Še dobro, da rabim veliko ogljikovih hidratov pred tekom v Radencih, kajti včeraj sem pri vsaki prebrani čestitki na forumu ali v zasebnem sporočilu požrl cmok, ki se mi je nabral v grlu.
Po vsakem pogoltnjenem knedlju sem odšel v drugo sobo, v kopalnico, na balkon, v klet, na podstrešje, v garažo in se na vso moč drl, da je kot posledica glasovnih vibracij odpadal omet, da so ugašale žarnice, da je zmanjkalo plina, da so se garažna vrata sama zapirala in odpirala, da so se usuvali strešniki s strehe, da sta v kopalnici odpadli dve ploščici (pazil sem na dvojino), da so na balkonu ovenele rože in sta se razbila dva lončka z rožami. Le tako sem lahko ukrotil svojo ganjenost ob vseh dobrih željah in pohvalah, ki sem jih bil deležen za rojstni dan.
Saj vem, da zadnje čase ni nobenega doživetja, to pa je zato, ker treniram za Radence in pri takih tekih se ne da sanjati, če moraš paziti, kdaj je pogovorni tek, kdaj je tempo tek, kdaj je srčni utrip pravšnji in kdaj previsok, kdaj tečem pravilno in kdaj narobe, obenem pa vseskozi pogledovati na uro, paziti na razdaljo in šteti minute. Upam da se bo kaj obrestovalo.
Če pa se ne bo, pa še vedno ostanejo doživetja. Namesto pogovorni tek, bo to sanjski, sanjaški, sanjani...doživetijski tek, doživetni, doživ...nič pri zavarovalnici se bom zavaroval za doživetje, da bom dobil povrnjeno, če ne bo nobenega doživetja. Mogoče sem zavarovanje narobe razumel, pa saj je vseeno, glavno, da bosta vsaj dve doživetji na mesec. Za življenje je pa že dovolj eno doživetje.
Hvala, da mi je uspelo doživeti včerajšnji dan, ampak ne zaradi let ali rojstva, temveč zaradi vaše pozornosti, spoštovanja in zaupanja, ki ste mi jih izkazali.
Vsem se najlepše zahvaljujem, delal bom na tem, da se ne bom spremenil, če pa se slučajno bom, se bom pa na boljše.