lunca napisal/-a:kva sta vidva že doma
Hojla,
Saj sem vedela, da komu ne bo prav, da sva se predčasno vrnila! Najprej je to očitno pokazala hči
, ker sva ji uničila raj
, pa še kakšen kolega po telefonu…. Ampak, ljudje, midva sva tako utrujena, da komaj še živiva!
Tale Pokljuka se je začela prav hecno. Od kar sva prenehala z alpskim smučanjem, tega je že več kot deset let, nisva imela nobenega zimskega dopusta. In leto je hudičevo dolgo, da dočakava poletje! Ko ste se forumci, tukaj na TF, začeli pogovarjati o teku na smučeh, opremi..., ste me s tem čisto zastrupili.
Nekoč sem soseda spraševala o tem športu, pa nama je možakar velikodušno odstopil kar celotno klasično-laufarsko opremo. Ampak Lučko se je odločil, da on že ne bo laufal na smučeh
, pa da mojih dil tudi ne bo mazal,
naj se znajdem kakor vem in znam,
njega pa naj pustim pri miru.
OK, ta kompromis sem sprejela pod pogojem, da me pelje na Pokljuko
(seveda sem morala pred tem njegovo dušo hudo obremenit s krivdo
), in sva se zdilala.
No, tisto o iznajdljivosti, mi ni bilo treba dvakrat reči, zraven pa sem si mislila, »čak, dedec, ti bom jaz že podkurla«
. Tako sem se najprej vpisala na tečaj, da ne bom na Pokljuki preveč štorasta, ampak problem mazanja smuči je še vedno obstajal. Torej, ker sem iznajdljiva punca, sem začela dihat za ovratnik TF laufarju, ker je nekoč na forumu ponudil pomoč.
Moram povedati, da je laufar velikodušen, ustrežljiv, zelo prijeten človek od »foha«
, z velikim srcem in vesela sva, da sva ga spoznala. Že uro po najinem prihodu je prišel na Pokljuko (sem imela občutek, da Lučko ni preveč zadovoljen – saj prav to sem hotela
) in spedenal moje smuči, poleg tega pa v dveh potezah spravil Lučkota na dile – halooo,
dva meseca sem se mučila, da bi Lučkotu vzbudila vsaj minimalen interes za tek, laufar pa pride, zamahne s čarobno paličico in naslednje jutro prinese Lučkotu celotno opremo, še dile mu je namazal…, ga postavi na smučke in ga poleg tega še spremlja in poučuje… Kaj takega pa v več kot dvajsetih letih z Lučkotom še nisem doživela.
Nekaj utrinkov:
In zakaj sva tako zmatrana? Ker je bil zaradi čudovitega vremena dan zelo dolg, sva si morala organizirat dopoldanske in popoldanske aktivnosti. Hodila sva na Viševnik, Usankarico, Lučko je celo tekel in seveda sva vsak dan smučala:
Ko sem včasih opazovala tekače, sem mi je zdelo, da kar »plavajo«, tako lahkotno kot metulji…, potem pa sem sama stopila na smučke, sem pa doživela »metulje«. Ta vrag se mi zdi še bolj naporen od suhega teka, tako da sem bila po dobri uri povsem skurjena in sem morala kot otroci hodit popoldan spat, da sem bila uporabna še v drugem delu dneva.
Imela pa sva tudi zelo prijetno družbo. Nedeljo so nama polepšali še Miro, Matevž in Lojze z družino:
Imela sva se čudovito, a prišla sva do spoznanja, da sva si zastavila preveč aktivnosti oz. tak način dopusta ne more trajat cel teden! Človek se ves čas uči…, bova drugo leto pametnejša!
Več fotk v moji
galeriji.