- 14 Dec 2006, 12:03
#79774
USMILJENI BRAT – ČLOVEK IN POL(PLAČE)
Večkrat se spomnim svojih prijateljev v srednji šoli, ko so me ob kakšnem pivu preveč vedno zafrkavali, da imam res srečo, ker sem si izbral tak poklic, kjer bom lahko celo življenje slačil ženske. Sicer se nisem vpisal na zdravstveno šolo zaradi golih žensk, misel na to pa je bila vsekakor prijetna. Do danes sem v svoji karieri slačil samo eno žensko, ki mi je bila všeč, pa še ta je bila mrtvo pijana in ker sem se počutil nelagodno, sem jo pustil kar v spodnjem perilu. Čez leta, ko smo v podobni družbi za enako stanje duha morali popiti še malo več, sem tem istim ljudem zastavil vprašanje za koliko denarja bi opravljali moj poklic. Naštel sem seveda vsa umazana dela, ki jih prostovoljno in z veseljem opravljam. Ob vsesplošnem zgražanju sem seveda dobil odgovor, da ga na tem svetu ni denarja, pa tudi utišali so me dokaj hitro, saj so bili že ob misli na ta dejanja povsem na robu tega, da izločijo vsebino želodca. Naslednje logično vprašanje, ki se je porodilo v moji glavi je bilo, kaj je z mano narobe, da sem pripravljen za razmeroma majhen denar, opravljati delo, ki se vsem ostalim gravža. Odgovor sem poiskal v zgodovini.
Ko sem začenjal svojo špitavsko kariero so bili moški v zdravstveni negi še razmeroma redki. Sodelavke bi v tistih časih lahko razdelil v dva tabora. Prve so bile izredno zadovoljne, da tudi moški opravljamo ta poklic, druge so bile mnenja, da je to žensko delo in da smo moški zelo moteči v njihovem svetu. K sreči sem bil zelo mlad in se nisem prav veliko brigal za vse skupaj. Po drugi strani so bili pacienti v glavnem še bolj začudeni nad tem, da moški opravlja poklic, ki je skoraj povsem ženski. Bil sem pravi eksot, kot Libanonec na zimskih olimpijskih igrah, kot ženska, ki s težkim tovornjakom vozi v Rusijo, kot Suhokranjec v evropskem parlamentu ali slepec v kinu.
Druga težava je bila s poimenovanjem poklica. Zdravstveni tehnik je skovanka, ki jo je zelo težko uporabljati. Ne marajo je pacienti in ne maramo je tudi fantje v zdravstveni negi. Če kdo za mano zakriči »tehnik«, se počutim, kot da sem prišel izmerit čekanovje za protezo, popravit vrata ali zamenjat žarnico. Kljub temu je to izraz, ki se zadnje čase najbolj uporablja. V praksi sem slišal ogromno šal na račun poimenovanja mojega poklica, od »moške sestre« pa vse do »sestre z jajci«. Sestro pač kličejo sestra, pa če ji odgovorni tisočkrat napišejo na priponko ali zaključno spričevalo, da je zdravstvena tehnica. Izraz izhaja iz usmiljenih sester, ki so svoj čas skrbele za bolnike. Logično je seveda, da me zato nekateri kličejo brat in predvsem starejše ženske tudi Usmiljeni brat. Te iste ženske so se tudi vedno znova čudile, zakaj vendar ne delam v moški bolnici, kjer pač delajo »taki kot ste vi« kakor so rade rekle. Najprej me je to neizmerno motilo, ker pač nisem kakšen hud vernik in vsakemu, ki me je poklical Usmiljen brat sem kolerično zjecljal, da nisem nikoli bil nikomur brat, pa tudi usmiljen da nisem prav nič. No ja, leta so tekla, ljudi, ki so me tako klicali je bilo čedalje manj, jaz pa sem ob več priložnostih zasledil, da je pred prvo svetovno vojno v Novem mestu resnično obstajala Bolnišnica usmiljenih bratov, ki se je prav zares tudi tako imenovala. In tako sem skozi leta ugotovil, da je prav naziv Usmiljeni brat tisti, ki se mi zdi ob upoštevanju vseh dejavnikov najbolj primeren. V najbolj posvetnem smislu seveda. Naj pojasnim.
Kljub temu, da se mi v začetku ni zdelo, je čista resnica, da sem usmiljen in to zelo. Usmiljen sem najprej do pacientov. Vedno so mi na prvem mestu, kljub dolgoletnim pritiskom raznih birokratskih sester, ki jim je najbolj pomembno, da je trikrat na dan na listu odkljukana jutranja nega je za mene vedno na prvem mestu, da je pacient čist, umit in da ga nič ne boli. Ko je to zagotovljeno z veseljem poslušam zgoraj omenjene, ko mi jeznoritijo, da sem neodgovoren in aroganten, ker že spet nisem napravil kljukic na novem listu, ki ga uporabljamo ta teden in za katerega so se na državnem nivoju sestajale razne komisije in seveda odločile, da se bo od sedaj uporabljal samo še ta. Seveda bomo ostalih pet še vedno ohranili v naši ustanovi, ker smo se na njih navadili. Klub temu, da se na vse kriplje trudijo zmanjšati čas, ki ga preživimo ob pacientu, bom še vedno toliko usmiljen in bom še vedno nastavil svojo glavo, ko mi bodo naslednji teden predstavili novega.
Usmiljen sem do delirantnih »podgurcev«, ki s tresočo roko mahajo proti meni, ker naj bi bil jaz njihov sovražnik številka ena. Ne udarim nazaj, smilijo se mi, ne zavedajo se svojih dejanj, klub temu, da jih moram včasih loviti po celem mestu, se z njimi prerekati na javnih mestih in sramotiti samega sebe, jim tega ne zamerim.
Usmiljen sem do neprijaznih sester in administratork v raznih ambulantah in pisarnah. Težko mi je, ko se zadirajo na paciente in na mene, ampak sem usmiljen, ne vzrojim nazaj, ponižno obljubim, da bom dostavil manjkajoči konziliarni list, pa čeprav bom moral po njega peš, ona pa ga bo čez minuto vrgla v smeti.
Nadalje sem usmiljen do zdravnikov. Nikoli ne popenim, ko cel dan kot nor iščem slike, ki jih ima osebek, kateri me je po njih poslal, na zadnjem sedežu svojega avtomobila, pri tem pa moram požreti obtožujoče besede, prav vsakega, ki ga na tej svoji trnovi poti srečam, kot da sem jih izgubil jaz, ki jih še nikoli niti videl nisem. Prevzamem krivdo, kaj hočem, usmiljen sem, jaz sem kriv, da so se izgubile.
Usmiljen sem tudi do prepotentnih sekundarijev, ki pravkar prežvekujejo zadnji list v knjigi Kirurgija 2. Poslušno in ponižno točim litre odvajal ob osmih zvečer »za vsak slučaj«, ljudem, ki so odvajali isti dan dopoldan, čeprav vem da je to nemoralno in nesramno do hudo bolnih, ki jim je ura spanja pomembnejša kot celodnevna medikamentozna doza. Ni kaj lepo je priti iz faksa in imeti prvič v življenju priložnost prevzeti komando. Usmili se jih tudi bog.
Usmiljen sem, do ljudi, ki na prenesejo moških v zdravstveni negi. Resnično obstajajo ljudje, ki znorijo, ko vidijo skupaj dva Zdravstvena tehnika. Pred časom naju je s sodelavcem nesramno in neupravičeno nahrulil eden bolj uglednih ljudi v naši organizaciji. Da sem bedak mi je rekel, da sem nesposoben, da hodim v službo zabušavat. Večkrat sem brez posledic v njegovi prisotnosti reagiral popolnoma enako, edina razlika je bila, da je bila z mano sodelavka in ne sodelavec. Bil sem usmiljen in ga nisem prijavil ali celo tožil zaradi razžalitve. Ko dva moška prevzemava pacienta v eni naših pomembnejših služb, se tamkajšnjim delavkam v trenutku usuje plaz obtožb za celo leto nazaj in kar poskakujejo od silnega veselja, ker so končno našle dva siromaka, katera se pa tudi one upajo »napizdit«. Večkrat sva se pomenkovala, kaj delava narobe, a sva na koncu vedno prišla do istega; ko je za nama katera od sester, ti verbalni napadi izginejo. Usmiljena sva, pogoltneva ves žolč in smilijo se nama. Nihče se jim ne pusti, da bi se zadirale nad njim-po svoje jih razumem.
In konec koncev sem usmiljen tudi do državnega proračuna, predsednika vlade, finančnega ministra in vodstva bolnice, saj že 9 let delam le za polovico tistega kar bi si zaslužil. Usmiljen sem pač in pomagam krpati proračunsko luknjo, če bom pri volji bom mogoče pomagal še pri dvigu gospodarstva-iz usmiljenja seveda. Tak pač sem-Usmiljeni brat, to sem po poklicu in po duši. Želel bi le, da bi kdaj pa kdaj bil kdo od naštetih usmiljen tudi do mene. Ampak najbrž si želim preveč.
Večkrat se spomnim svojih prijateljev v srednji šoli, ko so me ob kakšnem pivu preveč vedno zafrkavali, da imam res srečo, ker sem si izbral tak poklic, kjer bom lahko celo življenje slačil ženske. Sicer se nisem vpisal na zdravstveno šolo zaradi golih žensk, misel na to pa je bila vsekakor prijetna. Do danes sem v svoji karieri slačil samo eno žensko, ki mi je bila všeč, pa še ta je bila mrtvo pijana in ker sem se počutil nelagodno, sem jo pustil kar v spodnjem perilu. Čez leta, ko smo v podobni družbi za enako stanje duha morali popiti še malo več, sem tem istim ljudem zastavil vprašanje za koliko denarja bi opravljali moj poklic. Naštel sem seveda vsa umazana dela, ki jih prostovoljno in z veseljem opravljam. Ob vsesplošnem zgražanju sem seveda dobil odgovor, da ga na tem svetu ni denarja, pa tudi utišali so me dokaj hitro, saj so bili že ob misli na ta dejanja povsem na robu tega, da izločijo vsebino želodca. Naslednje logično vprašanje, ki se je porodilo v moji glavi je bilo, kaj je z mano narobe, da sem pripravljen za razmeroma majhen denar, opravljati delo, ki se vsem ostalim gravža. Odgovor sem poiskal v zgodovini.
Ko sem začenjal svojo špitavsko kariero so bili moški v zdravstveni negi še razmeroma redki. Sodelavke bi v tistih časih lahko razdelil v dva tabora. Prve so bile izredno zadovoljne, da tudi moški opravljamo ta poklic, druge so bile mnenja, da je to žensko delo in da smo moški zelo moteči v njihovem svetu. K sreči sem bil zelo mlad in se nisem prav veliko brigal za vse skupaj. Po drugi strani so bili pacienti v glavnem še bolj začudeni nad tem, da moški opravlja poklic, ki je skoraj povsem ženski. Bil sem pravi eksot, kot Libanonec na zimskih olimpijskih igrah, kot ženska, ki s težkim tovornjakom vozi v Rusijo, kot Suhokranjec v evropskem parlamentu ali slepec v kinu.
Druga težava je bila s poimenovanjem poklica. Zdravstveni tehnik je skovanka, ki jo je zelo težko uporabljati. Ne marajo je pacienti in ne maramo je tudi fantje v zdravstveni negi. Če kdo za mano zakriči »tehnik«, se počutim, kot da sem prišel izmerit čekanovje za protezo, popravit vrata ali zamenjat žarnico. Kljub temu je to izraz, ki se zadnje čase najbolj uporablja. V praksi sem slišal ogromno šal na račun poimenovanja mojega poklica, od »moške sestre« pa vse do »sestre z jajci«. Sestro pač kličejo sestra, pa če ji odgovorni tisočkrat napišejo na priponko ali zaključno spričevalo, da je zdravstvena tehnica. Izraz izhaja iz usmiljenih sester, ki so svoj čas skrbele za bolnike. Logično je seveda, da me zato nekateri kličejo brat in predvsem starejše ženske tudi Usmiljeni brat. Te iste ženske so se tudi vedno znova čudile, zakaj vendar ne delam v moški bolnici, kjer pač delajo »taki kot ste vi« kakor so rade rekle. Najprej me je to neizmerno motilo, ker pač nisem kakšen hud vernik in vsakemu, ki me je poklical Usmiljen brat sem kolerično zjecljal, da nisem nikoli bil nikomur brat, pa tudi usmiljen da nisem prav nič. No ja, leta so tekla, ljudi, ki so me tako klicali je bilo čedalje manj, jaz pa sem ob več priložnostih zasledil, da je pred prvo svetovno vojno v Novem mestu resnično obstajala Bolnišnica usmiljenih bratov, ki se je prav zares tudi tako imenovala. In tako sem skozi leta ugotovil, da je prav naziv Usmiljeni brat tisti, ki se mi zdi ob upoštevanju vseh dejavnikov najbolj primeren. V najbolj posvetnem smislu seveda. Naj pojasnim.
Kljub temu, da se mi v začetku ni zdelo, je čista resnica, da sem usmiljen in to zelo. Usmiljen sem najprej do pacientov. Vedno so mi na prvem mestu, kljub dolgoletnim pritiskom raznih birokratskih sester, ki jim je najbolj pomembno, da je trikrat na dan na listu odkljukana jutranja nega je za mene vedno na prvem mestu, da je pacient čist, umit in da ga nič ne boli. Ko je to zagotovljeno z veseljem poslušam zgoraj omenjene, ko mi jeznoritijo, da sem neodgovoren in aroganten, ker že spet nisem napravil kljukic na novem listu, ki ga uporabljamo ta teden in za katerega so se na državnem nivoju sestajale razne komisije in seveda odločile, da se bo od sedaj uporabljal samo še ta. Seveda bomo ostalih pet še vedno ohranili v naši ustanovi, ker smo se na njih navadili. Klub temu, da se na vse kriplje trudijo zmanjšati čas, ki ga preživimo ob pacientu, bom še vedno toliko usmiljen in bom še vedno nastavil svojo glavo, ko mi bodo naslednji teden predstavili novega.
Usmiljen sem do delirantnih »podgurcev«, ki s tresočo roko mahajo proti meni, ker naj bi bil jaz njihov sovražnik številka ena. Ne udarim nazaj, smilijo se mi, ne zavedajo se svojih dejanj, klub temu, da jih moram včasih loviti po celem mestu, se z njimi prerekati na javnih mestih in sramotiti samega sebe, jim tega ne zamerim.
Usmiljen sem do neprijaznih sester in administratork v raznih ambulantah in pisarnah. Težko mi je, ko se zadirajo na paciente in na mene, ampak sem usmiljen, ne vzrojim nazaj, ponižno obljubim, da bom dostavil manjkajoči konziliarni list, pa čeprav bom moral po njega peš, ona pa ga bo čez minuto vrgla v smeti.
Nadalje sem usmiljen do zdravnikov. Nikoli ne popenim, ko cel dan kot nor iščem slike, ki jih ima osebek, kateri me je po njih poslal, na zadnjem sedežu svojega avtomobila, pri tem pa moram požreti obtožujoče besede, prav vsakega, ki ga na tej svoji trnovi poti srečam, kot da sem jih izgubil jaz, ki jih še nikoli niti videl nisem. Prevzamem krivdo, kaj hočem, usmiljen sem, jaz sem kriv, da so se izgubile.
Usmiljen sem tudi do prepotentnih sekundarijev, ki pravkar prežvekujejo zadnji list v knjigi Kirurgija 2. Poslušno in ponižno točim litre odvajal ob osmih zvečer »za vsak slučaj«, ljudem, ki so odvajali isti dan dopoldan, čeprav vem da je to nemoralno in nesramno do hudo bolnih, ki jim je ura spanja pomembnejša kot celodnevna medikamentozna doza. Ni kaj lepo je priti iz faksa in imeti prvič v življenju priložnost prevzeti komando. Usmili se jih tudi bog.
Usmiljen sem, do ljudi, ki na prenesejo moških v zdravstveni negi. Resnično obstajajo ljudje, ki znorijo, ko vidijo skupaj dva Zdravstvena tehnika. Pred časom naju je s sodelavcem nesramno in neupravičeno nahrulil eden bolj uglednih ljudi v naši organizaciji. Da sem bedak mi je rekel, da sem nesposoben, da hodim v službo zabušavat. Večkrat sem brez posledic v njegovi prisotnosti reagiral popolnoma enako, edina razlika je bila, da je bila z mano sodelavka in ne sodelavec. Bil sem usmiljen in ga nisem prijavil ali celo tožil zaradi razžalitve. Ko dva moška prevzemava pacienta v eni naših pomembnejših služb, se tamkajšnjim delavkam v trenutku usuje plaz obtožb za celo leto nazaj in kar poskakujejo od silnega veselja, ker so končno našle dva siromaka, katera se pa tudi one upajo »napizdit«. Večkrat sva se pomenkovala, kaj delava narobe, a sva na koncu vedno prišla do istega; ko je za nama katera od sester, ti verbalni napadi izginejo. Usmiljena sva, pogoltneva ves žolč in smilijo se nama. Nihče se jim ne pusti, da bi se zadirale nad njim-po svoje jih razumem.
In konec koncev sem usmiljen tudi do državnega proračuna, predsednika vlade, finančnega ministra in vodstva bolnice, saj že 9 let delam le za polovico tistega kar bi si zaslužil. Usmiljen sem pač in pomagam krpati proračunsko luknjo, če bom pri volji bom mogoče pomagal še pri dvigu gospodarstva-iz usmiljenja seveda. Tak pač sem-Usmiljeni brat, to sem po poklicu in po duši. Želel bi le, da bi kdaj pa kdaj bil kdo od naštetih usmiljen tudi do mene. Ampak najbrž si želim preveč.
Itak... 
We want more! 
)
