- 27 Okt 2008, 07:50
#154323
Tako lepega polmaratona še nisem odtekel. 
Zato, ker to ni bil tek na rekord, ampak tek v znosnem tempu, med katerim se je dalo opazovati okolico in obenem imeti vse pod kontrolo, da me žar tekme ni potegnil za sabo. Prvih pet kilometrov me je dobesedno oblival srh, tako veličastno se mi je zdelo.
V prejšnjih maratonih se mi je zaradi čim hitrejšega teka dogajalo, da nisem videl pred sabo drugega kot dolgo cesto in kilometrske table. Na tem teku sem šele dobro opazil, koliko ljudi je navijalo za vse tekače, in tudi posebno zame. Res človeka podžge, ko sliši prijazne in vzpodbudne besede. V prejšnjih tekih med tekmo nikoli nisem govoril s toliko sotekači kot včeraj. Res enkraten tek.
Vse skupaj pa je polepšala še simpatična in prijetna sotekačica, s katero sva skupaj dihala vseh 21 km, se molče bodrila, z ramo ob rami sva tudi pritekla v cilj.
Upam, da sem sotekačici uspešno asistiral kot zajec kot spremljevalec in celo kot trener.
Čeprav sem imel možnost opazovati vse okoli sebe, res nisem zasledil nobene pomanjkljivosti na teku. Vse je delovalo precizno, podajalci vode, čeprav so imeli izredno veliko dela in so morali biti zelo spretni z nalivanjem, da so nas vse postregli, so bili vsi izredno prijazni in so nas poleg polnih rok dela še prijazno bodrili. Godbe ob poti so lovcem na rekorde zagotovo pomagale, da so jim noge same od sebe hitreje tekle in pripomogle za kakšno sekundo hitrejši kilometer. Fascinantno je bilo, ko so nas prehiteli najhitrejši tekači, ki so švignili mimo nas kot črne strele. Še prej pa so nas organizatorji zelo prijazno opozarjali, naj se jim umaknemo bolj na desno, ker prihaja drugi krog. Zelo uvidevno in informativno.
Zadnjih 500 m pred ciljem je pa sploh neopisljivo. Množica navija, s sotekačico sva imela še toliko moči, da sva pospešila, zadnji metri so porabili energijo, ki se je hranila vso progo zaradi bolj lagodnega teka. Prihod v cilj, ob bučnem navijanju je vsakokrat srh vzbujajoče, če je bil pa to sploh prvi polmaraton, kot pri moji sotekačici, je pa vse skupaj na robu prijetnega stresa.
Zato ji tukaj, pred vsem forumom čestitam za prvi polmaraton in se ji zahvaljujem, ker mi je s svojim spremstvom omogočila preteči najlepši polmaraton doslej.
Če se bo maraton v Ljubljani razvijal v to smer, v prijazen maraton, potem ima še lepo bodočnost.
Hvala vsem, ki ste nam omogočili enkratno doživetje sredi prestolnice.
Zato, ker to ni bil tek na rekord, ampak tek v znosnem tempu, med katerim se je dalo opazovati okolico in obenem imeti vse pod kontrolo, da me žar tekme ni potegnil za sabo. Prvih pet kilometrov me je dobesedno oblival srh, tako veličastno se mi je zdelo.
V prejšnjih maratonih se mi je zaradi čim hitrejšega teka dogajalo, da nisem videl pred sabo drugega kot dolgo cesto in kilometrske table. Na tem teku sem šele dobro opazil, koliko ljudi je navijalo za vse tekače, in tudi posebno zame. Res človeka podžge, ko sliši prijazne in vzpodbudne besede. V prejšnjih tekih med tekmo nikoli nisem govoril s toliko sotekači kot včeraj. Res enkraten tek.
Vse skupaj pa je polepšala še simpatična in prijetna sotekačica, s katero sva skupaj dihala vseh 21 km, se molče bodrila, z ramo ob rami sva tudi pritekla v cilj.
Upam, da sem sotekačici uspešno asistiral kot zajec kot spremljevalec in celo kot trener.
Čeprav sem imel možnost opazovati vse okoli sebe, res nisem zasledil nobene pomanjkljivosti na teku. Vse je delovalo precizno, podajalci vode, čeprav so imeli izredno veliko dela in so morali biti zelo spretni z nalivanjem, da so nas vse postregli, so bili vsi izredno prijazni in so nas poleg polnih rok dela še prijazno bodrili. Godbe ob poti so lovcem na rekorde zagotovo pomagale, da so jim noge same od sebe hitreje tekle in pripomogle za kakšno sekundo hitrejši kilometer. Fascinantno je bilo, ko so nas prehiteli najhitrejši tekači, ki so švignili mimo nas kot črne strele. Še prej pa so nas organizatorji zelo prijazno opozarjali, naj se jim umaknemo bolj na desno, ker prihaja drugi krog. Zelo uvidevno in informativno.
Zadnjih 500 m pred ciljem je pa sploh neopisljivo. Množica navija, s sotekačico sva imela še toliko moči, da sva pospešila, zadnji metri so porabili energijo, ki se je hranila vso progo zaradi bolj lagodnega teka. Prihod v cilj, ob bučnem navijanju je vsakokrat srh vzbujajoče, če je bil pa to sploh prvi polmaraton, kot pri moji sotekačici, je pa vse skupaj na robu prijetnega stresa.
Zato ji tukaj, pred vsem forumom čestitam za prvi polmaraton in se ji zahvaljujem, ker mi je s svojim spremstvom omogočila preteči najlepši polmaraton doslej.
Če se bo maraton v Ljubljani razvijal v to smer, v prijazen maraton, potem ima še lepo bodočnost.
Hvala vsem, ki ste nam omogočili enkratno doživetje sredi prestolnice.
Dokler tečem upam!
Anje, začel požirat tekače pred mano.
bravo vsi 
sem bil pa že vesel, da bo eden od konkurentov vrgel puško v koruzo 
