- 16 Jun 2004, 00:50
#11791
TEK JE DEL NAS!
T a korak,
ki naredim ga zase.
Ko srečam sebi podobne duše si,
ki želijo si isto,
kot jaz.
Z lastnimi nogami
prehiteti čas,
ki je pred nami.
En korak,
pa drug korak.
Občutek je tak,
premikam čas,
premikam sebe.
Da občutim
svoj notranji jaz,
ki preveva me ves čas.
Kratek je čas,
le delček sekunde
v vesolju smo.
Ko želimo dohiteti,
prehiteti čas!
Je končna resnica ta,
da prehiteti časa se ne da.
Le korak za korakom:
" To pustiš za seboj! "
Enkraten je občutek,
ki preveva te ves čas.
Ta občutek:
" Svoboda, zrak,
neusahljiv vir svežine!"
To preveva te ves čas
vsakega izmed nas.
Del nas je vsak korak
vsak utrip srca,
ki napolni vas, mene in tebe!
Ko premagujemo razdaljo,
ki skriva se pred nami.
Ena razdalja
je za nami,
a še vedno
druga je pred nami.
Led prebili
smo sedaj,
ko stopili smo
v naš ta neokrnjeni raj.
Kjer merijo se razdalje
korak za korakom,
meter za metrom,
kilometer za kilometrom.
Nikoli nas ni strah,
ko želimo
dohiteti naš naslednji čas,
naslednji trenutek, utrip.
Ko želimo začutiti
vsak utrip srca, našega.
A zavedam se,
da sem del vas.
In vi ste del mene,
ko režemo ta čas,
ki je pred nami.
Ta čas ki je del nas:
polni nemira, treme,
znoja, razburjenja
neznosnega, norega.
Odrgnine, padci in
vzponi,
to je del nas,
ko tečemo vsepovsod.
Slika vsakdanja,
tvoja, moja je taka:
" Da tek je del nas,
del mene, del tebe, del naju,
del našega vsakdanjega časa."
"POLNOČ JE
URA ŽE ODBILA,
A GLAVA MOJA
NE DA MI MIRA.Alora sedaj bo spati treba, da do nedelje se naspim in se ta dan na progi znorim.Da duši svoji dam si krila, pol pa še na REDBULLAAA
bo glava moja takoj poooozabilaaaa.
JEBI GA, so dejali v tistem filmu slovenskem namreč.Polne lune se mi zdi ni,ampak resnica je nekje vmes da smo mal čez les,
ma sam ne okol govort ha, ha, ha.
Malce sem moral dušo svojo odvezat, da se mal zbezlja ker na teku se premal.Saj rubrika je taka,
da ni za vsacga.Alora ma je sedaj resnično dovolj.
Jutri pa pamet bo spet nastopila, in bom
pametno spet govoril in nič več ne bom tako blodil.
T a korak,
ki naredim ga zase.
Ko srečam sebi podobne duše si,
ki želijo si isto,
kot jaz.
Z lastnimi nogami
prehiteti čas,
ki je pred nami.
En korak,
pa drug korak.
Občutek je tak,
premikam čas,
premikam sebe.
Da občutim
svoj notranji jaz,
ki preveva me ves čas.
Kratek je čas,
le delček sekunde
v vesolju smo.
Ko želimo dohiteti,
prehiteti čas!
Je končna resnica ta,
da prehiteti časa se ne da.
Le korak za korakom:
" To pustiš za seboj! "
Enkraten je občutek,
ki preveva te ves čas.
Ta občutek:
" Svoboda, zrak,
neusahljiv vir svežine!"
To preveva te ves čas
vsakega izmed nas.
Del nas je vsak korak
vsak utrip srca,
ki napolni vas, mene in tebe!
Ko premagujemo razdaljo,
ki skriva se pred nami.
Ena razdalja
je za nami,
a še vedno
druga je pred nami.
Led prebili
smo sedaj,
ko stopili smo
v naš ta neokrnjeni raj.
Kjer merijo se razdalje
korak za korakom,
meter za metrom,
kilometer za kilometrom.
Nikoli nas ni strah,
ko želimo
dohiteti naš naslednji čas,
naslednji trenutek, utrip.
Ko želimo začutiti
vsak utrip srca, našega.
A zavedam se,
da sem del vas.
In vi ste del mene,
ko režemo ta čas,
ki je pred nami.
Ta čas ki je del nas:
polni nemira, treme,
znoja, razburjenja
neznosnega, norega.
Odrgnine, padci in
vzponi,
to je del nas,
ko tečemo vsepovsod.
Slika vsakdanja,
tvoja, moja je taka:
" Da tek je del nas,
del mene, del tebe, del naju,
del našega vsakdanjega časa."
"POLNOČ JE
URA ŽE ODBILA,
A GLAVA MOJA
NE DA MI MIRA.Alora sedaj bo spati treba, da do nedelje se naspim in se ta dan na progi znorim.Da duši svoji dam si krila, pol pa še na REDBULLAAA
bo glava moja takoj poooozabilaaaa.
JEBI GA, so dejali v tistem filmu slovenskem namreč.Polne lune se mi zdi ni,ampak resnica je nekje vmes da smo mal čez les,
ma sam ne okol govort ha, ha, ha.
Malce sem moral dušo svojo odvezat, da se mal zbezlja ker na teku se premal.Saj rubrika je taka,
da ni za vsacga.Alora ma je sedaj resnično dovolj.
Jutri pa pamet bo spet nastopila, in bom
pametno spet govoril in nič več ne bom tako blodil.
