- 18 Jun 2012, 23:26
#282146
Tudi jaz dodajam kamenček k mozaiku.
Odločitev za moj prvi GM4O je padla v začetku marca,ko sem imela za sabo štiri tekaške mesece,prvi kilometer sem pretekla konec oktobra.Dnevi so minevali,tudi kilometre sem dokaj pridno nabirala in že je bila pred vrati sobota 16.6.Budilka naštimana ob 2h,v nahrbtniku rezervna oblačila in napotek,ki sem ga vzela najbolj resno-čimbolj poštimano glavo.
Na start prispem že pred šesto,bolje prej kot prepozno.Največ dela imam s palicami,jih vzamem že na začetku ali jih oddam?In jih oddam.Skupinica hitro preraste v množico,ki ima isti cilj,ki pa je za ene bližji, za druge bolj oddaljen.Nekaj ogrevanja,vsak po svoji oceni,in končno odštevanje.
Začetek lepo umirjeno in kar naprej si ponavljam-lepo po pameti.Moram priznati,da sem se zelo ubogala in ni mi žal!Do Koble prispem skoraj spočita,lepo sledim četici pred seboj,pri vzponu Čez Suho pa začnem nekaj pogrešati-kje ste moje palice?Palic od nikoder,bilo pa je glasno navijanje in vzpodbujanje Valentine-Valentina,hvala ti,si boljša od palic Na vrhu okrepčevalnica,potem pa spust, ki je pustil posledice na levem kolenu.Spusta pa ne konca in ne kraja.Trudim se,da ohranjam noge v lahkem teku,okrepčevalnice ne spustim nobene,vmes prisluhnem izkušeni tekačici,tu in tam pogledam proti Poreznu in tako pritečem tudi do Hudajužne.Tu me čakajo palice(oj,kako vas imam rada).Pa da vidimo,kako zgleda ura resnice.Ta ura ni imela 60 minut,bila pa je zelo resnična.Korak se je upočasnil,na trenutke obstal,samo da možgani delajo.Durnik je osvoje,Porezen še čaka.Sonce je neusmiljeno pripekalo,noge ne ubogajo več,vsak korak naprej pomeni korak bližje k zmagi taki ali drugačni.Ko zaslišim Loni,se od srca nasmejim,zdaj pa še samo pod breg.Bi šla pa raje v breg!Koleno boli,postavljam nogo naprej, jo vlečem za sabo,pomagam si s palicami,se zgodi,da me še kdo prehiti.Nekje 2-3 km pred ciljem združimo moči trije na pol invalidi,drug drugege bodrimo in se odločimo,da gemo skozi cilj skupaj.Tabla 100m do cilja nam da toliko moči, da se primemo za roke, sicer bi poleteli in tako skupaj premagamo še zadnji cm.Na uro sploh nismo pogledali,itak smo in ste vsi zmagali vsak zase!
Za občutke besede ne obstajajo!
Vse pohvale vsem, ki ste kakorkoli pripomogli kjerkoli na progi,ob progi,pod progo....
Sigurno so bili vmes trenutki kake stiske,nikoli pa mi skozi možgane ni šlo "kaj je meni tega treba".Naj bo še tako samohvalno-ponosna sem,da jeGM4o osvojen tudi z moje strani,čas 6.36 pa primerem moji tekaški dobi.
Jutri je nov dan,naslednje leto pa nov GM4O!
lp
Odločitev za moj prvi GM4O je padla v začetku marca,ko sem imela za sabo štiri tekaške mesece,prvi kilometer sem pretekla konec oktobra.Dnevi so minevali,tudi kilometre sem dokaj pridno nabirala in že je bila pred vrati sobota 16.6.Budilka naštimana ob 2h,v nahrbtniku rezervna oblačila in napotek,ki sem ga vzela najbolj resno-čimbolj poštimano glavo.
Na start prispem že pred šesto,bolje prej kot prepozno.Največ dela imam s palicami,jih vzamem že na začetku ali jih oddam?In jih oddam.Skupinica hitro preraste v množico,ki ima isti cilj,ki pa je za ene bližji, za druge bolj oddaljen.Nekaj ogrevanja,vsak po svoji oceni,in končno odštevanje.
Začetek lepo umirjeno in kar naprej si ponavljam-lepo po pameti.Moram priznati,da sem se zelo ubogala in ni mi žal!Do Koble prispem skoraj spočita,lepo sledim četici pred seboj,pri vzponu Čez Suho pa začnem nekaj pogrešati-kje ste moje palice?Palic od nikoder,bilo pa je glasno navijanje in vzpodbujanje Valentine-Valentina,hvala ti,si boljša od palic Na vrhu okrepčevalnica,potem pa spust, ki je pustil posledice na levem kolenu.Spusta pa ne konca in ne kraja.Trudim se,da ohranjam noge v lahkem teku,okrepčevalnice ne spustim nobene,vmes prisluhnem izkušeni tekačici,tu in tam pogledam proti Poreznu in tako pritečem tudi do Hudajužne.Tu me čakajo palice(oj,kako vas imam rada).Pa da vidimo,kako zgleda ura resnice.Ta ura ni imela 60 minut,bila pa je zelo resnična.Korak se je upočasnil,na trenutke obstal,samo da možgani delajo.Durnik je osvoje,Porezen še čaka.Sonce je neusmiljeno pripekalo,noge ne ubogajo več,vsak korak naprej pomeni korak bližje k zmagi taki ali drugačni.Ko zaslišim Loni,se od srca nasmejim,zdaj pa še samo pod breg.Bi šla pa raje v breg!Koleno boli,postavljam nogo naprej, jo vlečem za sabo,pomagam si s palicami,se zgodi,da me še kdo prehiti.Nekje 2-3 km pred ciljem združimo moči trije na pol invalidi,drug drugege bodrimo in se odločimo,da gemo skozi cilj skupaj.Tabla 100m do cilja nam da toliko moči, da se primemo za roke, sicer bi poleteli in tako skupaj premagamo še zadnji cm.Na uro sploh nismo pogledali,itak smo in ste vsi zmagali vsak zase!
Za občutke besede ne obstajajo!
Vse pohvale vsem, ki ste kakorkoli pripomogli kjerkoli na progi,ob progi,pod progo....
Sigurno so bili vmes trenutki kake stiske,nikoli pa mi skozi možgane ni šlo "kaj je meni tega treba".Naj bo še tako samohvalno-ponosna sem,da jeGM4o osvojen tudi z moje strani,čas 6.36 pa primerem moji tekaški dobi.
Jutri je nov dan,naslednje leto pa nov GM4O!
lp