tele-objektivi...

Odgovori

#14448

dpop - 09 Jul 2004, 12:11

- 09 Jul 2004, 12:11 #14448

Bajsi napisal/-a:
cyc napisal/-a:Ja in kaj ti bo tista resolucija? Namreč - ona na profesionalnih digitalcih je menda dovolj za profesionalce Sploh pa tehnika vsako leto napreduje in ločljivost digitalcev ni nobena izjema.
Če kaj dosti povečuješ slike posnete s klasiko tudi ratajo zrnate in neostre, sem že videl

Helou!
Fant, ne mešaj fotoreporterje s profiji. Za fotoreportersko fotko ti pač ni potrebna nevem kakšna kakovost pa resolucija. Tiskanje običajnih cajtngov je tja do 300dpi kar običajna zadeva. Pejt uprašat profije na National Geografic, bližje lahko pobaraš kar našega Arnija Hodaliča. Še zmeraj delajo na klasiko, diase za objavo pa potlej skenirajo s profi diascani ala Nicon 4500 al neka taka cifra. En scan diasa v največji resolucijji pokuri tudi do ene četrtine in več običajnega CD-ja. Hja, 200 mega je kar hitro.

Ne gre pa prezredi dejstva da se eni fotografi oklepajo klasike
"ko pijanec plota"... drugi pa so bolj odprti za novosti... Oskar
Karel Dolenc je že prerinil preko 60let (od tega 3/4 fotografsko :wink:

)
in je navdušen nad tem kaj zmore novi Canon 1D mark II... in se
je potrudil tudi s tem da "obdeluje" digitalne slike s profi
programi... hja, ni kej... digital počasi prodira.... ampak še vedno se
najdejo eni, ki iščejo dlako v jajcu... kao "da digitalno je pa
samo neko interpoliranje pa povprečenje"... me zanima kako
bo čez 10 let

Btw... pred 15 leti so se pravi avdiofili zmrdovali nad digitalnim zvokom...
danes pa... no ja... eni pravijo da CD prav nemarno poreže
frekvence nad 25kHz... kar je seveda zeloooooooooooooooooo
moteče za človeško uho :twisted:

LP Darko

Šišmiš PRESS :lol:

#14452

cyc - 09 Jul 2004, 12:16

- 09 Jul 2004, 12:16 #14452

Zabavno je tudi poslušati debate audiofilov in jih opazovati ... morajo imeti - sploh če ne poznajo vse robe - pildke s cenami zraven, da vedo, kaj se mora bolje slišat :twisted:

In potem *vedo* da se res bolje sliši in s pesniškimi dušami govorijo o polnosti in jasnosti tonov in kaj vem kaj še (bučke press)

#14475

Bajsi - 09 Jul 2004, 13:53

- 09 Jul 2004, 13:53 #14475

Helou!
Matr, kok so pa računalničarji zatežen s to kretensko digitalizacijo. Vse morjo u nule pa enke stlačt. Brez veze.
A bi mi mal končal tole brezplodno nadmudrivanje?!
Ti, cyc kva pa maš ti za eno zverino? A bi se dal to kdaj, tko mal sprobat?
(ptički se lohka tud userjejo od strahu press)

Čao, NM Bajsi

LAUF MACHT FREI!

#14480

cyc - 09 Jul 2004, 14:00

- 09 Jul 2004, 14:00 #14480

Kako zverino neki, saj sem napisal da mam trotlziher Ixusa 400 :lol:

(ni je čez priročnost press).
Ob dobri svetlobi ima slike ekvivalentne G3 (ki sploh ni tako slab aparat).

#14484

dpop - 09 Jul 2004, 14:10

- 09 Jul 2004, 14:10 #14484

cyc napisal/-a:Kako zverino neki, saj sem napisal da mam trotlziher Ixusa 400 (ni je čez priročnost press).
Ob dobri svetlobi ima slike ekvivalentne G3 (ki sploh ni tako slab aparat).

Pa sem mislu da mam jest dolgo lajtngo....

MOTOOOOOOOOOOOOORRRRRRRRRRRRR...

LP Darko

P.S. Yamaha 400... kolk že... FZ?? XF??

#14491

cyc - 09 Jul 2004, 14:26

- 09 Jul 2004, 14:26 #14491

Ah. Ma - imam dober izgovor.

Delo imam zdajle na enem serverju stranke, nekaj arhiviram, pa pazim :shock:

Motor ... hja, načeloma ni blema ko/če je v LJ. Bo moral kar kmalu v LJ.

Sploh mi ni prišlo na misel da bi foto-manijaka zanimal moped :lol:

WRka je, WR400.

#15102

Bajsi - 14 Jul 2004, 14:14

- 14 Jul 2004, 14:14 #15102

Helou!
Malo sem pobaral Arneja Hodalič kaj si misli o rivalstvu med klasiko in digitalci.
Pa mi je prijazno posredoval svoj članek, objavljen v reviji Digitalna fotografija.
Z njegovim dovoljenjem objavljam v celoti citiran članek:

Arne HODALIČ napisal/-a:Ko so izumili gramofon, so mnogi trdili, da je konec z opero; ko so izumili kinematografe, so mnogi trdili, da je z gledališčem konec; ko so izumili TV, so mnogi trdili, da je konec s kinom; ko so izumili računalnik, so mnogi trdili, da je konec s knjigo in v zadnjem času, ko se masovno pojavljajo vedno novi modeli digitalnih fotoaparatov, mnogi trdijo, da je konec s fotografskim filmom... Pa se bo to res zgodilo? Prepričan sem, da ne, saj skoraj vsi "najmodernejši" izumi le redko popolnoma zamenjajo prejšnje, že preizkušene! Strinjam se, da prihodnost zagotovo je v digitalni fotografiji, saj ima kar veliko prednosti, ki bi jih težko prezrl, ne znam pa realno oceniti, koliko let bo ta še potrebovala, da bo dosegla kvaliteto in uporabnost dobrega dia-filma. V ilustracijo pa mogoče tale resnična zgodbica:
Ne tako dolgo tega sem začel sodelovati z revijo National Geographic in za njih pravkar pripravljam novo fotoreportažo. Začelo pa se je takole… Po prvem telefonskem razgovoru, v katerem sem zelo na hitro razložil bistvo moje zgodbe, so na uredništvu želeli videti že posnete fotografije, saj sta jim vsebina in ideja očitno vzbudili dovolj zanimanja . Na hitro sem na domačem skenerju, majhnem strojčku, ki mi že vrsto let služi za proizvodnjo nizkoločljivostnih vzorcev, poskeniral nekaj diapozitivov in jih po elektronski pošti poslal na uredništvo v Washington. Telefon je zazvonil že čez nekaj minut in oglasil se je sam direktor fotografije. "Zgodba in fotografije nas zelo zanimajo, vendar pa obstaja resna ovira! Če je vaš material posnet na elektroniko, moram najin pogovor kar takoj zaključiti in se vam zahvaliti za vaš trud. Digitalna fotografija za nas nikakor ne pride v poštev!" mi rekel takoj po pozdravu. Ufff! Hvala bogu, da sem fotograf stare garde (mogoče bi se lahko označil celo kot filmo-nostalgični konservativec) in vsako resnejšo stvar fotografiram izključno le na diapozitive. Z olajšanjem sem mu zaupal to dejstvo…
"Pošljite nam torej originalne diapozitive!" se je glasil njegov odgovor. No, to pa je že malo bolj tvegano, saj v principu originalov nikoli ne pošiljam ljudem ali revijam, ki jih ne poznam ali z njimi ne sodelujem že dalj časa. Možnost, da se med prevozom izgubijo ali poškodujejo, je prevelika. Predlagal sem mu, da lahko pošljem izbor profesionalno skeniranih fotografij, lepo shranjenih na CD-ju in tako si jih bodo ogledali v PowerPoint projekciji. Njegov odgovor me je milo rečeno šokiral. "Na žalost pri nas nimamo takega projektorja, pa tudi če bi ga imeli, ga ne bi uporabili, saj si vse fotografije ogledamo izključno s pomočjo diaprojektorja!" Kar dobra lekcija o ameriški visoki tehnologiji, in tehten premislek o sodobnosti mar ne?

Tisti, ki fotografirate (danes je za mnoge treba reči tisti, ki ste fotografirali) predvsem na diapozitive mi boste zagotovo pritrdili… Ni je bolj zagamane stvari kot je ta film. Nikoli mu ni dovolj svetlobe, če se pri osvetlitvi zmotimo samo za pol zaslonke so včasih rezultati le še za v smetnjak, pa tudi razmerja med temino in svetlobo na istem posnetku so velikokrat popolnoma neobvladljiva. Še tako močni studijski fleši ga ne zadovoljijo, braketiranje ni opcija pač pa neobhodna nujnost, da o občutku za svetlobo sploh ne bi govoril. Ne pomagajo še tako sofisticirani fotoaparati z najnovejšimi programi in čipi - ko pride film iz razvijalnice napoči trenutek resnice! Ko je vsa stvar pred nami pod lupo na svetlobni mizi ni več poti nazaj. Kar vidiš, to imaš! Nič več in nič manj… Nobena računalniško-laboratorijska obdelava zares ne pomaga pri reševanju presvetlih ali pretemnih posnetkov. In včasih so rezultati res porazni! Ob tem pa je najbolj zoprno neizpodbitno dejstvo, da do danes pač še niso iznašli kvalitetnejšega medija za foto zapis. Posterjev, povečav, razstav, kvalitetnih revij in še marsičesa si brez dia-filma še vedno sploh ne da predstavljati. Je pač zakon…in zakone je treba spoštovati! Zaenkrat!
Ne tako dolgo nazaj sem si kupil svoj prvi profi DSRL aparat. Pa ne zato, ker bi verjel v zadostno kakovost digitalizacije, pač pa bolj zaradi tega, da me čas ne bo preveč povozil takrat, ko bo digitalna fotografska tehnika že dovolj dobra za kakšno resnejšo uporabo. Kar se bo v nekaj letih zagotovo zgodilo… In sem se pričel igrati. Meniji gor, meniji dol, navodila za uporabo v obsegu kakšne Biblije (Stare in Nove zaveze skupaj!) in še vse kar spada zraven. Končni rezultat – optična kvaliteta posnete fotografije še vedno dovolj dobra le za stare mame, ki so pozabile očala. A glej ga šmenta! S pametno uporabo manualnih opcij, ročne nastavitve beline in igranjem z razmerji med zaslonko, časom osvetlitve in različnimi odstotki dosvetljevanja z umetno lučjo sem prišel do zanimivih simulacij »prave fotografije«. Seveda to ni možno prav za vse zvrsti fotografije, a vseeno… Na vedno premajhnem LCD-ju na fotoaparatu so zadeve sicer še zelo kritične, če pa nas delo časovno ne priganja preveč, je povezava z dobrim notesnikom še kako dobrodošla. Fotografija nam več ali manj pokaže svoj pravi obraz in ostane nam le še eno! Ko smo več ali manj zadovoljni z digitalnim posnetkom vzamemo drug aparat, v katerem je dober, nizkoobčutljiv dia film in sprožimo. Odstopanja so osupljivo majhna in rezultat na diapozitivu je presenetljiv. Pravzaprav bi bilo bolje reči: končno že enkrat predvidljiv. Pa naj še kdo reče, da se z digitalno fotografijo ne da dobiti visoko kvalitetnih fotk…

Slišal sem že kar nekaj kritik na račun svojega kroničnega nasprotovanja digitalni fotografiji. Da ne bo pomote - digitalni fotoaparat (najvišjega razreda) imam in ga tudi pridno uporabljam, saj sem dovolj objektiven, da si brez izkušenj ne bi upal kritizirati nečesa kar sploh ne poznam. Ampak dejstva so pač dejstva… Pa da ne bi kdo mislil, da prijateljem, ki kupujejo nov aparat za družinske albume ne svetujem trotl digitalca! Seveda ga, saj popolnoma ustreza temu namenu. Ker pa sem nekdo, ki živi izključno od fotografije in so me najverjetneje zato tudi prosili, da o tem v tej reviji napišem kakšen stavek, se pač čutim odgovornega, da povem nekaj krutih resnic o vse bolj totalni vojni med digitalci in analogci (v kateri ti slednji nimajo nobenega upanja na zmago…)
Vsi, tisti, ki se malo resneje ukvarjajo s fotografijo se bodo zagotovo strinjali, da je kljub najnovejšim zoomom z vedno večjim razponom treba objektive na DSLR aparatih tudi kdaj zamenjati. To je tudi njihov namen! Več kot fotografiramo, večkrat jih zamenjamo. In če delamo zelo veliko (tako kot vsi profiji…) jih pač menjamo zelo velikokrat. In kaj se zgodi vsakič, ko to storimo?
Vsi mehanski deli v fotoaparatu so podmazani s izredno tankim in nevidnim silikonskim filmom, ki skrbi za gladek tek in pravilno delovanje. Med obratovanjem, pa tudi že s samim izhlapevanjem se v fotoaparatu ta silikonska »para« vseda tudi tja, kjer ne bi bilo treba, torej na svetlobni senzor. In vsakič ko menjamo objektiv v aparat vdrejo večji ali manjši delci prahu. Na »mastni« senzor se dobesedno prilepijo in mehansko jih lahko odstrani le pooblaščeni servis za dobro zasoljeno ceno nekje med 10 in 20 K Sit. Če kaj takega poskušaš sam (verjemite mi, poskusil sem s pihanjem in mehansko!) stvari samo poslabšaš. Odstraniš sicer tiste velike »hlode« ob tem pa na senzor naneseš nekaj dodatnih triljonov zelo majhnih prahcev in njihovo odstranjevanje je potem v Photoshopu še dosti zamudnejše kot pa brisanje nekaj motečih kapitalcev. Dokler si lepo doma na toplem in imaš servis čez cesto to še nekako gre, ko pa odrineš v kakšno daljno deželo in se ti kaj podobnega zgodi že med prvimi dnevi potovanja, pa si lahko prepričan, da ti nekaj dodatnih dolgih popoldnevov (in noči) pred računalnikom po prihodu domov ne uide. Zame, ki na taki poti poslikam kakšnih 2000 fotografij, je to že zelo blizu živčnega zloma, predvsem pa vzrok za popolno nemoč med delom na terenu. Da ne govorimo o vedno premajhnem LCD zaslonu na fotoaparatu na katerem se ta prah sploh ne vidi…
Izdelovalci se tega zavedajo in skušajo problem hinavsko zamolčati. Kakor kača noge, pravi slovenski pregovor… Trudijo se vsak na svoj način, Olympus z nekakšnim ultrasoničnim stresanjem senzorja, Nikon s programskimi rešitvami v programu Capture in podobno. A vsi ti diametralno nasprotni poskusi nas le prepričajo, da prave rešitve najbrž še dolgo ne bo. Če pa vam dolge ure pred računalnikom v družbi Photoshopa bolj ustrezajo kot kakšen prijeten izlet v naravo (jaz nisem med tistimi…), potem ste zagotovo pravi človek za nakup DSLR fotoaparata.

Če hočete postati profesionalni fotograf si naredite uslugo; nehajte obiskovati fototečaje, ampak raje začnite hoditi na tečaje za poslovneže!« sem zadnjič prebral na Internetu. Malo sem se zamislil nad to izjavo, vzel v roke svinčnik in papir ter začel računati.
Če bi upošteval zakone poslovne logike in naše veljavne predpise bi moral foto opremo amortizirati v treh letih. Konec koncev je to visoko občutljiva in lahko pokvarljiva elektronska roba. Pa naj bo! Vzemimo na primer pet let, da ne bomo malenkostni. Malo preko prsta sem poskušal oceniti, koliko sem zapravil za opremo, ki jo potrebujem za vsakdanje delo. Seštel sem cene za vse aparate in objektive, filtre, navadne in studijske fleše, nekaj stojal, torb in dodatne opreme, ter še ohišje in nekaj flešev za podvodno fotografijo, svetlobne mize, sisteme za arhiviranje, pa še kaj bi se našlo in številka se je (tudi na moje presenečenje) ustavila na tam nekje okoli 35.000 eurov. Kolosalen strošek, ki se je pač nabral skozi leta fotografskega profi nakupovanja, v kar seveda nisem vštel stvari, ki sem jih v tem času prodal ali zamenjal. Torej za petletno amortizacijo bi moral prihraniti 7.000 eurov na leto. Temu lahko prištejem še strošek za kakšnih 600 dia filmov na leto (cca 8.000 eurov) in recimo še stroške za tri do štiri reporterske poti po svetu, kakšen mesec za vsako, na nekaj kontinentih. Letalo, hotel, rent-a-car, po možnosti še stroški za novinarja… Še naslednjih 15.000 eurov, če sem zelo, zelo varčen. Pa smo prišli do številke 30.000 eurov letno, ki jih moram zaslužiti, da sploh pridem na ničlo. Kje pa so še položnice, računi, nakupi, stroški vsakdanjega življenja…? Za primerjavo; letni limit celotnega bruto prihodka priznan od Minstrstva za kulturo za ohranitev statusa kulturnega delavca s povračilom stroškov socialnega zavarovanja, je bil za leto 2003 okoli 16.000 eurov. Le dobra polovica mojih računovodsko realnih stroškov!
In ko se potem ves vesel vrnem s potovanja z dobrimi fotkami in hočem nekemu uredniku slovenske revije za objavo zaračunati recimo 30 eurov za eno, ga od groze zadene kap. Torej 1000(!) objavljenih fotografij, da sploh pokrijem stroške. Da niti ne govorim o smešnosti nedavne ponudbe 20 eurov honorarja za krajši strokovni članek v specializirani reviji. Mislim, da komentar ni potreben!
In zdaj se boste seveda vprašali, kako lahko ob tem sploh preživim? Zelo enostavno! Beseda amortizacija pri mojem delu ne obstaja, saj še vedno fotografiram na objektive in aparate, ki so nekateri stari več kot petnajst let. Vedno se skušam zagrebsti za kakšno sponzorstvo, vozim se z Golfom II, (skoraj 400.000 prevoženih km), ki so ga naredili v Sarajevu že veliko let pred razpadom Jugoslavije, kljub bližnjemu spogledovanju z Abrahamom imam manj kot deset let službene dobe in živim v družinski hiši, ki so jo kupili starši (denar zanjo, pa zaslužili že stari starši…). In to so stvari, ki me vedno znova spomnijo na to, da bi bilo mnogo bolje, če bi se v mladosti zanimal za ekonomijo namesto za fotografijo…

V starih, dobrih(?) časih analogne fotografije so bile stvari jasne. Z naročnikom si se dogovoril za ceno objavljene fotografije, odšel na teren, poslikal naročeno in odnesel film v razvijalnico. Šel si na kavico ali po opravkih v mesto, se vrnil čez dve uri in v nekaj sekundah na svetlobni mizi izbral najboljši posnetek ter ga odnesel ali poslal naročniku. Sledila je samo še večmesečna okrutna bitka z administracijo, da ti izplačajo mizerni honorarček. Recimo, da bo kasnejši izračun enostavnejši, kakšnih 10.000 Sit. In prišel je digitalec! Veliki zmagovalec in težko pričakovano orodje vsakega napredno mislečega profija. Račun je bil zelo preprost! Nabavna cena digitalnega fotoaparata kvalitetno primerljivega analognemu modelu je sicer za tretjino višja, a ni stroškov za film, poveča se fleksibilnost in predvsem hitrost, saj odpade tudi zamudno razvijanje. Kakor v pravljici…
In kako je zares v praksi? Še vedno se najprej dogovorimo za ceno, a za podobno fotografiranje je enako ceno težko izsiliti, saj vendar vsi vedo, da gre z digitalcem ceneje… No, če se zelo zamerimo naročniku in izpademo skopuhi nam morda celo uspe. Potem se odpravimo na teren, poslikamo naročeno in takoj domov pred računalnik. Prijetna kavica ali sprehodek med čakanjem na film seveda odpadeta… ni časa! Preden izberemo primerno sliko traja (lastnoročno izmerjeno!) vsaj 10X dlje kot s filmom. Zakaj? Še tako dober računalnik pač rabi nekaj časa, da odpre izbrano fotko. Potem jo je treba še povečati, da preverimo podrobnosti, ostrino in morebitne napake. Ko smo na naslednji fotki že pozabimo kaj je bilo bolje in kaj slabše na predprejšnji pa spet znova tja. In tako nazaj in naprej do onemoglosti, da se v računalniku procesor kar smodi. Ugovor, da obstajajo programi, kjer lahko naenkrat pregleduješ več fotografij so upravičeni samo v primeru, da imaš računalniški ekran dimenzij filmskega platna v Koloseju ali pa kriterije ostrine očesnega pacienta s kataraktom. Da ne govorim o velikosti in ločljivosti notesnikovih ekranov za na teren! In če smo že pri tem… Ne poznam nikogar, ki bi k osnovni ceni digitalca prištel še dodaten milijon ali dva za domačo hard&softwarsko opremo, ki jo je treba skoraj vsako leto nadgrajevati, ter dober notesnik brez katerega med daljšimi razdobji na terenu, pač ne gre. V debatah foto-digitalnih navdušencev o cenah digi-fotoaparatov se mi včasih zazdi, kot da to opremo gratis raznašajo posebne Bill Gatesove dobre vile…
Končno imamo izbran najboljši posnetek, zdaj pa se delo šele dobro začne, saj tudi obdelava v Photoshopu zahteva kar precej časa. Ko je fotka pripravljena lahko samo še ugotovimo, da smo prijetno kavico na kakšnem s soncem obsijanem vrtu v mestnem centru zamenjali z rdečimi očmi in bolečo hrbtenico.
Na koncu fotko zapečemo na (svoj) CD in oddamo. Za ceno 10.000 Sit seveda. In naročnik? Odpadejo mu stroški in čas za skeniranje diapozitiva (na dobrem skenerju z malo obdelave in dodatne retuše to znese vsaj 3000 Sit), dve poti k skeneristu in nazaj ter kar nekaj administracije okoli plačil, naročilnic in podobno.
In končni obračun pod črto? Za naročnikovih prihranjenih dobrih 30 odstotkov smo delali precej več in dlje, pa še osnovna foto/računalniška oprema je bila dražja. Pa kaj bi to… važno je, da vsi vemo, da je digitalna fotografija precej cenejša in da nam prihrani tudi ogromno časa!
Pa še v premislek… Ste že kdaj gledali tiste dokumentarce, ko se v Afriki čreda gnujev med selitvijo neprostovoljno zažene v prepad, ker jih od zadaj poriva množica drugih? Zoprno, mar ne?