- 23 Okt 2008, 08:49
#153397
Pozdravljeni!
Pa je tu, tokrat "kratko" poročilo:
Kot sem že napisal, odločilno je bilo, da se na moje četrtkovo vabilo na K-24 "plus" ni oglasil nihče.V petek se je ohladilo, deževalo, nad 2000 mvr mogoče tudi snežilo ...
Do 18 h sem tuhtal kam naj se podam. Variant je bilo kar nekaj ( naj ostanejo skrivnost). Na koncu
sem ( tudi zaradi napovedane jasne noči in polne lune ) izbral nekoliko "bolj toplo" primorsko okolje
in GM4O extremno.
In se je izšlo - daleč nad pričakovanji.
Do 19 h sem opravil nakup "potrebnega" v trgovini in se po " razriti" avtocesti podal iz MB proti Petrovem brdu. Predvsem zadnja dva tedna sem intenzivno treniral strme vzpone na MB Pohorje, tako da se Durnika "nisem preveč bal" . Kljub temu sem se (mogoče zaradi slabe prve (neuspešne izvedbe)) odločil za nekoliko drugačno (da ne rečem lažjo) varianto : začetek in konec v Hudajužni. Delno tudi zaradi tega, ker je bilo že pozno (23 h) in nisem želel "koga motiti in prositi za pomoč" (suport- prevoz nazaj iz Hudajužne do Petrovega brda), pa tudi kakšno uro bi takoj zgubil... Ped tem sem ob 22 h na Petrovem brdu ( v koči) "odložil" škatlo z energenti (hvala Rudi) in drugo kramo za oskrbo ob prihodih).
Ob dejstvu, da nisem hiter, da sem starejši od 50 let in da torej imam na razpolago 2 uri bonusa ( skupaj 26 ur)
je moja taktika možnega uspešnega nastopa bila v naslednjih predpostavkah:
1. Odločil sem se, da začnem in končam kar v Hudajužni oz. da " še svež " prvič napadem Durnik
in Porezen.
2. Odločil sem se, da zraven imam le najnujnejše stvari (telefon in energetske tablete Dextro (po dva
kompleta na krog, oz. komplet na vzpon))
3. Odločil sem se, da tekočino s sabo ne nosim. oz da do lokacij s tekočino (Petrovo brdo, potoček
na slemenu, Kal, Hudajužna) "zdržim" brez tekočine
4. Odločil sem se, da postanki na lokacijah Petrovo brdo in Hudajužna niso daljši od 10 minut.
5. Odločil sem se, da med dvojnimi debelimi nogavicami dam po dve tanke "Tušove plastične vrečke"
ter s tem obdržim "suhe noge".
In se je izšlo - daleč nad pričakovanji - brez žuljev, mokrih nogavic, brez krčev ... predvsem pa z veliko
nepozabnih užitkov:
Prvi, nočni, krog je zaznamovala polna luna, jasno zvezdno nebo in nepozabni pogledi na luči v dolini.
Že začetek pod železniškim nadvozom ob polni luni in jasnem vremenu me je "napolnil« z optimizmom in ni bilo druge kot " zagristi v znano strmino". Hitro sem v gozdu. Skoraj do gležnjev debele plasti suhega listja so dajale zvočni ritem mojih korakov. Čeprav je na strmini listje bilo moteče (občasno drsenje korak nazaj) mi ni delalo večjih težav. Brez ustavljanja sem opravil z Durnikom, do vrha je šlo le še hitreje. Pod vrhom me je že čakala " prva nagrada": nepozabni razgled na osvetljena mesta v dolini in obrisi bližnjih vrhov. Mrzel veter me ni motil. Brez ustavljanja sem nadaljeval. Nočni spust proti Petrovem brdu sem opravil nekoliko bolj previdno, predvsem zaradi (na odprtem) mokrih plasteh in spolskih skal. V veliko pomoč mi je bilo jasno vreme in polna luna, tako da se dalo s spustom opraviti tudi zmerno tekaško (kljub vsej pozornosti, sem parkarat tudi zgrešil in se vračal nazaj. Na Petrovem brdu sem se osvežil in se zadovoljen podal na Črno prst. Tudi tu mi je pomagala polna luna in vzpon je ob krasnih pogledih v dolino potekal hitro in brez težav. Spust proti Hudajužni je bil podoben spustu s Porezna. Listje, listje .. kot da bi bil na debeli preprogi … Ko zavijem proti Kalu je orientacija težja. Na srečo, vedno vztrajam in kakšen detajl, ki mi nakaže, da sem na pravi poti me osreči in da novi zagon. No nekaj iskanja je le bilo.
Kar naenkrat sem pri osvetljeni cerkvici in v Hudajužni, presrečen, da se je izšlo tako glatko in brez večje zamude. Počitek, pomislek vzeti svetilko ja ali ne (bilo je še temno), se odločim za in spet zapodim proti Durniku. Hitro se zdani in pokaže čudovit jasen, sončen dan in barve. Barve, barve in samo barve: listja, trave, skal, ledom okovanih suhih cvetlic na vrhovih, neba nad Julijcih... Jesen je v teh koncih res nekaj posebnega. In izjemni razgledi daleč, daleč naokrog. Kot že dolgo ne. Korakanje v strmino na Durnik in Porezen se prelevi v hojo po debeli pisani listnati preprogi. Občutek, kot da si kralj. Le kdo te tako spoštuje, da ti je pod noge postavil »zlato« preprogo. Oči švigajo Že pod vrhom me čaka jesensko-zimska pravljica. Ni kaj moram se ustaviti in naužiti teh lepot. Julijci in Triglav obsijani soncem se kažejo v vsej svoji lepoti. Ugibam vrhove in kljub mrazu uživam v ne še toplih žarkih sonca. Mraz na mokri obleki me premakne proti dolini. Na novo »iščem« markacije in sam kljub hitremu tekaškemu spustu po šumečem listju skoraj »nezgrešljiv« .V Petrovem brdu spet kratek postanek in hitro proti prekrasni poti na Črno prst. Kljub pogostemu ustavljanju na razglednih točkah, še hitreje opravim z drugim vzponom na Črno prst. Pod vrhom le srečam človeško dušo. Kratek klepet. Pustim si razlagati pestro zgodovino dogajanj na teh vrhov. S pomisleki nadaljujem. Dan je čudovito lep in sončen. Kljub toplemu dnevu, na vrhu (severna stran) še vedno strašijo ledeni možje in ledena pravljica me spet prevzame. Optimistično se zapodim proti dolini. Suho je in gre kot da bi bil na tekmi GM4O. Kal, Znojilje, malo iskanja in sem že pri avtu v Huda južni. Več kot zadovoljen ugotovim, da so noge in mišice , kljub dvema krogoma, kar dobro ( brez žuljev in bolečin). Zdaj se opogumim in prijateljem pošljem "dvomljiv" SMS , se oskrbim in optimistično (tretjič) zapodim proti Durniku. Pred temo sem želel priti do Petrovega brda. Durnik se tokrat ni dal kar tako. Na srečo so me še vedno »reševale energetske tablete«. Z nekoliko več postankov le pridem na Porezen ( zaradi otoplitve je proti vrhu bilo nekoliko spolsko in blatno). Zadnji pogledi na tokrat manj razgledne Julijce in Triglav ter toliko bolj na Kamniško –Savinjske… ,kratek klepet s parom zamudnikov (bilo je proti večeru) in hitro naprej proti Petrovem Brdu. Spust je bil tekoč in hiter, saj sem ga delal tretjič v tem dnevu. Skoraj v temi sem le prišel do Petrovega brda. Tam sta me že čakala Dorica in Jožko. Prijeten pozdrav, kratki raport, oskrbim se še zadnjič in z lepimi željami prisotnih zaženem v noč proti Črni prsti. Zdaj mi je bilo pomembno le zaključiti tretji krog. Kmalu se je začela (občasno, ob večji obremenitvi) oglašati bolečina v tetivi leve noge. Nekoliko "prilagodim hojo" in gre. Postankov je bilo zdaj nekoliko več, ampak Dextro je še vedno dobro in takoj deloval. Tudi ta noč je bila jasna. Kmalu dojamem, da sem pozabil menjati baterije v svetilki. Zbojim se da mi ne bo držala do konca in preklopim na varčni režim ( pot to dopušča) , na odprtem jo za nekaj časa celo ugasim. Brez luči, visoko pod Črno prstjo, zvezde kot na dlani ... nepozabno. In sem kar naenkrat na vrhu. Oddahnem si. Pred mano je še zadnji spust. Svetilko preklopim na maksimum in počasi tekaško navzdol. Bolečina v tetivi se več ne pojavlja (kako lepa novica) in nadaljujem vedno hitreje. Nekoliko se vleče. Občasno vržem pogled na mobitel ( baterija na Polarju me je »izdala« že na prvem krogu). Poskušam imeti tempo za še pravočasen prihod v Hudajužno. Ko v daljavi zagledam osvetljeno cerkvico v Znojiljah, me od sreče (še zadnjič) objamejo marvljinci. Zdaj že vem, da mi je uspelo. Zadnje kilometre odtečem kot da bi bili prvi in sem že V Hudajužni. Tu me je prijetno presenetil (čakal Jožko - kdo drug bi sploh lahko) s toplim čajem in čestitkami ( hvala Jožko).
Kaj naj rečem, kot nepozabno. V treh tako različnih krogih sem bil deležen vseh jesenskih lepot planin in dolin Baške grape. Očarljivo in osupljivo. Zdaj vem, da se bom še velikokrat vračal v te kraje.
Lep pozdrav v prelepo Baško grapo! Zvone
