Pa mi je res končno uspelo opravit z Šentiljsko potjo. Zdaj ko gledam vreme ta teden, smo si res izbrali ta pravi dan!

Snega na tleh dovolj , padalo pa ni.
Že tri dni razmišljam kaj napisat.
Lojzka je na FB napisala: "nisem vedela v kaj se podajam, zato mi ni bilo težko!".

Jaz bom pa rekla tako: nisem kaj dosti razmišljala ali to sploh zmorem in ali sem za to sploh pripravljena, zato sem zmogla!
Fajn je bilo, malo gor, malo dol, malo preko njiv, travnikov in skozi gozd....Kot je že napisal Zdravko, smo se nekajkrat ustavili, spili kakšen deci ali 0,3

, kaj pojedli....Saj mudilo se nam ni nikamor. Čeprav bi nam Semjul in Maryet včasih kar pobegnila naprej.
Moram priznati da mi je do Gaubeja šlo super. No, saj naprej ni bilo kakšnega problema, le tistih zadnjih 10 km se mi je vleklo grozno dolgo.....
jan_jan napisal/-a:Kaj pa Ari? Je kaj težil? 
Arijev je bilo kar nekaj. A Ari je tisti beli, ki nas je oznanjal nekje bolj na začetku poti že 10 min. prej kot smo prišli do njega? Jaz se psov ne bojim, kdor pa ima problem z njimi pa mu nikakor ni prijetno. No, psa pri Gaubeju sta prijazna čeprav je eden izmed njiju med največjimi , ki smo jih srečali.
Izpostavit moram Lojzko, katera je pri svojih 73 letih pravi fenomen.

Niti za hip ni dala vedeti, da je kar nekaj starejša od nas in da zaradi tega ne bi zmogla te naše poti. Izvedeli smo tudi kakšno zgodbo iz njenih otroških let, saj je Lojzka bila v teh krajih doma in je obiskovala tudi OŠ , če sem si prav zapomnila v Vranjem Vrhu. V glavnem, Lojzki vsaka čast in želim ji še veliko pretečenih kilometrov in zdravja na kubik!
Semjulu hvala za fotkanje in potrpežljivost z nami!
Zdravku za pripovedovanje in izmišljanje vicev.
Veri, Maryet in Lojzki pa itak za prijetno družbo!
Še bom šla na Šentiljsko

, in to verjetno že kmalu, čeprav se od srede borim z močnim prehladom . Ampak to še je najmanj kar sem s te prelepe poti odnesla.....