- 10 Maj 2010, 12:56
#223240
Nisem tekaški strokovnjak, ampak imam nekaj malega tekaških izkušenj s podobnimi "problemi", kot jih navajaš.
Jaz sem se čisto preveč obremenjevala s časom, z (ne)napredkom, z razdaljo,... Ni da ni. Nekaj časa je še šlo, potem pa mi je vse skupaj postalo odveč. Po teku sem bila bolj utrujena od vseh kalkulacij v moji glavi, kot od samega teka. In sem se zamislila. Ugotovila sem, da je moj cilj, da tečem, da vztrajam in da pri teku uživam in se po teku dobro počutim. In to je to! Če bom pa zraven še izgubila kakšen kg (ki jih je kar precej preveč) in določeno razdaljo pretekla v krajšem času, pa še toliko bolje. Ampak to so samo želje "za zraven". Cilj ostaja uživanje in dobro počutje ter zavedanje, da nekaj naredim zase. Verjemi, ni lahko. Še vedno se namreč kdaj zalotim, da preveč računam razdaljo, (prepočasen) tempo, ipd. Ampak se potem poskusim zamotiti s čim drugim. Srčnega utripa si ne merim, na uri imam samo štoparico (tempo in razdaljo z veseljem pogledam doma), menjam trase. Pa gre. Tečem zato, da se imam fajn in po teku se počutim super.
Redno tečem dobri dve leti, navadno 3x na teden. Tudi jaz nisem napredovala tako hitro kot sem pričakovala, in zdaj sem že kar nekaj časa na istem (zelo počasnem) tempu. Očitno nikoli ne bom pretekla 10 km v eni uri, pa kaj. Tistih nekaj minut mi pa ja ne bo zagrenilo življenja.
Poskusi malo zamenjati traso, da se ne boš vedno primerjala s prejšnjim tekom. Morda ti bo to pomagal malo razbremeniti glavo, pa bo šlo lažje. Kakorkoli, želim ti, da vztrajaš. Ne glede na to, kako hitro in kako daleč tečeš! Samo ne obupaj.
Sem bila malo daljša. Zato, ker tegale nisem napisala samo zate, ampak (malo egositično) tudi zase, da si bom prebrala, ko bom spet razmišljala zakaj jaz ne morem hitreje, dlje,...
LP, Urša