata. Zlata ženska, ki bo za svoje goste naredila vse in še malo, če le zmore. Potem pa v Podbrdo po štartno številko in na pivo, da zjutraj že na štartu dehidracija ne opravi svojega.
Zvečer sva upala pogledat štart 100 km, pa naju je hladovina pregnala v najin spalni brlog. Greva midva prav suvereno spat že okrog 10h zvečer. Kmalu se izkaže, da je moja strategija izbiranja lokacija za spanje slabša od prvošolčkove. Da bi baba pomislila, da je letos štart 100 km trase ob 23 uri zvečer, ji še na pamet ni padlo. Valjda tako ob 02:00 (zjutraj, da ne bo pomote) uleti na okrepčevalnico tik pod najinim oknom prvi in potem drugi in tako vse dokler Ervin ni pometel zadnjega tekača iz Hudajužne (ob cca polpetih). Vmes sem se pa trudila na vso silo učke skup tiščat in se delat, da spim.
Zjutraj vstaneva, Renata nama pripravi zajtrk in potem vsa našiljena v Podbrdo na start 70+ km proge. Proga je (bajdvej) prelepa, je pa res, da se jo do ene ponoči že fajn nafutraš. Zjutraj ob 7:00 štarta iz Podbrda pri cerkvi (najbrž zato, da majo pol v miru mašo v cerkvi). Pelje po stari poti do Petrovega Brda in od tam po markirani poti na Porezen. Tko ene 1100 m v 10 km. Je klanc, pa ni klanc. Vmes glih mal popusti, da misliš, da bi se pa mrbit dal zadihat, da te potem spet po riti užge. Glede na to, da sva gor primendrala v manj kot 2,5 urah, sem bila sama s sabo kar zadovoljna. Je le samo na gor in nič na dol. Se podpreva, štartava dalje in že prileti helikopter v treh preletih. Je moj rekel, da je ziher prišel mene slikat, ko mam glih povsod veze.
Na drugi strani Porezna se jasno prekucneš dol za ene 600 m, da greš, ja valjda, pol lahko spet gor. Midva tako na Črni vrh. Tam majo sedežnico, ki je vragi niso hotli zakurblat in mi tako peš. Vsi po vrsti! Na okrepčevalnici na Črnem vrhu se okrepčava in ideva dalje. Trasa poteka po povsem novi progi (ja valjda, saj je tudi 70+ čist nova, anede?!) proti koči na Blegošu. S Kopačnico so nam namreč prizanesli. Od tam naprej pa potekata 100+ in 70+ po isti trasi. Naslednja okrepčevalnica je Martinj vrh. Kdor je bil kdaj na PTRF potem pozna pregovorno originalno postrežbo. Nikdar, ampak prav nikdar ne manjkajo čevapi. No, tudi letos niso. Padem na tiste čevape ko mutavi na telefon. Če me ne bi limit v Železnikih preganjal, bi pa mrbit še večerno veselico počakala (no, vsaj zgledal je tako, da bo veselica). Med Blegošem in Železniki je gradient negativen. Vsaj pretežno. Vmes tik pred tranzicijo sicer malo poskoči, pa še to po moje samo zato, da mene jezi. V Železnikih pa tranzicijska vreča, pa tuše sem sanjala, na koncu sem se pa zadovoljila s koritom in pipo. Ma očedla sem se pa vseeno nekoliko. Smrdela sem namreč ko jak.
Na predmetni okrepčevalnici že tako poškodovanega Teškyja skoraj kipnem s klopi, ko je uvidel moj sistem prehranjevanja. Na jagodni biskvit je namreč romala kepica zaseke in to vse skupaj v usta. Sori poba, kruha je zmanjkalo, sem bila prepočasna, Brane pa tudi, saj je šel po novega, ampak meni se je mudilo naprej.
Medtem pa uleti še sladko presenečenje. Pika in Dejan sta uletela z eno od mladičkinj, u psihiatrično podporo. Sej glih nuje ni blo, ma vesela sem jih bila pa, kot bi mi kdo s polno malho čokolade pomahal (in to je zeeeeloo, če kdo ne ve, v kakem razmerju sva si s čokolado).
Potem se, ob četrt čez pet popoldan, katapultirava iz tranzicije (tričetrt ure pred limitom) in jo kresneva proti Ratitovcu. Ker unih hribov v prvi polovici proge sploh ni blo zadost, je treba zdej spet gor lazit. Nadaljnjih 1200 metrov višinske razlike in cca 11 km, ki mi jih je začuda uspelo preglodati v 3,5 urah. V koči me podprejo in opedenajo, potem pa se nekolikanj opremiva za noč, ki prihaja. Nadet je potrebno nogavčke in rokavčke in čelko in kak anorak, da preko grebena ne kihneva.
Nekaj naprej od Altemaverja naju je ujela tema in potrebno je bilo prižgat leščerbe, da sva videla romati dalje. Noč je bila mirna, nekoliko vetrovna, skorajda popolnoma tiha, le vsake toliko je nočno tišino pretrgal zvok glasbe. Obakrat sem mislila, da imajo kje v kakem pastirskem stanu (ker jih je kao tolk na Ratitovcu) žurko, pa je bila enkrat okrepčevalnica pod Kačjim robom po imenu (okrepčevalnice) Danjarska planina, enkrat pa avto gorske reševalne, ki se ga je tudi slišalo kar daleč.
Na okrepčevalnici Soriška planina smo se menili z eno lisico, ki je menda cel večer hodila ovohavat, če imajo tudi zanjo kaj za pod zob, potem pa med krave. Dobesedno. V trdni, črni noči sva se morala podat po smučišču (spet pod sedežnico, ki nama je ni nihče zalaufal). Zdej pa bodi pameten in v soju čelne leščerbe vid, kaj je oko od krave in kaj je trakec, ki označuje progo. Vse je glih!
Vseeno se privlečeva (no, jaz sem se privlekla, Damjan bi pa laufal, če ne bi mel glih mene-klocna skor na rit navezanega) na sedlo med Lajnarjem in Slatnikom, koder se proga zasuče proti cilju globoko doli. Bohve kako velik kamen je bog vrgel, da je to dolino tako globoko naredil???? In včeraj je bila še globlja, vam povem. Nikjer dna. Laziva midva tako navzdol, levo, desno, cik, cak....ponovi vajo. Hodiva že tri dni in čakava, za katerim vogalom bo naslednja okrepčevalnica. No, čez štiri dni jo najdeva. Tam pa veseli Primorci in trije tekmovalci s 100+ proge. Smo se zakadili v piščančja nabodala ko svinja v buče. Za pit mi ni blo več, pa čeprav so mi pivo ponujali. Jest bi samo še cilj. Pa čim prej, če je varianta. Greva dalje in jih pustiva zadaj. Men se res ne da več prav dolgo! In tako midva naprej levo, desno, cik, cak. In potem najdeva tablice, ki označujejo kilometre do cilja. No, eni škrati so jih mal poglihal. Med kakima dvema je kilometer, med kakim je kilometer dvesto, kakšne pa sploh ni. Če ma še kdo kaj zdrave pameti v betici, jo tle lahko naloži in pelje na psihiatrijo.
No, potem pa mim britofa (k sreči samo mimo) pa mim cerkve (tud ta je bla k sreči zaprta) pol pa, ker še glih ni blo dost višincev, še mal v luft, da z vrha gledaš un 'bazen' in tuhtaš, al bi rajš direkt, al mrbit po trasi. No sem se vseeno odločila, da glih tolk veselja pa še mam, da grem rajš naokol. In potem v cilj in potem kolajna in potem slika in potem lupčka od Damjana in potem pohančki, da se povrnejo moči, pa 0,0 pivo (kaj čmo, ponoč ne točijo alkohola) in pol....ja uno kubanko (ki sem jo cel dan nosila s sabo, če se mi slučajno rata po kakem naključju v cilj privlečt) zakurit in pozavgat, da vidim če še mam tolk zavga. Če za kaj, se taka reč nardi, če maš glih kaj praznovat. In jaz sem imela. Truplo je pretrpelo naslednjo norost, ki si jo je trapasta betica zamislila.
Rezime:
1. Graparski PTRF je potrebno obiskat, na vsaj kaki razdalji bit udeležen, saj domačini vložijo v imenovani festival vse in še malo, pa še gate bi z rit potegnili, če bi verjeli, da bo to komu v korist.
2. Prelepa Baška grapa (kot ima navado povedat Jožko) je sicer res prelepa, imam pa občutek, da od vseh let bivanja v njej nima več občutka, da je pa tud zaj...ko hudič.
3. Bog me še vedno ni naučil ponižnosti. Glede na to, da sem se včeraj skorajda spečala s hudičem, da sem se izvlekla in zosa, ki sem si ga sama zakuhala in zapapricirala, me še vedno ni izučilo, da je potrebno za tovrstne podvige resnejši pristop, ne zgolj otresanje z jezikom in dovolj nora glava, sem si za avgust namislila še večjo traparijo.
4. Eva....tega nikar ne beri, saj si vse prebrala že v fotozapisu.
5. Zares hvala prav vsem, ki ste se včeraj zmislili name, držali pesti in celo pošiljali sporočila ali zapise na FB. Vsa vaša energija se je prav čutila.
6. See ya next time.

[zz topka]

Ma, ti rejs nimaš vseh točk

[majcka]

Ma, ti rejs nimaš vseh točk

A si mela kedaj občutek, da jih mam????

[KadilecSamo]

Bravo Majčka, čestitke.. Sem vesel zate. Trasa je res zelo mikavna, skoraj vsakič sem na Črnem vrhu gledal tisto tablo Blegoš in tablo okrog 1,5 h, če se ne motim... Na UPT pa moraš potem v Kopačnico in še do Leskovice po tistem asfaltu... Pa tudi vzpon na Blegoš po tisti neobljudeni poti je lep le proti koncu, vmes pa tist grd kolovoz

A 70 km trasa potem ne obišče vrha Blegoša?

Pohvale tudi spremljevalcu, boljšega bi res težko našla

lp in srečno

[marepn955]

Jaz sem se letos ponovno prijavu na 100 km. letos je bil štart prvič v petek zvečer ob 23:00 uri. Štartalo nas je okrog šestindvajset (točne številke nisem uspel dobiti). Po štartu smo se hitro porazgubili v temi. Vsak po svojih zmožnosti smo se pognali do sedla na Črni prsti, kjer sta nas pričakala dva premražena fanta na okrepčevalnici in nas postregla z razpoložljivo pijačo in hrano. Po postanku na okrepčevalnici pa se usmerimo proti dolini in dalje proti Hudijužni, kjer je bila "prava" okrepčevalnica, kjer je bilo (ni da ni) pašta, juhe itd. Po okrepčilu pa ponovno na pot proti Poreznu, kjer je bila ponovno solidna okrepčevalnica in potem naslednja na Črnem vrhu, Kopačnica itd. do konca.
Navidezno vse o.k., kar pa me je zelo zmotilo pa je doživetje zaradi katerega se udeležujemo takšnih dogodkov, nikjer nobenih ljudi, navijačev, domačih okrepčevalnic, harmonike, lovcev, ZZ-topke s svojo energijo, panoji, ki ti da energije elana da šibaš proti vrhu Durnika in na Porezen kot bi se iz ketne strgu. Odgovor je na dlani, pa kdo bo ob treh zjutraj v mrazu čakal nekaj čudakov, v prejšnjih letih so nas proti Durniku že prehitevali ta hitri iz 42 km. Letos vsega tega ni bilo. Do Kopačnice je bila tekma brez duše če me razumete, zato apeliram na organizatorja naj vendar vrne štart na šesto zjutraj, kar je bolj prijazno do navijačev, prostovoljcev ki dajo živlenje in veselje tekmi. Za nas čudake ki tečemo 100 km je itak vseeno kdaj štartaš, v vsakem primeru tečeš-hodiš skozi cel dan (če so med počasnejšimi kot jaz pa še celo noč) tako, da izgovor, da je večerni štart zahtevala večina tekačev ne pije vode (sem govoril vsaj z desetimi, pa ni nihče nič vedel o zahtevi po večernem štartu. Sicer pa ne glede na to kakšna bo odločitev glede časa štarta, bodo odločilne prijave na naslednjo stotko. Pa še pozdrav ZZ-topki, ki sem te letos hudo pogrešu.

[majcka]

A 70 km trasa potem ne obišče vrha Blegoša?

Ne. Na Blegoš pride s spodnje strani do koče.

Pohvale tudi spremljevalcu, boljšega bi res težko našla

Pravi, da je podpisal v dobrem in v sklabem. Da nima zdej kej več popravljat.

[TONEK]

ZZjko sem tudi jaz pogrešal. Če ne bo dobila nobenih pomočnic, ima da se do naslednjega leta klonira.

[zz topka]

.., ZZ-topke s svojo energijo, panoji, ki ti dajo energije elana da šibaš proti vrhu Durnika in na Porezen kot bi se iz ketne strgu.

Hehe, , z besedo "panoji" misliš najbrž na moje rjuhe?

Zamenjaj besedo "panoji" takoj z rjuhami, da se ne pokvari-izniči vrednost ta pravih panojev, prosim lepo.... Že par let govorim, da jih moram zamenjat, ampak zdej sem pogruntala, da imajo mwoje rjuhe že zgodovinsko vrednost, zato sem sklenila, da jih ( morebit, če jih bo kdo podedoval za mano ) kar pustim - kot oldtajmerje.

Pa še pozdrav ZZ-topki, ki sem te letos hudo pogrešu.

Sem kontent. So me bli res vsi veseli..., vsaj po videzu sodeč, ko so šli mimo mene... Naj povem, da sem, ko sem si pripravljala seznam štartnih številk, da sem lahko vsakega poimenovala z mojim glasnim navijanjem, sprintala ven tudi štartno listo 100-ke. In pole, ko si jast že vse naštimam, grem čitat pa razpis, iz katergega pogruntam, da vas tega dne mimo mene sploh ne bo, ker štartaste že dan prej? Ajej

[zz topka]

Ola, so pa moje očke ob pregledovanju rezultatov za Pušeljc opazile, da se je 70-ke udeležil tudi (vsaj zame) legenda Tekaškega foruma - Vencelj.
Bravo, Vencelj, najbrž je nekaj vode preteklo odkar si bil na zadnji tekmi?