Spet je zima. Ivje sega že globoko do nižin. Tam nad dolinami, nad stisnjenimi vasicami se pnejo vršaci. V hladnem jutru zadregeta vsaka celica. Mraz sega do kosti, a srce zaigra. Pogled na spečo planino, ki se bo zdaj zdaj zbudila iz dolgega spanca. In nam pričarala belino. Sonce pa se skriva – malo boječe za oblaki. Kuka ven sem in tja in nam nariše nasmehe. Z zadovoljnimi obrazi zremo po pokrajini. Vrh je zajel veter – kot že mnogokrat prej tu. Roke premražene stiskajo gumb fotoaparata. Oh, rokavice, kdo jih rabi? Ko so povsod ledene rože, v led vkovane veje, pomrznjena trava … Tisoče in tisoče zmrznjenih trenutkov, ujetih v brezčasnost. Bi kar obsedela. Pa gremo naprej. Po obronkih vrhov, mimo starih hiš, neštetih rovov iz davnih časov. Mir in tišina. Samo kaka ptica kje, pa tu in tam smeh naše dolge četice. Smreke postajajo redke in ruševje je že vklenjeno v večni mraz. In nekatera drevesa že v beli obleki. Daleč naprej sonce ožarja morje – bled spomin na tople dni. Bele kape oddaljenih vrhov naznanjajo nov letni čas. Še nekaj žarkov vsrkamo na vrhu in se spustimo v objeme hladnih senc. Mrzla trava škripa pod nogami. Planina pa bo kmalu zaživela v smučarskem živ-žavu. Za zdaj pa le piš vetra, ki potegne okrog ušes in nas prižene v toplo zavetje …
Kerlci, hvala za prijetno druženje in sladke dobrote.
lp
Tule pa se
foto