področje za vaše verbalne izlete. uživajte ...

Moderatorji: pegaz, Staša

#79774
USMILJENI BRAT – ČLOVEK IN POL(PLAČE)


Večkrat se spomnim svojih prijateljev v srednji šoli, ko so me ob kakšnem pivu preveč vedno zafrkavali, da imam res srečo, ker sem si izbral tak poklic, kjer bom lahko celo življenje slačil ženske. Sicer se nisem vpisal na zdravstveno šolo zaradi golih žensk, misel na to pa je bila vsekakor prijetna. Do danes sem v svoji karieri slačil samo eno žensko, ki mi je bila všeč, pa še ta je bila mrtvo pijana in ker sem se počutil nelagodno, sem jo pustil kar v spodnjem perilu. Čez leta, ko smo v podobni družbi za enako stanje duha morali popiti še malo več, sem tem istim ljudem zastavil vprašanje za koliko denarja bi opravljali moj poklic. Naštel sem seveda vsa umazana dela, ki jih prostovoljno in z veseljem opravljam. Ob vsesplošnem zgražanju sem seveda dobil odgovor, da ga na tem svetu ni denarja, pa tudi utišali so me dokaj hitro, saj so bili že ob misli na ta dejanja povsem na robu tega, da izločijo vsebino želodca. Naslednje logično vprašanje, ki se je porodilo v moji glavi je bilo, kaj je z mano narobe, da sem pripravljen za razmeroma majhen denar, opravljati delo, ki se vsem ostalim gravža. Odgovor sem poiskal v zgodovini.
Ko sem začenjal svojo špitavsko kariero so bili moški v zdravstveni negi še razmeroma redki. Sodelavke bi v tistih časih lahko razdelil v dva tabora. Prve so bile izredno zadovoljne, da tudi moški opravljamo ta poklic, druge so bile mnenja, da je to žensko delo in da smo moški zelo moteči v njihovem svetu. K sreči sem bil zelo mlad in se nisem prav veliko brigal za vse skupaj. Po drugi strani so bili pacienti v glavnem še bolj začudeni nad tem, da moški opravlja poklic, ki je skoraj povsem ženski. Bil sem pravi eksot, kot Libanonec na zimskih olimpijskih igrah, kot ženska, ki s težkim tovornjakom vozi v Rusijo, kot Suhokranjec v evropskem parlamentu ali slepec v kinu.
Druga težava je bila s poimenovanjem poklica. Zdravstveni tehnik je skovanka, ki jo je zelo težko uporabljati. Ne marajo je pacienti in ne maramo je tudi fantje v zdravstveni negi. Če kdo za mano zakriči »tehnik«, se počutim, kot da sem prišel izmerit čekanovje za protezo, popravit vrata ali zamenjat žarnico. Kljub temu je to izraz, ki se zadnje čase najbolj uporablja. V praksi sem slišal ogromno šal na račun poimenovanja mojega poklica, od »moške sestre« pa vse do »sestre z jajci«. Sestro pač kličejo sestra, pa če ji odgovorni tisočkrat napišejo na priponko ali zaključno spričevalo, da je zdravstvena tehnica. Izraz izhaja iz usmiljenih sester, ki so svoj čas skrbele za bolnike. Logično je seveda, da me zato nekateri kličejo brat in predvsem starejše ženske tudi Usmiljeni brat. Te iste ženske so se tudi vedno znova čudile, zakaj vendar ne delam v moški bolnici, kjer pač delajo »taki kot ste vi« kakor so rade rekle. Najprej me je to neizmerno motilo, ker pač nisem kakšen hud vernik in vsakemu, ki me je poklical Usmiljen brat sem kolerično zjecljal, da nisem nikoli bil nikomur brat, pa tudi usmiljen da nisem prav nič. No ja, leta so tekla, ljudi, ki so me tako klicali je bilo čedalje manj, jaz pa sem ob več priložnostih zasledil, da je pred prvo svetovno vojno v Novem mestu resnično obstajala Bolnišnica usmiljenih bratov, ki se je prav zares tudi tako imenovala. In tako sem skozi leta ugotovil, da je prav naziv Usmiljeni brat tisti, ki se mi zdi ob upoštevanju vseh dejavnikov najbolj primeren. V najbolj posvetnem smislu seveda. Naj pojasnim.

Kljub temu, da se mi v začetku ni zdelo, je čista resnica, da sem usmiljen in to zelo. Usmiljen sem najprej do pacientov. Vedno so mi na prvem mestu, kljub dolgoletnim pritiskom raznih birokratskih sester, ki jim je najbolj pomembno, da je trikrat na dan na listu odkljukana jutranja nega je za mene vedno na prvem mestu, da je pacient čist, umit in da ga nič ne boli. Ko je to zagotovljeno z veseljem poslušam zgoraj omenjene, ko mi jeznoritijo, da sem neodgovoren in aroganten, ker že spet nisem napravil kljukic na novem listu, ki ga uporabljamo ta teden in za katerega so se na državnem nivoju sestajale razne komisije in seveda odločile, da se bo od sedaj uporabljal samo še ta. Seveda bomo ostalih pet še vedno ohranili v naši ustanovi, ker smo se na njih navadili. Klub temu, da se na vse kriplje trudijo zmanjšati čas, ki ga preživimo ob pacientu, bom še vedno toliko usmiljen in bom še vedno nastavil svojo glavo, ko mi bodo naslednji teden predstavili novega.
Usmiljen sem do delirantnih »podgurcev«, ki s tresočo roko mahajo proti meni, ker naj bi bil jaz njihov sovražnik številka ena. Ne udarim nazaj, smilijo se mi, ne zavedajo se svojih dejanj, klub temu, da jih moram včasih loviti po celem mestu, se z njimi prerekati na javnih mestih in sramotiti samega sebe, jim tega ne zamerim.
Usmiljen sem do neprijaznih sester in administratork v raznih ambulantah in pisarnah. Težko mi je, ko se zadirajo na paciente in na mene, ampak sem usmiljen, ne vzrojim nazaj, ponižno obljubim, da bom dostavil manjkajoči konziliarni list, pa čeprav bom moral po njega peš, ona pa ga bo čez minuto vrgla v smeti.
Nadalje sem usmiljen do zdravnikov. Nikoli ne popenim, ko cel dan kot nor iščem slike, ki jih ima osebek, kateri me je po njih poslal, na zadnjem sedežu svojega avtomobila, pri tem pa moram požreti obtožujoče besede, prav vsakega, ki ga na tej svoji trnovi poti srečam, kot da sem jih izgubil jaz, ki jih še nikoli niti videl nisem. Prevzamem krivdo, kaj hočem, usmiljen sem, jaz sem kriv, da so se izgubile.
Usmiljen sem tudi do prepotentnih sekundarijev, ki pravkar prežvekujejo zadnji list v knjigi Kirurgija 2. Poslušno in ponižno točim litre odvajal ob osmih zvečer »za vsak slučaj«, ljudem, ki so odvajali isti dan dopoldan, čeprav vem da je to nemoralno in nesramno do hudo bolnih, ki jim je ura spanja pomembnejša kot celodnevna medikamentozna doza. Ni kaj lepo je priti iz faksa in imeti prvič v življenju priložnost prevzeti komando. Usmili se jih tudi bog.
Usmiljen sem, do ljudi, ki na prenesejo moških v zdravstveni negi. Resnično obstajajo ljudje, ki znorijo, ko vidijo skupaj dva Zdravstvena tehnika. Pred časom naju je s sodelavcem nesramno in neupravičeno nahrulil eden bolj uglednih ljudi v naši organizaciji. Da sem bedak mi je rekel, da sem nesposoben, da hodim v službo zabušavat. Večkrat sem brez posledic v njegovi prisotnosti reagiral popolnoma enako, edina razlika je bila, da je bila z mano sodelavka in ne sodelavec. Bil sem usmiljen in ga nisem prijavil ali celo tožil zaradi razžalitve. Ko dva moška prevzemava pacienta v eni naših pomembnejših služb, se tamkajšnjim delavkam v trenutku usuje plaz obtožb za celo leto nazaj in kar poskakujejo od silnega veselja, ker so končno našle dva siromaka, katera se pa tudi one upajo »napizdit«. Večkrat sva se pomenkovala, kaj delava narobe, a sva na koncu vedno prišla do istega; ko je za nama katera od sester, ti verbalni napadi izginejo. Usmiljena sva, pogoltneva ves žolč in smilijo se nama. Nihče se jim ne pusti, da bi se zadirale nad njim-po svoje jih razumem.
In konec koncev sem usmiljen tudi do državnega proračuna, predsednika vlade, finančnega ministra in vodstva bolnice, saj že 9 let delam le za polovico tistega kar bi si zaslužil. Usmiljen sem pač in pomagam krpati proračunsko luknjo, če bom pri volji bom mogoče pomagal še pri dvigu gospodarstva-iz usmiljenja seveda. Tak pač sem-Usmiljeni brat, to sem po poklicu in po duši. Želel bi le, da bi kdaj pa kdaj bil kdo od naštetih usmiljen tudi do mene. Ampak najbrž si želim preveč.
Uporabniški avatar
 Akchul
#79796
Super! :clap: Itak... :D
We want more! :juhuhu: We want more! :juhuhu:
Uporabniški avatar
 Staša
#79802
Uau, lepo si tole napisal. Nekaj dni nazaj sem gledala Govori z njo, mi še zdaj ne gredo eni prizori iz glave!! Prepričana sem, da so moški eksoti nepogrešljivi v vseh poklicih, ki so bolj "ženski". Tako kot denimo kuharija: za ženske se nekako pričakuje, da so gospodinje, moški se pa za to odloči, če mu je to resnično všeč, kot hobi - in posledično vloži v svoje delo več veselja in rezultati so mnogokrat boljši. Verjetno je podobno v tvojem poklicu.
O plači pa... ni vredno! Jaz se tolažim s tem, da imam pa bolj polno življenje, ker bolj cenim, kar imam... Slaba tolažba, ampak...
Skratka, piši še! :D
 usmiljeni_brat
#79805
Bilo poletje je…….




Bilo je lepo poletje, kakršnih si lahko le želimo. Sončno in toplo, polno pomankljivo oblečenih, razkocinjenih deklic in nič manj na trebuhu ležečih potrebnežev. Celo v rodnem »Prečudovitem kraju« je prišel javni delavec s koso in pokosil koprive na glavni plaži, tako da smo si lahko po mili volji ogledovali obline lokalnih lepotic. Potrebe po ležanju na trebuhu pri nas pač ni, ker se po kopanju na 18 stopinjah, kolikor jih premore Krka v centru moje občine sredi največje vročine, pojavi kontraktura kopulativnega organa do te mere, da se začneš spraševati, ali je na tvojem krogcu še vedno stoječa puščica ali se je že pojavil viseči križec. Na srečo je postopek reverzibilen.
Bilo je veliko toplih večerov, sončnih zahodov, pravljičnih juter....... In potem sem se zbudil, in moral sem v službo. In se je začelo. Julij – svinjska vročina, veliko poškodb, znojna čela, na TV-ju pa minister Bručan z obljubami o skrajševanju čakalnih dob. „Pa smo tam“, me je zadelo. In res, prišli so »orto« ljudje: z »orto« hitrostjo so napravili »orto« operacije in mi smo »orto« delali v »orto« vročini, brez prostih dni, a vseeno »orto« dobre volje, kot brigadirji, ki so po Suhi Krajini kopali jarek bratstvu in enotnosti. Kot za stavo so menjali kolke in kolena, mesarili rame, 80-letnicam ravnali prste na nogi, vstavljali strelovode, trdili gležnje, utrjevali vezi......Mi pa smo vozili postelje, točili infuzije, krotili delirante, evidentirali nego, zagovarjali odgovorne, tožili neodgovorne, zaman iskali naročene, zlovoljno sprejemali nenaročene, izgubljali zaupanje v temperaturni list, menjali plenice, praznili steklenice...... Pa je prišel zaslužen dopust, 14 dni zgoraj omenjene pravljice, zaprt oddelek in edini čas v letu, ko te nihče ne kliče v službo. Med tem časom so nas seveda nadomestili sodelavci iz drugih oddelkov, kajti »orto« ljudje se ne ustavijo pred nobeno prepreko.
Avgusta pa so »orto« ljudje odšli na dopust – čisto vsi. In ko je že kazalo, da se bodo stvari umirile, je v podgursko podzemlje prišla informacija, da se je začel poškodbeni oddelek kirurgije Novo mesto prazniti. In ljudje so se začeli obnašati temu primerno. Romi so na lastni rasi preizkušali delovanje bolgarskih kalašnikov, matere so na pragu domače farne cerkvice spregledale zadnjo stopnico, vaški posebneži so se zbližali z vaškimi kanali, trpeče žene so občutile phalange svojih ljubečih možičkov, kmetice so se usodno zamerile svojim mlekodajalkam, prepotentni mulci so hudo športnega clia neuspešno obračali z ročno, kmetje so skakali s senika, anoreksične deklice so porabile zadnji atom energije januarskega jogurta in so se zgrudile, šankisti so s trdo roko zagovarjali svoja stališča, motoristi pa so vztrajno preizkušali trdnost svoje butice. Prav z vsemi smo se pobližje spoznali in prav vsi so pripomogli k temu, da je bil tudi avgust pester in da je bila travma nabasana celo poletje. Kadar se je slučajno pokazala kakšna prazna postelja, pa je to tako strašansko razveselilo ambulantnega zdravnika, da je s svetlobno hitrostjo poiskal nekoga, ki je imel opraskano čelo, mu dodelil diagnozo »pretres možganov«, ga urgentno poslal na oddelek in naročil strogo opazovanje na pol ure. Potem smo seveda ubogega reveža priklopili na infuzijo, ga vsake pol ure zbudili, mu z močjo 50 evrov svetili v oči, mu merili vse možne funkcije in proti jutru ugotovili, da sicer z njim ni telesno popolnoma nič narobe, smo pa uspeli v eni noči iz njega napraviti psihiatričnega pacienta. Ljudje se na tako obravnavo odzovejo na dva načina. Prvi jo zjutraj s svitom ucvrejo domov, druge pa uspemo prepričati, da so na smrt bolni in potem do konca življenja tožijo zavarovalnico za bajne odškodnine.
Nekaj pa je še posebej zaznamovalo travmatološko poletje 2006, in to je bila neznosna vročina. Dokler smo mezdo služili v pritličju, kjer danes domuje klimatizirana dializa, tega nismo občutili. Odkar pa je naš sladki domek v drugem nadstropju, se je temperaturna situacija močno poslabšala. Ko pritisne vročina in se razgrejejo stare stene, je stanje resnično nevzdržno. Najbrž se komu zdimo čudni, ko z brisačo za vratom hodimo po oddelku, ko vihamo kratke rokave, se hodimo hladit na žgoče sonce in lovimo sapico iz ventilacijske pečice, ampak verjemite, to je delo v izrednih razmerah. Gotovo pa so tisti, ki najbolj trpijo, pacienti, ki sveže operirani ležijo v lastnem znoju, ki ob psihičnih in fizičnih bolečinah trpijo še vročinsko nadlogo. Nepremično ležanje v postelji pri 40 ali več stopinjah je kljub nadstandardni negi s pogostim preoblačenjem in kopanjem nekaj, česar si nihče od nas, ki smo zdravi, ne more niti zamisliti. Res, bilo je vroče poletje.
In potem je prišel september. Posledice mitoze naših oplojenih jajčec so se povzpele na novo stopnico v vzgojno-izobraževalnem sistemu, temperature so padle, deklice so zakrile svoje obline, potrebneži so se hrbtno zavalili na kavč in listje je odpadlo. Minister je sklical tiskovno konferenco, »orto« ljudje so prišli z dopusta, ……..
Uporabniški avatar
 mojcej77
#79814
Dragi pisec,
iskriv si,
moder,
duhovit (rada se čimveč smejem, ampak tvojo vrsto humorja pa še posebej cenim)
in mojstrski!
Bravo!

Z vsem spoštovanjem,

Mojca


pies:glede na to, da se spogledujem s problematiko, ki jo opisuješ, tudi sama (na rahlo drugačen način), naj ti povem, da me veseli, da se najde na izredno odgovornem (in ja, preslabo plačanem) delovnem mestu kdo, ki ve, zakaj je tam. (uf, koliko vejic :shock: )
 usmiljeni_brat
#79858
BESEDA JE KONJ



Vem, da bom zvenel kot kakšen impotenten 50 – letnik, ampak me že dolgo časa srbi jezik in ne morem si kaj, da ne bi potarnal nad današnjo mladino in njenim izrazoslovjem. Sem dolgoletni uporabnik interneta, udeleževal sem se mnogih debat, forumov, klepetalnic in drugih ročnih gobezdal, bil sem med prvimi uporabniki mnogih danes veleuspešnih portalov, najbrž sem bil tudi med prvimi suhokranjci na internetu, če že ne prvi. Kar sem opazil v teh desetih letih internetne kariere je, da nivo jezikovne kulture nezadržno pada. Vse več je ljudi, ki imajo besedni zaklad kot morski konjiček in ki se jim zdi neizmerno zabavno, če pišejo v dobesedni prekmurščini, katere razvozlavanje povprečnemu Slovencu predstavlja nepremostljivo oviro. V zadnjem času so se razvile tudi določene jezikovne subkulture in povsem normalno je postalo, če na medmrežju naletiš na takle umotvor, ki sem ga samo za vas skopiral z ene naših spletnih strani:
»ćaoo foŁK..etoo NiNćee duߣaa NaŁogoo da oPišee aNitKoo mojoo dRagoo Łjußawiii ...sPŁjooH newem kje d zaćneem hehe...ßoM zaćeŁa kje swa se mi2 sPozNaŁee ja no tKoo jst pRidm u ŠoŁo pRwi DaN aNee i tKo pride aNitaa tKo ćist weseŁa i mi ReĆee ćao jst sM aNitaa HeeH i to je to FoŁK ja aNitKaa mi je soŠoŁkaa (i to na šußi)...kaj še d PoWeeM a o šKoŁii ne ßoMoo GoWoRiiŁ...kao oNa ćist pRidnaa paz d ne ReeS šici za sŁoWo oNa zaßije k je ߣa uprašana >pa da oWo oNo<«
Ne, ne, nimate prav, to ni poročilo iranskega predsednika o bogatenju urana, niti pismo sudanskega predsednika Janezu Drnovšku. To naj bi bila povprečna slovenska gimnazijka in verjemite – obstajajo še slabši. Najbolj grozno se mi zdi, da je oldtimer, kakršen sem sam, dokaj hitro obsojen zaplankanosti, istospolne usmerjenosti in še česa samo zato, ker nagovarja take jezikovne nadljudi v vsaj približno pravilni slovenščini.
Sam se torej s starim slovenskim pregovorom ne strinjam, in pri tem bom vztrajal do konca. Beseda JE konj in nje jahačev je nebroj. V taki ali drugačni obliki.
Lep primer je multinacionalka, ki se ukvarja s hitro prehrano in ki skrbi za dovolj velik vnos nasičenih maščob v naše prekrasno, kmečko dolenjsko telo. Pred leti smo tudi v Rudolfovem dobili podružnico in moram priznati, da v bistvu rad zahajam tja. Kar je moteče, so gotovo prodajalci in politika poimenovanja artiklov. Sam se imam za dobrega znalca angleščine, pa imam kar precej težav, ko naročam »mkfreš čabata«, zmrazi pa me, ko slišim, da poštena kmečka punca iz Brusnic čez šank s pristnim dolenjskim naglasom vpije »dabl čis avt«. Kar mislim si, kako zmeden je pristen dolenjski kmet, ki zaide v to restavracijo. Slovenščina bi morala biti pogoj za odprtje takega lokala.
Jezik je temelj našega sporazumevanja in Slovenci imamo lepega (jezik seveda). Kljub temu obstaja razmeroma veliko ljudi, ki imajo težave, ko je treba nekaj izustiti v jeziku, ki bo vsaj približno razumljiv vsem Slovencem. In tu pridemo do težave, ki se v mojih očeh najbolj manifestira v Društvu medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, katerega dolgoletni član sem tudi sam. Društvo organizira izobraževanja, katerih se je treba udeleževati, če želiš napredovati po plačilni lestvici. V nekaj letih sedenja v raznih konferenčnih dvoranah, športnih dvoranah, gostilnah, in po novem tudi v sakralnih objektih, sem si izoblikoval profil povprečnega predavatelja na teh mitingih. To je ženska stara okrog 40 let, ob delu je prišla do sedme stopnje izobrazbe, dobro situirana, ima dva otroka, je vodja oddelka, na katerem službuje in velja za strokovnjaka na svojem področju. Doma ji je sin na računalnik natipkal predavanje, katerega prikazuje na velikem platnu pred poslušalci. In tukaj se začne naša kalvarija. V tresoči roki drži tipkano stran tistega, kar mi gledamo na platnu in nam z jecljajočim glasom dobesedno bere besedo za besedo, stran za stranjo, v stilu: »pri dajanju zdravil najprej odvijemo pokrovček, ga položimo na mizico zraven pacienta, pazimo, da se nam ne odkotali z mizice na tla, potem vzamemo žličko s svojo desno roko, pogled je usmerjen v pacienta………« Po eni uri takihle litanij sem že pošteno jezen in razmišljam, da bi rajši videl, da mi okulist naredi artroskopijo štirice zgoraj levo, kot da bi dotično kolegico še kdaj slišal predavati. Če ni možno zagotoviti predavatelja, ki nam bo na poslušljiv način povedal svojo izkušnjo, bom prisiljen poprositi vodstvo društva, da mi zgoraj omenjene nebuloze v tiskani obliki pošlje na dom, kjer si jih bom brez jecljanja prebral sam. Moški smo na teh seminarjih tako ali tako nevidni, saj vsaka, ki pride za govorniški oder, pozdravi v stilu: »Drage kolegice, veseli me, da ste se zbrale v tako velikem številu….«, pri tem pa me še gleda v oči, mene pa ima, da bi vstal in ji pokazal »siromaka«, če že po obrazu ne more določiti spola.
V šoli sicer imamo predmet slovenščina, pri katerem pa se učimo vse kaj drugega, kot pa govoriti slovensko; mogoče brati, pisati, postavljati vejice, pike, dobesedne navedke, se na pamet učiti, kdaj se je rodil Leopold Suhadolčan, ali kako je živel Shakespeare. Ne spomnim pa se primera, ko bi kdo dobil nalogo, naj pred razredom sproščeno in v pravilni slovenščini pove nekaj po svoji izbiri. Svetujem torej, da se uvede v šolo predmet retorika.
V zdravstvu je komunikacija po mojem videnju eden ključnih problemov. Redno se dogaja, da na oddelek dobim pacienta, ki ne ve, da je njegova noga zlomljena, ali da mora ostati v bolnici. Vse je bilo opravljeno korektno, saj imamo vendar certifikat kakovosti, samo na eno malenkost smo pozabili – opravka imamo z ljudmi in tukaj en iskren nasmeh in prijazna beseda zaležeta več, kot tisoč certifikatov kakovosti. Spomnim se let nazaj, ko smo delali v nečloveških razmerah na stari travmi. Prostori so bili stari, neprimerni in zanikrni, ampak – med delavci in pacienti je vladalo nekakšno prešerno vzdušje, vse se je opravljalo z dobro voljo in širokim nasmehom na obrazu, veliko smo se pogovarjali, vsak je pozdravljal vsakega in težave smo reševali skupaj. Danes, v novih prostorih, moram s težkim srcem priznati, da tega vzdušja ni. Pogovorov ni več – so samo ukazi, termini, številke, grožnje s tožbami, prerazporeditvami, in namesto prijaznega in mirnega »Dobro jutro!«, te čakajo obtožbe in kolerični izpadi. Kako malo je treba, da pokažeš spoštovanje do sodelavca, navaden, iskren »Dober dan,« za gospo, ki čisti oddelek, ali za človeka, ki vozi čaj. Nekaterim pa se, kot kaže, zdi, da odgovornost do sočloveka pada sorazmerno z dvigom stopnje izobrazbe. Ali ni dovolj, da je denarno nadomestilo za naše delo različno? Je treba res nekoga zaničevati na nivoju osebnosti zaradi nižje izobrazbe? Globoko sram je lahko nekatere med nami.
Res je, čas je drugačen, prišel je kapitalizem in opevana demokracija, toda – ali je to res tisto, kar si želimo? Smo kaj spremenili, če nekdo na visokem položaju izjavi: »Demokracija velja, dokler je vse tako, kot rečem jaz«. In če se pojavi situacija, v kateri je vsem na tem svetu jasno, da nima prav, in če mu empirično dokažeš, da se moti, na koncu brezpogojno obvelja njegova. Potem smo vsi tiho, ker vemo, da je velik demokrat. Tako velik, da se mu nihče ne upa oporekati.
Beseda pomeni veliko – lahko nekoga užali, razveseli, lahko nekoga ubije, lahko se zaradi nje nekdo rodi, lahko spreminja svet in podira meje. Zato mi verjemite na besedo: »Beseda je konj«.
Uporabniški avatar
 žure
#79904
:clap: ne bi se mogel bolj strinjati.
 usmiljeni_brat
#79943
MI `MAMO



Kazalo je, da bo mirno decembrsko popoldne, z malo poležavanja, gledanja risank s prestolonaslednikom ter parimi brezplodnimi debatami z najboljšo polovico. Toda ravno ko sem se zleknil na primarno pozicijo, da zaužijem dnevno dozo Palčka Davida, me je življenjska sopotnica opomnila, da nam je zmanjkalo jajc in moke, ona pa bi sakramensko rada spekla sladico, za katero je recept dobila včeraj od prijateljice.”Dobro”, pomislim, naj gre do “zadruge” in nabavi kar rabi. Toda ravno ko sem zagrabil denarnico, da ji izročim nekaj “Francetov” me je presenetila še enkrat. Da tudi mleka ni, pa sin da je že vsa oblačila prerasel, pa božič da bo, mi siromaki imamo pa samo tri ovčice za v jaslice. V trenutku sem v predelu “prištofeljna” začutil pekočo bolečino, toda izhoda ni bilo. Žena je imela prav-bil je čas za šoping.
Čez slabo uro sem svojega korejskega prijatelja že spretno sukal po ulicah enega večjih nakupovalnih središč v državi. No ja poizkušal sem, toda vsako križišče mi je vzelo 15 minut časa in lep kos potrpljenja. Promet se je gibal s hitrostjo uparjalnika, parkirišča so bila nabito polna, ljudje s prepolnimi nakupovalnimi vozički so se nastavljali vsepovsod in ko sva po eni uri kalvarije z avtomobilom končno parkirala sem se počutil kot da sem zadel na lotu. Po prihodu v hiper-vele-megacenter sem se zgrozil nad vrstami pri vseh 50 blagajnah in tedaj me je spreletelo-Slovenci smo bogat narod.
Kaj nama je bilo treba ravno pred Božičem sredi nakupovalne mrzlice v Ljubljano, sem pomislil najprej potem pa sem miselni vzorec obrnil in se vprašal, kdaj nakupovalne mrzlice ni.
Ko bo konec božično-novoletnih praznikov se bodo začele razprodaje-sredi noči se bodo ljudje prerivali za tiste cunjice in pokupili vse kar je ostalo od decembra. Ko bo konec razprodaj bo Valentinovo, ki bo dvignilo procent sladkornih bolnikov, za njim bomo že kupovali pustne maske, ki nam bodo pomagale ugotoviti kdo smo v resnici, potem bomo prav po stalinistično za osmi marec obdarovali ženske in dekleta, da jih bomo potem lahko brez slabe vesti naslavljali z “najdražja” ali “predraga”. Nato nam bodo začeli ponujati prvomajske dopuste v Bengaliji in Gorskem Karabahu, potem bomo na razprodaji nakupili nove “šlape”, kopalke, pa napihljive blazine, da ne bomo slabši kot Čehi ko se bomo odpravili na dopust v “Ljepu našu”, da še njihovim trgovcem damo malo zaslužit in že bo tu šola. Komaj bomo nakupili knjige, delovne zvezke, radirke in sedmila, že bo pred nami Martinovo in gripozna goska uvožena iz Madžarske, nato se bomo poklonili mrtvim z najdražjimi svečami, na katerih je narisan Janez Pavel.....no ja sredi novembra pa že z vsake trgovine spet binglja Božiček, ali je Dedek Mraz? Miklavž bržčas ni, on ima svojo rezidenco drugje.
Vsem zgoraj naštetim dogodkom je skupna ena stvar - nakupovanje in zapravljanje težko prisluženih Cankarjev, Kobilic in Francetov za stvari, ki za našo eksistenco niso bistvene, celo nasprotno, prav lepo bi nam bilo tudi brez vseh dobrin za katere nas vrli trgovci prepričajo da jih nujno potrebujemo. Seveda ima skoraj vsaka slovenska družina dva avtomobila, pri katerih je že vzdrževanje in zavarovanje peklensko drago, da bencina niti ne omenjam. Zadnja leta so nas obnoreli mobilni telefoni, ki jih menjamo tako pogosto kot povprečna slovenska gospodinja robčke ob španskih nadaljevankah. Jasno da je vsak mobilnik subvencioniran in greh bi bil, če bi ga ne bili kupili, drobni tisk o dvoletnem plačevanju mastne naročnine seveda zavestno preskočimo in na koncu nas podjetje celo uspe prepričati, da so nam nekaj poklonili. Kruta resnica je seveda, da smo plačali dvojno ceno. Ampak mi imamo dovolj sredstev, da si vse to brez težav privoščimo, mi imamo denarja kot pečka. Dokaz je tudi resničnostni šov, ki se je odvil pred kratkim. Priznam gledal sem ga, nisem si mogel pomagati, čeprav sem si vsak večer po oddaji oči izpral z varekino, sem se naslednji večer spet zaloti pred TV-jem. Tam smo dragi sodržavljani v samo eni uri glasovanja v finalu dvema kapitalistoma poklonili 53 milijonov tolarjev z oddanimi glasovi. Stvar pa je že prej potekala dva meseca in vsako soboto smo Slovenci radodarno finančno podprli ti dve firmi. Že naslednji dan, so na isti televiziji Slovenci v dobrodelne namene poklonili naslednjih 17 milijonov, zvečer na nacionalki še 3.
Na komercialni televiziji so pred časom praznovali okroglo obletnico in kar niso nehali ponavljati, kaj vse jim je uspelo v teh letih popolnoma brez naročnine, torej brez, da bi mi za to kaj plačali. Ko sem to slišal desetič me je že kar privzdigovalo na kavču, pozabili so namreč povedati, da njihov program poteka v intervalih ki so dolgi 10 do 15 minut, vmes pa nam prodajajo razne praške ki operejo šminko sumljivega izvora z moževe srajce, pa vložke, ki v trenutku požlampajo cel bazen vode in ob katerih si vsak pravi moški zaželi, da bi tudi on vsaj enkrat na mesec “menstruiral”, pa plenice, ki jih zamenjaš samo enkrat na teden in v katerih lahko cel čas presediš v položaju “buda” ter podobne neumnosti. V trenutku ko smo kupili izdelek, ki smo ga videli v reklami smo plačali mastno naročnino na ta program. In to za 6 ur zbijanja IQ-ja ob španskih limonadah, 3 ure ultra nasilnih risank za najmlajše, 5 ur poneumljanja ob senzacionalističnih holivudskih filmih, 40 minut kviza s tretjerazrednim komediantom in slabo uro rumeno obarvanega informativnega programa. Kje so dokumentarne oddaje lastne produkcije, kje so nadpovprečni evropski filmi, kvalitetne risanke? Koliko neumnosti bomo morali pokupiti, da se bo dvignila kvaliteta? Ker denarja imamo dovolj, le napačnim ljudem ga dajemo.
Resnica je, da Slovenci radi pomagamo revežem. Vsaka dobrodelna akcija je uspešna in prav je tako. Toda kar me grize je primer družine, ki je pred obiskom novinarske ekipe vse vredne stvari odnesla na senik, jih tam zakopala, potem pa so jokali po TV-ju, da ničesar nimajo. Mi imamo dovolj, da dajemo tudi takim. Nekateri imajo toliko, da denar zažgejo in ga vržejo po tleh, da poči. Res ne vem kakšen užitek je to, res ga ne razumem. Tile metalci petard pa so ob vsakem poku tako radostni, kot da se jim je dolžina kopulativnega organa pravkar izenačila z njihovim inteligenčnim kvocientom. Že vrsto let razmišljam kako bi jih prepričal, da naj denar raje dajo meni, namesto, da ga mečejo stran.
Res je, zapravljivi smo in razsipniški, toda glede na to kar se gredo naši izvoljenci na državnem nivoju kaj drugega niti ni pričakovati. Vseeno pa nekako velja, da denarja ni, da je bilo včasih, ko je bil na oblasti Tito bolje. Kdor misli tako, naj se spomni, kako je v vrsti čakal kilo praška, ali kako je dve leti čakal novega fičota. Problem ni v denarju, problem je v glavi. Kdor je zadovoljen v srcu je zadovoljen tudi v pomanjkanju, kdor je siten in prepirljiv, temu pa ne pomaga noben denar tega sveta.
No ja želel sem povedati samo, da nisva kupila moke, ker je nisva uspela locirati, jajc je zmanjkalo tudi v trgovini, do trgovin z oblačili nisva niti prišla, ker sva vrsti na blagajni čakala predolgo in v naših jaslicah so se tudi letos pasle samo tri ovčice. Vseeno pa sva uspela zapraviti dve Ivanki. Ko sva se peljala domov sva sklenila, da bova jajca in moko kupila v matični “zadrugi” v Prečudovitem kraju, kar sva naslednji dan tudi udejanjila.
 usmiljeni_brat
#79989
MARATONEC TEČE PRVI KROG


Nedelja, 29. oktober 2006
Megleno jutro. Po nervozno prespani noči spakiram stvari, naložim ženo in svakinjo in se odpravim. Danes je dan za pobiranje sadov preteklega dela. Nekaj ur pred mano je sadove preteklega dela pobirala družina Strojan, ki je v svojih neregistriranih avtomobilih v spremstvu policije odšla na novo delovno mesto. Tudi zame je dan žetve – Ljubljanski maraton. Dolgo pričakovana prireditev, za katero sem živel zadnjih nekaj mesecev. Vsi kilometri in ure preteklega leta bodo danes dobile svoj smisel. Danes bo padel pravi odgovor na vprašanje, ali bo moj Suhokrajinski život prenesel obremenitev 21 kilometrov malega maratona.
Zgodba ima seveda svoj začetek tam, kjer se začenja večina mojih zgodb. Lep poletni večer je bil in jaz sem doma na kavču razvajal svoje skoraj stokilsko telo s tretjim sendvičem. Moj maraton je bila pot od računalnika pred TV, dvigovanje uteži pa sem redno prakticiral med uriniranjem. Ni me motilo, da moj rešilni jopič počasi začenja ovirati moje vsakdanje obveznosti in da bo moja digitalna tehtnica vsak čas začela izpisovati sporočilo: »Prosim, tehtajte se posamično«. Moj mir je seveda zmotila žena. Brez opozorila je začela na dolgo in široko razpredati o tem, da sva se zaležala in da bi se morala ukvarjati s kakšnim športom. Z zgornjo desno četrtino levega ušesa sem jo na pol poslušal in čakal odrešitve. Na koncu sem se ob grožnji s smrtjo (»Če se boš redil, te bo lepega dne kap,«) zdramil in le nekako izustil, da ima prav. Strinjal sem se, da bo treba začeti z rekreacijo. Ker pa je moja žena fizioterapevtka in še ženska povrhu, sem vedel, da me čaka monolog v stilu: »Morala bi hodit na aerobiko, pa trebušnjake bi morala delat – take, da nič križ ne boli, pa ženske sklece – take, ki ne obremenjujejo sklepov, pa nujno moraš nehat jest mastno hrano in uživati večje količine sadja.…….« Čez čas sem jo prekinil. Vse lepo in prav, ampak na aerobiko naj hodijo ženske in njih ekvivalenti, sklece in trebušnjaki pa so samo ene vrste. Vse ostalo je slab izgovor za telovadbo predvsem tistim, ki prave vadbe niso sposobni. »Jaz sem po duši tekač«, sem nadaljeval ter hitel razlagat, kako sem 10 let nazaj pretekel mali maraton. Seveda sem izrekel magične besede. Ženi so se zasvetile oči in naslednji dan sem moral dokazovati, da sem to, za kar se izdajam.
Priznam pošteno, največja motivacija pri mojem ponovnem tekaškem rojstvu je bilo dejstvo, da debelih maratoncev ni in da bom hujšal kljub temu, da ne bom zmanjšal količine zaužite hrane. Prvi tek je bil nekaj najhujšega, kar sem doživel. Zastavil sem si dva kilometra dolgo progo in se seveda zapodil, kot da gre za življenje in smrt. Zdelo se je, kot da letim, toda že po 500 metrih so nastopile težave: dihal sem kot nemški ovčar v pasji vpregi, noge so pekle in v trebuhu sem čutil bolečino. Komaj sem se privlekel do konca, kjer sem oralno izločil vsebino želodca na sosedovo košenico. Vendar nisem obupal, vsak dan je bilo lažje. S tekom je kmalu začela tudi žena in lahko rečem, da je to ena najlepših izkušenj v najinem zakonu. Med tekom seveda ni mogla prav veliko govoričiti; to, da se dobro razumeva na 170 pulza, pa je tako jasno. Tekla sva vse do zime, skupaj napredovala, skupaj trpela in skupaj počivala. Postajala sva hitrejša, tehtnica je kazala čedalje manj, razdalja se je povečevala. Pozimi sva počivala, spomladi pa spet začela. Toda tokrat žena nikakor ni uspela teči tako, kot pred tem. Kmalu sva ugotovila, da sva na veliko veselje ministra Drobniča poskrbela za novega Slovenca kljub temu, da žena ni nosila bombažnih gat, da je občasno kazala popek v javnosti in da so pajkice iz polypropilena pošteno stiskale moje reproduktivne organe. Ostal sem sam. Tekel sem še bolj zagreto in kmalu sem se začel udeleževati tekov v Dolenjskem tekaškem pokalu. Rezultati so postajali vse boljši, število kilometrov sem povečeval iz tedna v teden in padla je odločitev, da poizkusim preteči 21 kilometrov na Ljubljanskem maratonu.
In tako stojim na startu. Gromozanska množica ljudi; pravijo, da nas je okrog pet tisoč. Čakamo na Kongresnem trgu v startnih blokih. Nervoza se stopnjuje, poizkušam krotiti pulz, ki je že pred startom okrog 130. Slišim strel, prvi tekmovalci se poženejo, sam čakam dobro minuto, da v vsej množici sploh pridem skozi startno črto. Noge začnejo kar same od sebe hiteti po Dunajski cesti. Poizkušam si dopovedati, da moram začeti počasi, toda neuspešno. Prehitevam vse pred sabo, počutim se, kot da imam krila. Ozrem se nazaj – ne vidim konca glavam tekačev; ozrem se naprej, enako. Dobivam kurjo polt. Na 5. kilometru spustim okrepčevalnico in tečem naprej. Še vedno prehitevam tekače vseh vrst. Ogromno ljudi ploska, maha, orkestri igrajo, jaz pa tečem, tečem… Na 10. kilometru si privoščim kozarec vode, čas je nad vsemi pričakovanji, pozdravljam gledalce, vriskam, smejem se. Kolona se raztegne, ne prehitevam več z lahkoto, počasi začnem čutiti noge, ura kaže 185 pulza. Ne počutim se še utrujen. Zavijemo iz centra mesta proti Brdu. 15 kilometrov, noge postajajo mravljinčaste, mišice bolijo, energijski napitek na okrepčevalnici – vem, da me čaka peklenskih 6 kilometrov. Držim tempo, štejem korake, pojem si razne pesmi, komponiram, poizkušam odmisliti bolečino. 17 kilometrov, vzpon proti živalskemu vrtu, utrujenost, kaj mi je tega treba; pa spet volja, odločnejši korak, pa spet hitro dihanje, pulz se dviga proti 190, končno ravnina. Noge že močno bolijo, začnejo me prehitevati, poskušam pospeševati, ne gre hitreje. 19 kilometrov, spust, v mečih ogenj, pesem, ki si jo pojem, je vse bolj počasna, vsak meter je malo daljši. Potem pa kar naenkrat – kot da ne čutim ničesar več. Svet postane lepši, bolečine izginjajo, pospešujem, 20 kilometrov, cilj je blizu, stisnem zobe, zagledam Cankarjev dom in popolnoma se mi utrga, smejem se na ves glas in šprintam, kot da sem pravkar začel teči, ljudje ploskajo, srce razbija, noge so lahke, in čez cilj pritečem v času 1.38.01. Smeje se mi, osebni rekord sem popravil za 13 minut, pa sem imel ob prejšnjem rekordu 10 let in 30 kil manj. Ponosen sem nase, dosežem 561. mesto od 2000 moških na 21 kilometrov in 133. mesto v svoji starostni kategoriji. Prehitel sem veliko tekačev, ki sem jih imel za boljše od sebe. V šotoru za preoblačenje vlada veselo vzdušje, hitro se preoblečem, pospravim stvari in se odpravim domov. Ljudje, ki svoj tek končujejo na 1215. mestu, me ne zanimajo.
Ob koncu sezone potegnem črto. Čas na 7 km, ki je moja vsakodnevna razdalja, sem v zadnjega pol leta popravil za 15 minut, izgubil sem 10 kilogramov. Komaj čakam april in novo sezono Dolenjskega tekaškega pokala
 usmiljeni_brat
#80126
MODA = ?

V bistvu je tako, da mi gre že od ranega otroštva močno na živce vse, kar je povezano z oblačili, oblačenjem in modo. Kupovanje oblek je bilo zame vedno nujno zlo in je do danes ostalo ena mojih najhujših nočnih mor. Vseeno mi je, katere barve sodijo skupaj in katere ne, ali pa kakšni čevlji so „in“. Oblečem, kar je čisto in vsaj približno zlikano, za ostalo mi ni mar. Ob posebnih priložnostih za nasvet pobaram ženo in se močno potrudim, da me misel na obleko ne bremeni več kot par minut. Kadar že moram kupit kakšno cunjo, to storim na hitro in mimogrede, pri tem pa se poizkušam izogniti kakršni koli frustraciji ob tem dogodku.
Kot pri večini drugih stvari, sem tudi tukaj seveda v manjšini. Poznam veliko ljudi, ki jim je zelo pomembno, kaj bodo oblekli in kako bodo izgledali ob določeni priložnosti. Modna industrija pač narekuje določene smernice, katerih se je treba držati – tako vsaj misli večina s plašnicami okrašenih plebejcev. Nekdo si pač izmisli, da bo nekega leta popularna vijolična, in glej ga zlomka, če je barva še tako ogabna, bodo tisto leto prav zares okoli nas začela frfotati vijolična krila. Vedno znova se sprašujem, kdo je ta človek, ki ima moč nad množicami, ki vlada našemu okusu do te mere, da mu slepo in brezpogojno sledimo. Mogoče je to eden izmed tistih srednjespolnikov, ki na modnih revijah na koncu pride na oder v objemu dveh anoreksičnih punčk, ki sta gotovo opravili veliko število klečečih ustnih izpitov, preden jima je bila dodeljena tako častna funkcija. Res redko vidiš iskren nasmeh na obrazu teh deklet. O modi v bistvu ne vem veliko, sem pa na primer opazil, da še ni bila ista barva moderna dve leti zapored. In v določenih krogih človek velja za manjvrednega, če nima na srajci prave barve napisanega imena prave znamke. Konstantno sledenje najnovejšim trendom pa zna predstavljati kar velik zalogaj za sleherni žep.
Gotovo je res, da gre čas naprej in prav je, da se kultura oblačenja spreminja, vendar pa so nenehne revolucionarne spremembe zgolj navidezne. Če pozorno gledamo stare filme ali pa se samo spomnimo nekaj let nazaj, bomo odkrili ponavljajoče izjave v stilu: „Saj je napol gola“, „Kam gre današnja mladina“, ali „Poglej jo, saj kaže pol riti“. Tole so govorili že leta 1960, vseskozi so se šli nekakšno revolucijo, kazali čedalje več gole kože, ampak žal se ni še nikoli zgodilo, da bi začeli hoditi goli. Saj ne, da bi želel proučevati sramno kost predsednika države, ampak razgaljeno oprsje voditeljice TV Dnevnika, pa bi me, moram priznati, spravilo v dobro voljo. V bistvu gre za prodajanje istih idej z rahlimi variacijami različnim generacijam.
Ljudje smo pač dvolična bitja. Ista stvar se nam v različnih pogojih zdi povsem drugačna. Pred časom sem, povsem po naključju, in seveda na moje veliko veselje, naletel na svojo prijateljico v spodnjem perilu. Situacija je bila kočljiva in obema je bilo nerodno. Ona je zardela, jaz ji nisem mogel gledati v oči. Kasneje sem o tem razmišljal in ugotovil, da sem isto osebo že velikokrat videl v kopalkah, ki so skrivale bistveno manj, kot tiste spodnjice in modrček, pa se niti njej niti meni ni zdelo prav nič sporno. In če bi se nekdo sprehodil po plaži v spodnjem perilu ali pa v smučarskem kombinezonu, bi veljal za čudnega. Iz tega sledi, da je potrebno v določeni situaciji nositi „predpisano“ vrsto oblačila. No, pa za zabavo poglejmo še drugi primer dvoličnosti. Pred časom so nas preplavile opevane tangice, oziroma izgovor za kazanje svoje zadnje plati celemu svetu. Dokler so le-te na lepi in postavni deklici, se nam zdi njihovo nošenje primerno in zaželjeno, kadar pa jih obleče ženska, ki svojo težo zapiše s tremi številkami, ali kosmatoritež sumljive spolne usmeritve, se vsi po vrsti zgražamo in obsojamo. Torej tisti, ki imajo lepo rit, nam jo lahko pokažejo, vsi ostali pa naj jo čim bolje skrijejo. Iz tega sledi, da „predpisano“ vrsto oblačila lahko nosi samo „predpisan“ človek. Mlade deklice naj nosijo tangice in krilca, stare mame naj hodijo zapete do vratu, politiki naj bodo vedno v obleki in tako naprej. Saj je prav, da nekakšne norme veljajo, toda zakaj nimamo toliko poguma, da bi vendarle presegli kalupe, v katere so nas ujeli zaslužkarji modne industrije?
In ta industrija ne predpisuje samo tega, kaj moramo oblačiti, ampak tudi, kako moramo izgledati. V podzavest nam že vrsto let vsiljujejo podobo shirane, visoke najstnice, ki je pretirano naličena in mišičastega moškega v spodnjicah, ki komajda še zadržuje svojega „domobranca“. Naivno smo podlegli in zavrgli svojo tradicijo, na katero me je vedno znova spomnila starejša gospa, ki ni ob srečanju s kakšno obilnejšo damo nikoli pozabila pripomniti: „Koku s' pa ti lejpa debela“. Torej je včasih veljalo, da je človek lep, če je bolj okrogel. Resnica je seveda vmes. Najlepši je človek, ki se počuti dobro v svojem telesu in v svoji obleki.
Med bolj izpostavljenimi, kar se tiče oblačenja, so pri nas gotovo glasbeniki, in nekateri med njimi za določen festival porabijo tudi po več milijonov tolarjev za »gvant«, katerega potem na odru razkazujejo s tako vnemo, da pozabijo, da so prišli na pevski festival, in ne na modno revijo. Seveda je za to krivo trenutno stanje na trgu, kateri po vsakem dogodku, namesto konstruktivne kritike glasbenega dela nastopa, večino časa nameni pametovanju o čevljih in oblekah. Drugo skrajnost med glasbeniki pa predstavljajo narodnozabavni glasbeniki, ki si s svojimi oblačili ne delajo problemov. Kupijo tisto svojo gorenjsko narodno nošo, ki jo potem 50 let svoje kariere nosijo na vsaki prireditvi, pa naj gre za nastop na televiziji ali pa za god sosedove mame.
S stališča oblačil me torej zelo veseli, da sem zaposlen v zdravstvu. Navlečem majico, sešito iz plenice, pol prevelike hlače opasam s pasom, ki je svoj čas krotil travmatološke delirante, in že sem pripravljen za delo. Prav smilijo se mi zakravatani delavci v raznih uradih, ki morajo porabiti veliko časa in živcev za to, da izgledajo tako, kot jim ukazujejo nadrejeni.
Edino, kar mi je pri modi všeč, je njeno ime, ki ga često izgovarjamo v povezavi z nekim drugim samostalnikom. Moda = Jajca, in tisti, ki je stvar tako poimenoval, si zasluži čestitke.
Uporabniški avatar
 perpetruum
#80166
...z užitkom prebrano...vsak prispevek posebej in vsi skupaj...
:D
...lepo, se je občasno malo posmejati...in hkrati razmisliti o svojem pogledu na podobne teme...

---še!

perpetruum
 usmiljeni_brat
#80189
Kar prebirate, je serija člankov, ki je bila v preteklem letu objavljena v internem glasilu bolnice Novo mesto, kjer sem tudi sam zaposlen. Veseli me, da so vam sestavki všeč. Ob nastajanju novih jih bom odslej naprej objavljal tudi tukaj.
Tale pa je zaenkrat zadnji, ki je bil še na zalogi:

Smo ali nismo?


Zadnje čase me vse bolj pogosto vznemirja vprašanje Smo ali nismo? Slovenci namreč. Spodaj bom navedel nekaj primerov, ki so me vrgli iz tira in me pripravili k pisanju tega sestavka.
Naprej naj povem, da naše bivše sodržavljane spoštujem, z njimi nimam slabih izkušenj - prej nasprotno, čeprav pravih stikov z njimi nimam, se mi zdijo na splošno dokaj v redu, razen izjem, o katerih pa na tem mestu nima smisla diskutirati. Problem tiči v nas samih, mi smo tisti, o katerih govorijo naslednje besede. Torej, dragi moji, zdi se mi, da postajamo Hrvatje. Zakaj tako mislim?
Poglejmo lep primer najbolj poslušanega dolenjskega radia. V svojem programu ta velecenjeni medij po moji grobi oceni vrti vsaj 40 procentov hrvaške in bivše jugo glasbe. Slovenske glasbe je v tem programu le kakih 10 procentov in še tista, ki je, je tretjerazredni štanc, z besedili, ki ne presegajo nivoja prvega razreda devetletke ter se na vso silo trudi oponašati dalmatinski melos - zelo zaželjeno pa je, če se vokalist nauči izgovarjati južnjaški “e”, ki ga je potem treba čim večkrat poudariti. Ljubezen do tega radijskega programa pa je med Dolenjci neizmerna, kar se vidi pri glasbenih željah, kjer so od petih komadov vsaj štirje jugo, peti pa je tuji ali Atomik Harmonik. Stanje na ostalih komercialnih radijih je podobno, torej ljudem dajejo tisto, česar si najbolj želijo; to pa je veliko jugo glasbe. Včasih, ko se peljem ob slovenski obali, se poigram s skalo na svojem radijskem sprejemniku in ulovim kopico italijanskih programov, na katerih se vedno igra italijanski komad, na Hrvaškem je situacija povsem enaka, pri nas pa moraš imeti veliko srečo, da na 20 programih, ki jih loviš sredi Ljubljane, slišiš slovensko glasbo. Če na problem opozorim svoje znance, mi večkrat odgovorijo, da je pač hrvaška glasba bolj spevna in hrvaški jezik bolj sede v uho. Ampak s tem se nikakor ne strinjam. Hrvaški jezik je speven prav toliko kot slovenski, problem pa je, da ti ljudje že od malega poslušajo več hrvaške glasbe, in jasno je, da jim je bližje že zato, ker je mamica, ko je bila hčerkica še majhna, nenehno poslušala Terezo Kesovijo in Miša Kovača, sestra je bila vsa mokra, ko je slišala Danijela, hčerkica pa je seveda dandanes vsa orgazmična, ko v Zburah posluša Jasmina Stavrosa. Če nadaljujem s televizijo, moram najprej omeniti rumeno oddajo na komercialni televiziji, kjer vsak dan delajo reklamo vsaj enemu hrvaškemu glasbeniku. Pred časom je bil v resni oddaji te iste televizije objavljen prispevek, v katerem je novinarka govorila o tem, kako je trenutno najboljša zabava v mestu na Balkan žuru v enemu izmed lokalov. V najbolj gledani oddaji nacionalne televizije je vsaj dvakrat na mesec gost eden izmed balkanskih zvezdnikov, okoli katerega se potem voditelj slini do onemoglosti in mu dela reklamo za koncert ter za novo ploščo, katere se tako ali tako proda več v Sloveniji kot v njegovi domovini. Ko je pred leti pri istem voditelju naša turbo zvezdnica povabila ljudi na svoj koncert, je dobila doživljensko prepoved nastopanja na nacionalki. Zakaj dvojna merila? Hrvaški glasbeniki preplavljajo slovenske odre in bogato živijo na račun naših žuljev. Nikomur ne gre v nos, če so oni uspešni; že ob nekaj uspehih domačih glasbenikov pa se najde skupina ljudi, ki želi na vsak način preprečiti vzpenjanje.
Razkačil sem se, ko sem prebral, da bosta letos na Trebanjskem košu dva dneva na programu Dalmatinska fešta. Na prireditvi, ki obuja slovenske kmečke običaje, ki že z imenom vzbuja vtis Slovenskosti in domačnosti, so dva dni skupaj vreščali “Večeras je naša fešta” brez katere, mimogrede, ne mine nobena slovenska veselica, pa naj bo še tako odročna. Mogoče se bo prireditev že naslednje leto preimenovala v Splitski koš. Če nadaljujem pri športu - močno me moti, da polovica Bele Krajine navija za Hajduk, kljub temu, da imajo Prvoligaša v slovenski ligi, ki se odlično drži, nikakor pa ne more zbrati več kot 600 gledalcev na eni tekmi. In na lastna ušesa sem slišal, kako gledalci Bele Krajine svoje igralce zmerjajo s čefurji. Halo??? A niso to isti čefurji, za katere hodiš navijat v Split? V že prej omenjeni oddaji je bil pred kratkim objavljen 15-minutni prispevek o nogometnem klubu Hajduk - slovenski nogomet za to oddajo ne obstaja. In ob krizi Dinama so se naši novinarji razpisali na široko, medtem ko so bili ob smrti kar treh naših prvoligašev bolj kot ne tiho. Dejstvo je, da se kljub temu, da imamo svoj športni dnevnik, še vedno proda vsaj toliko izvodov hrvaškega športnega dnevnika, čeprav je vsem znano, da Hrvatje tiskajo dve verziji, slovensko in hrvaško, in poznavalci vedo povedati, da se precej razlikujeta, saj so v hrvaški izdaji nekateri članki povsem drugačni. Sprašujem se, za koga ti ljudje navijajo, ko igrata Maribor in Hajduk, ali Slovenija proti Hrvaški. Ne upam si pomisliti.
Nekaj časa sem na svojem delovnem mestu pozorno opazoval vedenje svojih sodelavcev in ugotovil sledeče: Radio je ves čas naravnan na Radio Krka; če prestavim na Val 202 sem deležen kritike in negodovanja, in nikoli ne obstane več kot pol ure na drugi postaji. Ko je po radiu hrvaški komad, se v veliki večini primerov najde kdo, ki si bo melodijo prepeval ali mrmral, ali vsaj vstal in dal bolj naglas. Pri slovenskih komadih je to velika redkost. Kadar se gleda televizija, je le-ta skoraj obvezno naravnana na Hrvaški RTL; pa če se vrti še taka bedarija, Slovenci raje gledajo Sanjo Doležal kot Maria, če je kakšen šport po TV in je prenos na obeh nacionalkah, se bo gotovo našel kdo, ki bi raje prenos gledal na Hrvaški, ker da so naši komentatorji bedasti in brez znanja. Med zbirko rumenih revij je gotovo tretjina hrvaških, ker slovenske so tako ali tako preveč kmečke in bedaste. Je kaj čudnega, če je tri četrtine Slovencev funkcionalno nepismenih?
In na koncu si bom še malo privoščil svojo delavno organizacijo, torej SB Novo mesto. Je res potrebno, da na penzionistični fešti v kuhinji nastopa Tereza Kesovija? Kaj mi nimamo svojih odsluženih pevcev, ki tako kot Tereza komaj čakajo, da lahko zakrulijo v kakšni menzi, ker drugam jih tako ali tako ne vabijo, pa še bistveno cenejša bi bila vsa stvar. Ritmo Loco in Radolfi gotovo niso bili poceni, so pa na rob ekstaze spravili kar nekaj špitavskih delavk na silvestrovanju. A ne bi rajši povabili koga, ki je izviren in slovenski, ki bi dvignil kulturno raven, če se že gremo visoko družbo. Andraž Hribar je pač preveč dolgočasen in predvsem preveč slovenski, da bi bil všečen. Ali pa si končno le priznajmo, da smo preprosti Dolenjci, ki za dobro zabavo rabimo rdečeličnega Henčka ali Potočarjevega Franceta s frajtonarco, zavriskajmo in bodimo to, kar smo. Končni produkt bo namreč isti, spili bomo liter cvička preveč, z zavistnimi pogledi se bomo nasmihali nadrejenim in na koncu odšli vsak s tvojo...ups... svojo domov.
In končni odgovor na začetno vprašanje Smo ali nismo je povsem jasen: NISTE. Mene nikar ne štejte zraven. Sem Suhokranjec in če me imate zato za kmetavzarja, sem na to samo še bolj ponosen.
 usmiljeni_brat
#92638
NOVO!!!!!!!!!!!!!!!!



Da že dolgo tlačimo rodno zemljico smo lahko ugotovili, ko je mimo nas kot blisk priletela naslednja prelomnica – že dvatisočsedma, odkar se je rodil Odrešenik. Vsako leto se zgodi, da nas okoli novega leta doletijo bolj ali manj zaželjene novosti, letos pa so se potrudili na vseh nivojih in nam po večini zagrenili naš vsakdan. Seveda so vse novosti v naše dobro, a kaj, ko tega nikakor ne uspemo občutiti.
Najbolj markantna sprememba letošnjega novoletnega obdobja je gotovo evro. S solzami v očeh, smrkavim nosom, tresočo roko in povešenim pogledom sem svoji matični prodajalki v domači zadrugi izročil še svojo zadnjo „Ivanko“. V zameno sem dobil izdaten kupček kovancev, ki so v desnem hlačnem žepu popolnoma porušili moje psihofizično ravnovesje. Iz televizije pa so se smehljali guvernerji, ministri, najboljši Evropejci, ki še kar tlačijo zemljo, in sam finančni minister je javno dvignil 30 evrov z ženinega računa, kar sem že naslednji dan storil tudi sam. Žena me je sicer gledala postrani, ampak če tako posluje najboljši finančnik v Evropi, potem je to gotovo prava pot. Evro bo seveda prinesel izredno pozitivne stvari za naše gospodarstvo. Kako jih ne bi. Večino storitev so lahko vrli gospodarstveniki nekaznovano podražili kolikor se jim je zahotelo. Dražilo se je, in se še, praktično vse. Zveza potrošnikov kriči v puščavi, finančni minister gleda stran, predsednik vlade obira fižol na kmetiji nove prve dame, Evropejci pravijo, naj potrpimo, naše gospodarstvo pa cveti, kot še nikoli. Zakaj že? Saj bi človek še nekako potrpel, ampak to, da so mi spet podražili mojo najljubšo, že tako dvakrat preplačano pizzo, je pa res nesramno. Jasno se spomnim 10 let nazaj, ko je pizza stala 600 sit, danes pa hočejo zanjo 1650. Cena se je torej skoraj potrojila, pri plači pa imam vsak mesec občutek, da jo množijo z 0.5.
Nasploh so se na državnem nivoju tokrat izkazali z novostmi. Janez D. se je v zasavskem narečju sporekel s Suhokrajinci v delavskih uniformah, ki so po novem državni sovražnik št. 1 samo zato, ker ne dovolijo, da bi jih tepli in posiljevali njihove otroke. Nato je z mehko roko, kot plešasti božiček v svojem krilu, potolažil državljanko Elko S., ki je točila solze, ker postelje, ki jih je dobila v dar, izgledajo kot da so iz bolnišnice. Nek drug. Janez D. se je z vsemi štirimi branil, na koncu pa se je vendarle moral v bombažnem spodnjem perilu odpovedati mehkemu ministrskemu stolčku in dobili smo novo ministrico Marjetko C., ki je bridko zajokala od same sreče ob imenovanju. Potem je na hitro iz „nekrivdnih razlogov“ zbolela še Marija L., in Janez J. je določil novega prvega kmeta države. Karel E. je nabavil nove oklepnike 8x8, katerih cena je skrivnost, govori pa se, da jih bomo 8x8 tudi preplačali. Dimitrij R. je svojo ženo s službenim avtom in njega šoferjem poslal kupit novo metlo, ki je skorajda zapela po njegovem resorju. Glavni zvezdnik novosti pa je bil gotovo naš stari znanec Andrej B. Človek je najprej predstavil nov reševalni helikopter, ki pa je namesto zraka nad svojo glavo premešal predvsem fekalije na ministrstvu in v vladi, potem je razhudil zavarovalnice in Kosovo komisijo, za nameček pa sprožil še burno debato o prepovedi kajenja v vseh javnih prostorih. Prihaja še nov davčni zakon, ki bo do 10% zvišal najvišje plače, tiste do 1000 evrov pa se seveda ne bodo dvignile. Prihajajo novi ustavni sodniki, pa nov guverner, Jelko K. pa bo vsak čas postal sam svoj predsednik.
Javna TV je ob tej priložnosti predstavila novo programsko shemo. Dobili smo kopico novih oddaj, novo grafično podobo Dnevnika, nove voditelje in nove Odmeve in povsem nov pristop k novinarstvu. Je res tako nov? Meni se dozdeva, kot da sem ga že enkrat videl. Ampak, takrat sem bil še zelo mlad. Imamo novo oddajo o narodnozabavni glasbi, ki je v prvih treh urah programa uspela predvajati cele štiri narodnozabavne melodije, dobili bomo tudi povsem „nov“ kviz, ki ga bo vodil čisto „nov“ voditelj. Izglasovali smo tudi novo zmagovalko festivala EMA in glej ga zlomka, avtor vseslovenskega komada je Hrvat Andrej Babić, ki pa ni novo ime na naših izborih saj je v preteklih letih dvakrat osvojil drugo mesto z najbolj učinkovito slovensko maserko Saško L, ki se je tokrat predstavila v revijalnem delu in nas z romsko-dalmatinskim patosom ter nezmasirano ritjo poskušala prepričati, da ljubi cigana Jana. Ali je član najbolj miroljubne slovenske družine ni razkrila, gotovo pa ji grozi tožba in izobčenje iz družbe, ker je svojega nesojenega ljubimca nekorektno ozmerjala s ciganom.
Športni navdušenci smo dobili novega nogometnega selektorja, ki bo poizkušal preprečiti, da bi nas na svetovni lestvici prehiteli Zelenortski otoki, Primož U. je med ponovnim koleričnim napadom nastavil novega skakalnega trenerja, košarkarje Olimpije je zapustil novi direktor, Tina Maze pa je po novem spet samska. Medtem pa smo dobili nova paradna zimska športa; namesto smučanja in skokov sedaj grizemo nohte in preklinjamo ob tekih in deskanju.
In ker je to v modi, smo tudi v naši ustanovi sledili trendom novosti. Jaz sem recimo dobil novo šefico, pa novo šefico, pa novega šefa. Če dobro pomislim, sem gotovo eden izmed tistih, ki imam nad sabo največje število šefov. Praktično vsakdo, ki prestopi vrata, se počuti poklicanega, da mi ukazuje in poveljuje. Dobil sem tudi veliko število novih sodelavcev in postal travmatološki stric. Ob takem tempu mentalno-telesnega pettinga vsega in vsakega, ki prestopi travmatološki prag, bomo v kratkem, kot kaže, odšli vsi. Odprli smo seveda tudi nov operacijski blok, ki ima novo italijansko opremo in po prvih opazovanjih delovanja novih visoko-tehnoloških vrat in prelagalnih miz, bo v naši jedilnici pogosto malical tudi italijanski serviser. Imamo tudi nove evropske cene v menzi, pa seveda nove formularje, ki jih je treba izpolnjevati, in celo nov delovni čas so mi določili in mi brez tehtnih razlogov grobo odtujili uro nedeljskega druženja s svojo družino. Razmišljam, da bi se vpisal v trgovski sindikat, ali da bi direktorico zatožil lokalnemu škofu. Kot kaže, pa bodo končno tudi travmatološki pacienti dobili klimatsko napravo, da jim bo lajšala tegobe, ki jim jih bodo povzročale nove plenice, ki so jim bile določene s strani zaslužkarjev, katerim je globina lastnega žepa bistveno pomembnejša kot dermatološko stanje mednožja pacientov. In da bo mera polna mi je prišlo na levo uho, da bo naša ustanova vzpostavila nov način parkiranja in da bom moral spet razbiti prašiča in zbirati »evropejce« za novega daljinca, če bom še hotel parkirati na posvečenih površinah.
Ker je pač tak trend, sem si še jaz umislil novega otroka. Vaške posebnice, ljudske čarovnice in špitavske vedeževalke so sicer našlogale hčerko, ampak rodil se je sin. Čisto nov, tako kot se spodobi za ta čas. In ravno, ko se mi je življenje na kavču umirilo, se je spet vse postavilo na glavo. Tako pač je – vse se prenavlja. Le špitavska plača ostaja enaka.

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA