Sem moški sredi dvajsetih, poročen z dolgiiiiimi teki.
Malo sem se, priznam, začel v zakonu dolgočasiti.
Zato sem se, po prebranem oglasu na forumu, odločil, da si omislim "ljubico"=orientacijski tek.
Dovolj domislic, sicer bom končal v peskovniku...
Torej: v četrtek sem pricapljal na svoj prvi trening orientacijskega teka. Za to priložnost sem se karseda lepo oblekel in naličil.
Seveda takrat še nisem slutil, da bom pujsal po močvarah, drčal skozi grmičevje, se plazil po štirih z odpadlim listjem v ustih
,... Rožnik je navsezadnje, tako sem jaz zabloda dotlej menil, urbano sprehajališče, s sprehajalnimi bulevarji, smerokazi,... Niti pomislil nisem, da je Rožnik v resnici nedepilirana džungla.
Hja, od katke sem dobil karto, bubi pa se je sklanjal nadenj in mi skušal razložiti osnove orientacijske megaznanosti.
Nakar sem se zagnal 12im kontrolnim točkam naproti. Seveda se mi je kot domorodcu z Rožnika zdelo povsem nemogoče, da bi mi jih kdorkoli lahko skril tako dobro, da jih ne bi z lahkoto odkril. No, zataknilo se je že pri drugi. Čeprav sem opravil nekaj neprostovoljnih križarjenj sem ter tja, zastavice od nikoder.
Potem se domislim super taktike: mimoidoče sprehajalce sprašujem, če so spotoma ozrli katero od zastavic. Taktika klavrno propade! Ko sem naposled odkril nekaj nadaljnih zastavic, mi je bilo tudi jasno zakaj; nobeden, zares nobeden preudaren sprehajalec ne bi rinil v tisto goščo, koder so bile nastanjene zastavice.
No, jaz pa sem to vseeno storil ter pri tem čedalje bolj užival!
Hja, vsi, ki niste prišli, ste ob zares lepo doživetje bili! Hvala katki+bubiju+preostali druščini za prijeten sprejem. Naslednjič bom pa že mešal štrene o-favoritom!