- 13 Sep 2008, 12:35
#146121
Se vsem lepo zahvaljujem. V drugem poskusu mi je lepo uspelo, ob pomoči Teka v snegu. Imel sem nekaj težav z markacijami od Pernic do Sv. Urbana in nato do vrha Košenjaka. Pernice - Košenjak je tako slabo markirano, kot da bi se igrali otroci. Če greš tam skozi prvič, skoraj ni šans da zvoziš v normalnem času. Izgubiš se sicer ne, lutaš pa gore dole, gore dole. In če si lačen, če ti je, sicer lahek, nahrbtnik že odveč, potem pa si želiš preglednih markacij. No, in če zaideš v takšne težave, pokličeš lepo Tek v snegi in on na daljavo uredi vse, kot bi rekel keks. Moraš pa vedeti eno. Če ga vprašaš, kako daleč je še kaj in on reče, čisto blizu si, to ne pomeni, da je cilj nekje za vogalom, ampak okoli 20 km. Če reče, di praktično na cilju, to pomeni še ene 5 km, če pa reče, da maš še kar nekaj do cilja, potem to pomeni še ene 50 kilometrčkov. Kaj, češ, on je navajen na velike razdalje.
Drugače je pa bilo res lepo. Noč je bila prekrasna, topla, polna luna, ki me je do ene dveh zjutraj spremljala, potem pa se je nekam izgubila. Ampak tudi trda tema je imela svoj čar. Očke neštetih gozdnih in domačih živali so bile še bolj izražene. Neverjetno je gledati trop ovac v teku, ko vidiš samo lučke njihovih oči. Gibanje množice teh lučk je neverjeten prizor.
Ali pa se ustaviš ob ograjenem pašniku, da recimo pogledaš na uro, potem pa slučajno pogledaš v levo, ker imaš občutek, de je nakj blizu. Potem pa čelna lučka obsveti ogromno glavo goveda z neko čudno poldolgo dlako rjave barve, oči pa take kilske in bulijo v tebe. Za nameček pa ima ta glava še dolge in močne rogove. Takrat te postane malce strah. Takšnih goved nekoč ni bilo pri nas.
Z kužki nisem imel problemov, razen z enim. Ko se spuščaš, ali pa vzpenjaš na Sv. Jerneja je nekje na sredi ena kmetija. Takšna, bolj razdrapana. Gazda si vedno zunaj hladi pivo. Tam kjer se napaja živina in je vedno dotok hladne vode. No, kužek, manjši, črn laja, privabim ga k sebi, postaqne prijazen, ga pobožam in je zadovoljen. Nato se obrnem da grem naprej, on pa me zagrabi od zadah za ahilovo tetivo. Moral sem mu povedati da tega ne sme. Posledic ni bilo.
Zdaj Kozjak že kar poznam in Kozjak tudi mene že mjčkeno pozna. Dva kmeta sta me vprašala enako, "a danes pa s te strani"?
Za celo pot sem rabil nekaj manj kot 24 ur. Rekli boste, da je to veliko in je res. Je pa res, da grem po markirani poti brez bližnjic in obdelam vse točke te transferzale. Sv. Urbana (pri Košenjaku) sicer nisem imel v planu. Nekako skoraj nisem vedel zanj, a mi je Tek v snegu sugeriral, naj obdelam celo progo. In dobro mi je svetoval. Imam pa še veliko rezeve. To pot sem tekel ravne dele in rahle spuste od Kamnice do Tojzla. Tam se mi je oglasila pokostnica in sem se določil, da je ne izzivam preveč. Vendar sem vmes po ravnih delih tu pa tam še tekel. Tekel sem tudi iz Košenjaka dol v Dravograd, ker sem hotel ujeti vlak. Žal ga nisem in tudi ne zadnjega avtobusa. Za las je šlo, ozirma ni šlo. Torej tu je še rezerva, ko bom čisto fit. Rezerva je v tem, da zdaj poznam tudi del Pernice Urban, kjer sem se sukal do nezavesti. Če bi tedaj imel tistega, ki je to markiral pred seboj..........eh, nič ne bi. Odvisno kako bi zgledal.
Rezerva je v nahrbtniku. Imeti s seboj dvojne čevlje ni racionalno. Treba je imet ene in to ta prave. Z enimi v Hervisu se že spogledujem. Malo je trenutno problem s tistim, kar oni tam hočejo v zameno za tiste Salomonke. Ampak bo treba.
Rezerva je še v spusti s Košenjaka. Čisto spodaj se da naravnost čez ene travnike. Nisem si zapomnil pozimi, ko nas je Zvone peljal tam dol. In rezerva je še vzpon proti Ostremu vrhu. Tam v gozdu izgubim markacijo in naredim en velik ovinek, prava pot pa gre bolj naravnost.
Ampak bistvo je v hoji in teku, hitrost ni tako pomembna.
Ko sem bil že skoraj spodaj v Dravogradu, sem gledal lepo sliko mosta in avtomobilov, ki so vozili ćezenj. Nisem čutil česa posebnega, bilo mi je fajn, bil sem lačen kot volk, žejen kot spužva (zadnji dve uri sem imel minimalno vode). Tedaj sem se spomnil na dva ki ju poznam, je pa verjetno še kakšen. Ta dva sta sposobna, ko se tako spustita s Košenjaka, mirno odkorakati preko tega mostu, se zapoditi v tisti strmi hrib na drugi strani in se lotiti še Pohorja do Maribora. Ja tadva sta iz drugačnega testa. Vsaka vama čast Ivan in Zvone.
Vsem hvala za vzpodbude, Ivanu pa za nasvete in pomoč. Imeti njegovo telefonsko številko je neprecenljivo.
Tudi na korenček gre.
.....torej vrh Košenjaka bi skoraj moral biti èez kako uro , dve njegov...
