Zadnje novičke

[zidi]

http://no1photodesign.com/19ljubljanskimaraton

[janzi]

Po dolgem času se zopet javljam na tem forumu. Od zadnjega napisanega posta je minilo že kar nekaj časa. Sem se soočil s tekaško poškodbo, ki me je dobesedno potisnila ob tla, tako fizično kot psihično. Pred dobrim letom dni sem bil sposoben preteči le še 5km v času ene slabe ure, hecno mar ne, pa čeprav je bilo v mojo tekaško zgodovino zapisanih že 19 maratonov in nekaj ulter. Kaj vse se je dogajalo po lanskem Plitvičkem maratonu bi lahko pisal na dolgo in široko...
Ampak zopet sem tu, z motivacijo in novimi izzivi. Tokrat malo drugače, predan popolnoma bosonogi tehniki in brez meritve časa. Ura na roki mi služi le za kontrolo pretečenih km, tako da ne bi na treningih tekel, tekel.... .
Ob letošnjem razpisu za maraton v enem krogu, se mi je rodila misel o bosonogem tekanju okrog Ljubljane. Sledilo je piljenje tehnike in polžje podaljševanje razdalj na treningih. No, da ne bo pomote, v tem nisem ravno začetnik. Pred dvema letoma sem sicer odtekel Palmanovo, a s polno žulji in bolečimi stopali.

V nedleljo ob 10.10 sem stal bos v boksu odločen prvič premagati maratonsko razdaljo v popolni bosonogi tehniki. Že na startu sem bil deležen polno komplimentov, spodbud...kar mi je še večalo samozavest o samem podvigu. Start in gremo z množico. Kilometri minevajo, stopala z lahkoto premagujejo prej slabo kot dobro asfaltno površino. Na 22 km sem si vzel čas in namazal in zmasiral stopala z doma pripravljenim mazilom. Na Galjevici sem se priključil zajčku za 3:30, nato tekel nekaj časa z njimi in se jim počasi nekoliko oddaljil. V enakomernem tempu sem le še nadaljeval v center mesta. Vzdušje, ko sem pričel s tekom po kockah in nato vse do cilja je bilo pa naravnost noro. Množica navijačev me je povsem ponesla do cilja. V zadnjih 200- tih metrih so me preplavila čustva. Bile so tudi solze sreče , kot bi prvič pretekel maraton. Res je , prvič povsem bos, a hkrati moj jubilejni 20. Izkušnja in dogodek, ki mi bo vsekakor ostal večno v spominu.
Takšne stvari uspevajo bolj peščici tekačev, a sem ponosen da sem del njih in z njimi delim izkušnje.
V cilju so bila stopala umazana, o žuljih ni bilo ne duha ne sluha. Naslednji dan so noge funkcionirale čisto normalno, morda najmanj utrujen od vseh dosedanjih maratonov. Vse to mi daje spodbudo, da sem na pravi poti s pravilnim pristopom, ki sem se ga lotil.

Hvala vsem navijačem za pričarano vzdušje , enkratni ste bili .

Čisto potiho, ciljno črto prečkal v času 3:32:44

[vlade]

Kako vam kaj kažejo GPS dolžine.
Letošnji mi kaže 160m manj kot lanski, skupaj 21,2km.
Res, da je bilo manj cik-cak teka, še vedno pa imam 110m viška.

[nana]

Kako vam kaj kažejo GPS dolžine.
Letošnji mi kaže 160m manj kot lanski, skupaj 21,2km.
Res, da je bilo manj cik-cak teka, še vedno pa imam 110m viška.

Tudi meni je kazalo 21,2 km. Mogoče zaradi manj prehitevanja, ker smo imeli 5 km časa, da se razvrstimo Lani mi je kazalo več, tako kot tebi.

[saramago]

Zares je bilo kot tek iz raja v pekel ter nazaj v raj. Vzdušje množice na startu ter bobnenje skupine The stroj, kjer te kar pelje in pelje ( sam se moraš kontrolirati v ritmu kot si si ga zastavil), sicer pregoriš prezgodaj, ves čas moraš namreč misliti na to , da se ne zvrneš kot Filipides na cilju v Atenah. In smo tekli tako kot sem imel v planu do 15 km, ko me je zbodlo v mišici na nogah- kaj je to?. Neštetokrat sem tekel to razdaljo in nisem imel problemov, sedaj na maratonu pa ziiig. Upočasnil sem ritem ter čakal kaj bo sedaj. Reka tekačev teče mimo, ko priteče zajec ( mislim namreč tistega , ki te pripelje v cilj z željenim časom) z oznako 3,15 in ga vprašam kaj je to. Magnezij ti primanjkuje, to je to. No informacija je že po dveh km učinkovala kocka sladkorja ter gel sta v naslednjih km naredila red, vseeno pa mi je v možganih rojilo, ali bom vzdržal vseh 42 km ali je bolje da zavijem v cilj pri 21 km in ne tvegam poškodbe.Bit ali ne biti, to je večno vprašanje. Počutim se OK in zavijem v levo kjer je oznaka 42 km. Tempo je dober, ko že pri 25 km naletim na zid in spet se čudim že sedaj, saj sem tekel v pripravah petkrat 30 km in nisem prišel do zidu. Sedaj pa ko gre za res pa to, bolečine v mečih so bile namreč tako hude, da nisem več mogel dvigovati gornje strani mogel, tempo je padel in jaz sem se mučil.Vzpodbuda ob vsej progi je bila fenomenalna(pleh muzika z svojim čarom ter množica z glasnim vzklikanjem dajmo), brez njih bi bilo mnogo težje Tekel sem le da pridem do naslednje okrepčevalnice ter čakal kdaj se prikažejo oznake 30,....,35,....40, in zadnji km ki je bil ob spodbudi množice toliko lažji.Uspel sem, rezultat je 10 minut slabši kot v Trstu, ampak maraton je kot življenje, nikoli ne veš, kaj se ti med tekom lahko zgodi.

[raf]

Kako vam kaj kažejo GPS dolžine.
Letošnji mi kaže 160m manj kot lanski, skupaj 21,2km.
Res, da je bilo manj cik-cak teka, še vedno pa imam 110m viška.

Spet dileme glede dolžine in večina pametnjakovičev z gps urami se nagiba, k temu ,da je bila proga predolga in zato ni padel rekord. Celo članek v nedelu je bil objavljen na to temo, kjer pametni novinarji ugotavljajo, da je Romanu K. računalnik na kolesu pokazal veliko preveč metrov....
Tudi mnei je ura Garmin pokazala 42,42 km mislim in se sploh ne sekiram, ker po podrobnem pregledu signala, ki ga je risala ura ugotovil, da je v mestu proga tekla kakih 70 m stran iz trase, kar med visokimi bajtami je slab saprejem in tudi po gozdu se je isto dogajalo.
Če imajo certifikat organizatorji je potem proga točna, ker postopek za pridobitev certifikata je strog in natančen, ker zahteva 4x kalibracijo merilne naprave.

[Medicius]

Moj RC3 GPS in Google earth se večinoma glede razdalj srečata pri minimalnem odstopanju. Moja ura je imela težave nekaj po štartu in sicer med 0,5km - 1km. Od takrat naprej ni bilo odstopanj, kar je lepo razvidno iz pravilno začrtane poti na zemljevidu in konstantnem tempu v grafu.
Evo slik:
- izmerjeno z Google Earth

- Izmerjeno z RC3 GPS

Ura je izmerila 21.44km zraven tistega neodtečenega pitstopa na začetku in dejstva da sem uro zagnal nekaj 10m pred startno črto. Tako bi grobo ocenil, da bi mi ura v primeru 100% signala izmerila podobno razdaljo, kot Google earth. Nej slabo za tej pejneze.

Aja... skratka vsaka čast organizatorjem na dokaj natančno izmerjenih trasah!

[raf]

Še slikca dejanskega točkovanja gps sledi in kako hitro je napaka, če so visoke stavbe.

[thinkblue]

Jutro
Glede na to, da sem samo 4 tedne nazaj odtekel svoj prvi maraton v nemški prestolnici, sem se na LM prijavil na polovičko. Pa tečem, tečem, uživam, tečem in na 20km, kjer se je začel razcep za 21/42km priteče mimo mene tekačica z napisom na majici:
"You don't have to run fast, you just have to run"
Jebat ga, pa gremo za njo ... in sem šel namesto 21 kompletnih 42km !
V cilju pa samo še

[skrb]

Meni je GPS ura pokazala v cilju 42,65 km .
Na LM pogrešam modro črto na asfaltu , ki na mestnih maratonih v EU ( Pariz, Rim, Barcelona ...) kaže izmerjeno linijo .

[slk]

Meni je GPS ura pokazala v cilju 42,65 km .
Na LM pogrešam modro črto na asfaltu , ki na mestnih maratonih v EU ( Pariz, Rim, Barcelona ...) kaže izmerjeno linijo .

Tudi moj polar je pokazal 42,65 km

[spela*]

Vsako leto isto ...

Čakam še debato o statninah, ki so bojda visoke, čeprav kar precej nižje od maratonov v tujini. Kdo bo prvi?

[Radolca]

Po dolgem času se zopet javljam na tem forumu. Od zadnjega napisanega posta je minilo že kar nekaj časa. Sem se soočil s tekaško poškodbo, ki me je dobesedno potisnila ob tla, tako fizično kot psihično. Pred dobrim letom dni sem bil sposoben preteči le še 5km v času ene slabe ure, hecno mar ne, pa čeprav je bilo v mojo tekaško zgodovino zapisanih že 19 maratonov in nekaj ulter. Kaj vse se je dogajalo po lanskem Plitvičkem maratonu bi lahko pisal na dolgo in široko...
Ampak zopet sem tu, z motivacijo in novimi izzivi. Tokrat malo drugače, predan popolnoma bosonogi tehniki in brez meritve časa. Ura na roki mi služi le za kontrolo pretečenih km, tako da ne bi na treningih tekel, tekel.... .
Ob letošnjem razpisu za maraton v enem krogu, se mi je rodila misel o bosonogem tekanju okrog Ljubljane. Sledilo je piljenje tehnike in polžje podaljševanje razdalj na treningih. No, da ne bo pomote, v tem nisem ravno začetnik. Pred dvema letoma sem sicer odtekel Palmanovo, a s polno žulji in bolečimi stopali.

V nedleljo ob 10.10 sem stal bos v boksu odločen prvič premagati maratonsko razdaljo v popolni bosonogi tehniki. Že na startu sem bil deležen polno komplimentov, spodbud...kar mi je še večalo samozavest o samem podvigu. Start in gremo z množico. Kilometri minevajo, stopala z lahkoto premagujejo prej slabo kot dobro asfaltno površino. Na 22 km sem si vzel čas in namazal in zmasiral stopala z doma pripravljenim mazilom. Na Galjevici sem se priključil zajčku za 3:30, nato tekel nekaj časa z njimi in se jim počasi nekoliko oddaljil. V enakomernem tempu sem le še nadaljeval v center mesta. Vzdušje, ko sem pričel s tekom po kockah in nato vse do cilja je bilo pa naravnost noro. Množica navijačev me je povsem ponesla do cilja. V zadnjih 200- tih metrih so me preplavila čustva. Bile so tudi solze sreče , kot bi prvič pretekel maraton. Res je , prvič povsem bos, a hkrati moj jubilejni 20. Izkušnja in dogodek, ki mi bo vsekakor ostal večno v spominu.
Takšne stvari uspevajo bolj peščici tekačev, a sem ponosen da sem del njih in z njimi delim izkušnje.
V cilju so bila stopala umazana, o žuljih ni bilo ne duha ne sluha. Naslednji dan so noge funkcionirale čisto normalno, morda najmanj utrujen od vseh dosedanjih maratonov. Vse to mi daje spodbudo, da sem na pravi poti s pravilnim pristopom, ki sem se ga lotil.

Hvala vsem navijačem za pričarano vzdušje , enkratni ste bili .

Čisto potiho, ciljno črto prečkal v času 3:32:44

Bravo Janez, čestitke in moje spoštovanje

[Kairos]

Takle Vitez pa da neb' – II

Prvi je november. Dva dni zasluženega počitka in umirjenega razmišljanja o preteklemu mesecu dni. Za mano sta med vsemi ostalimi življenjskimi iskricami dva velika tekaška dogodka: Berlinski in Ljubljanski maraton. Dve veliki fešti, ki jih tudi to leto nisem hotel izpustiti ...

Vrnimo se še malo nazaj, v noč iz petka na soboto, 24. na 25. oktober . Noč je, ura je 3:00 in se zbujam v hotelu Carlton President v Utrechtu. Po celotednem šolanju na Nizozemskem čaka me še povratek nazaj, domov, kjer me čaka moja draga Špela. Letalo iz Amsterdama starta ob 7:00. Ura je 3:35 in taksita me je prepričal da se mi bolj splača če me odpelje direkt na letališče po akcijski ceni, kot da bi uporabil nočni vlak. Sprejemam ponudbo in sem na letališču že ob 4:07, v trenutku ko iz Utrechta šele starta prej načrtovani vlak za zračno luko Schiphol Amsterdam. Super, časa je ogromno za sproščen sprehod po stavbi, nakup daril za Saro in Špelo, ogled celotne ponudbe tamkajšnjih trgovin in eleganten vkrcaj na letalo.

Preko Züricha lovimo let Adria airwaysa za Ljubljano. Ura je 11:00, ko se dotaknemo piste JP zračne luke na Brniku. Spet doma! Občutki so fantastični. Če bi mi kdo pred tridesetimi let govoril da se bom tako počutil ob prihodu v Slovenijo bi mu povedal: »Nema teorije!«. Tokrat so občutki nepremagljivi, tu je moj dom, v deželici pod Alpami, in ga s hrepenenjem pričakujem vsakič ko sem nekje daleč, tudi ko sem recimo na počitnicah v rojstnem Splitu.

Na izhodu iz letališke stavbe na Brniku me dočaka »shuttle« prevoz »MNJ shuttle«. Gospod me prijazno sprejme, zaprosim ga da me pusti v Tivoliju, ker živim čez cesto na Malgajevi. Posede me na zadnji sedež, kjer sedi par srednjih let, dobre volje. Takoj zavoham da sta anglež in angležinja. Istočasno po radiju poslušam simpatičen oglas ki me nasmeje. Ona dva to opazita in izkoristim to priložnost da sprožim komunikacijo ter jima prevedem to kaj sem pravkar poslušal: »Paradižnik se pripravlja na zmenek s svojo punco. Ona ga očitno simpatizira, ampak je kljub temu malo v zadregi kam jo bo peljal. Greva ven, pravi on. Kam pa, odgovarja ona. A si bila kdaj na pici!?«
Angleškem paru iz Oksforda se dopade znajdljiva igra paradižnika in njegove enako rdeče punce. Tukaj sta prišla na vikend obisk Ljubljane. Slišala sta da je Ljubljana zelo lepo mesto. Prevzamem vlogo turističnega vodiča. Povem jim vse: Emona, Rimljani, Ljubljanski grad, Pečnik, ljubljanska tržnica, Barjansko leseno kolo ... Vse kaj se lahko en Dalmatinec nauči v štirih letih življenja v slovenski prestolnici. Prihajamo na postajo Tivoli, atmosfera v shuttlu je vesela, zapuščam veselo družbo in že hitim proti domu, moji dragi Špeli, ki je pripravila slastno kosilo, domačo hrano, ki sem jo pogrešal celi teden na južni Nizozemski.

Že ob prihodu v haustor me čaka ljubi in pada v moj objem. Pogrešala me je, jaz tudi njo, njeno ljubezen in večkrat dokazano potrpežljivost z tečnim in nervoznim dalmošem. Takoj ji povem zgodbo o paru iz Oksforda, ponosen na to kaj sem jim vse povedal na kratki poti iz Brnika do Ljubljane. Vse je to lepo, pravi Špela, ampak ali si jima povedal o tem kaj se dogaja danes in jutri v našem mestu? Kaj pa pravim jaz, spet sem nekaj pozabil, jebemu miša malega! Ljubi moj dragi: Ljubljanski maraton!!!!!!

Oh ne, celo barjanskeg lesenega kolesa iz ne vem katerega stoletja sem se spomnil, da je pa ljubljanski maraton in da sem celo prijavljen na maratonsko distanco sem jima pozabil povedati. Kakšna sramota, ali lahko sploh popravim to napako? Sigurno že ob prvem današnjem sprehodu skozi mesto bosta opazila kako je celo mesto na nogah in kako najmlajši tečejo svoje dirke v pričakovanju jutrišnjega velikega dogodka. Poglej tega zmešanega ljubljančana, ki nam je težil s temi starimi Rimljani, pozabil pa je na dogodek okrog katerega se vrti cela Slovenija in kar nekaj sosednih držav.

Matko, Matko, mislim da je čas da se začneš psihično pripravljati na jutrišnji dogodek in napor ki te čaka. Greva takoj v mesto pogledat kaj se dogaja in potem na Ljubljansko razstavišče poslušat kakšen dober nasvet starih liscev dolgega teka. In nisva požalila. Lepo je bilo poslušati Rolbeka, Mitjo, gospoda Mravljeta, Jerneja Šugmana, »ultrabluesovce« in se nanovo prepričati o pravilnosti svojih notranjih življenskih stališč. Pa še srečati vse te znane in drage ljudi: Rosi, Marjana, Andreja, Tino, Jasmina, Urban, Bogdan, Marko, Mitja, Igor, Helga, Niko, Miha ... enostavno ne morem vas vse našteti.

Nedelja je zgodaj zjutraj. Budilke ne rabim, zbujam se kar naravno preden se je oglasila nežna glazba iz mobitela. Špela je tudi hitro pokonci. Podarjena ura spanca zaradi spremembe časa dobro pride. Začenja se ritual priprave na današnji dogodek: zajtrk, WC, mazanje telesa z različnimi substancami, potem gre oblačenje, trak za številko, čip za merjenje časa, superge, čeking kot ga opravi pilot preden začne rulati po letalski pisti. Vse je v redu, »polijećemo«!!!

Preden izstopimo iz stanovanja v celotni bojni opravi, tako kako bom na stezi, stopim na tehtnico. Kaže 106,3 kg. Treba te dve vreči cementa danes prenesti okrog cele Ljubljane (Včasih so cement polnili zgolj v 50-kilske cementne vreče, to pa je bilo hudičevo težko za dvigovati) ...

Spet sva zelo zgodna in odajava garderobo na prenovljenem Trgu republike skoraj kot prva. Tekači na 10 km so že na stezi, po ozvočenju se slišijo komentarji napovedovalca. Preden se zapotiva proti startu današnjega maratona in polmaratona sva obljubila še dva sprotna obiska ...

Pa greva! Najprej do cafeja »Pri semaforju« kjer taborjujejo Rimski legionarji, pardon »Vitezi dobrega teka«, to leto našemljeni v Rimske vojake. Veliko dobre volje, smeha in elana dobiš ko se družiš z vitezi. To leto že drugič sva bila z njimi na Berlinskem maratonu. Spet znova, kot prejšnje leto, kljub temu da so v avtobusu bili drugi ljudje je atmosfera bila neverjetno dobra. Sproščena, prijateljska, vedno vesela in nasmejana.
Da ponovim citat iz mojega berlinskega poročila od prejšnjega leta, ki sem ga našel v vikipediji:
V srednjeveških predstavah so bili vitezi junaki brez napak in strahu, nesebični, predani cerkvi in svojemu fevdalnemu gospodu, pobožni, velikodušni, smeli, branilci ženske časti ter zaščitniki vdov in siromašnih. Njihove podvige in prigode so opevali in o njih pripovedovali zgodbe, ki so bile najpogosteje idealizirane in so se ohranile vse do danes kot legende. Vitez je lahko postal vsak ...
Berem te dni na forumu in FB zgodbe tekačic in tekačev ovoletnega ljubljanskega maratona, zgodbe različnih ljudi, kateri so na svoj način postale/postali vitezi in se zapisali v zgodovino časa, legendo. Kolegice in kolege maratonci, tekači in tekačice- vitezi sodobnega časa.

Gremo nazaj na nedeljsko jutro. Pot naju iz cafeja »Pri semaforju« vodi proti restavraciji »Druga violina« v Stari Ljubljani. Tamo je tabor »Urbanih tekačev«. Z njimi že drugo leto s Špelo redno tečeva ob torkih in četrtkih v Tivoliju. Zares lepa tekaška družba primerna za vsakogar. Vodita jo Urban in Jasmina. Pozitivca. Animatorja. Tokrat prihajava v restavraciju, tekači in tekačice si nameščajo številke, oblačijo drese, atmosfera je živahna. V kotu stoji osamljena kitara. Hitro se najde v mojih rokah. Sledi pesem. Jutranja pesem, recimo namesto kapučina. »Slušaj ljubav kako prolazi, ljubav će nas jednog dana voditi ...«. Malo »Parnog valjka« za to sveže jutro v Stari Ljubljani. Sledi segrevanje z našim »tovarišem« in obvezna vzajemna masaža v krogu.

Gremo proti startu! Gremo!

V tem trenutku začutim roko na mojemu ramenu. Ni Špelina. Obrnem se. Neverjetno! Pred mano stojita Anglež in Angležinja iz Oksforda, par ki se je včeraj z mano peljal iz Brnika do Ljubljane. Tokrat jim ne moram pojašnjevat da je danes maraton in da sem tudi jaz del njega. Saj vidita da sem oblečen za tek in na sebi nosim štartno številko 2093. Ovo je moj dan! Napake storjene v preteklosti se kar same od sebe popravljaljo. Predstavim jih Špeli, katera se iz srca nasmeje tej moji anegdoti, ki se je končala s popravnim izpitom pred »Drugo violino«. Posloviva se in odhitiva proti štartu ...

Deset je minut do starta in kar čez kovinsko ograjo splezava v štartni prostor namenjen rezultatu 4:00, ki ga Špela lovi. Zdravko je zajec. Jaz sem po mojih Berlinskih izkušnjah zadovoljen že s tem da pridem do cilja, si ne zastavljam dodatne obveze. Še en poljub in srečno ljubi, se vidiva v cilju!

Prvi kilometri potekajo mirno. Tečemo v nasprotni smeri kot je to bilo zadnjih let. Tu leži psihološki trik. Tisto okolje v katerem sem na predhodnih dirkah imel največje fizične težave, tam kjer sem se največ mučil sedaj pretečem z lahkoto. To mi daja dodaten elan. Izničila se je negativna izkušnja, ki se mi je vrezala v podzavest.

Hitro se ujameva z Alešem, mojim kolegom, soplavalcem iz »ŠD Riba«. Imava podobne ambicije, paše mi njegov tempo. Tečeva okrog 6:07 na kilometer. Zahvaljujoč temu da drživa tempo začneva po desetem kilometru prehitevat sotekače. Pred Tehnološkim parkom prehitiva tudi Viteze, potem pa še Urbana in Jasmino ki vodita tempo tek za rezultat 4:30. »Tovariš« je zaskrbljen za svojega vajenca in se takoj poda za mano da preveri, če je vse v redu. »Matko, kako si? Se zavedaš svojega tempa?« vpraša me zavedajoč se da sem pred štirimi tedni berlinski maraton iztekel v času 5 ur in 40 minut. Da ne govorim o tem kako sem leto prej v Berlinu rabil 6 ur in 12 minut. Vse je v nesoglasju z mojim trenutnim stanjem. Upravičeno je zaskrbljen, saj smo šele na 15-em kilometru ...

Prvi krog hitro mineva. Aleš se poslavlja od mene kakšen kilometer pred koncem in odhaja proti cilju svojega prvega polmaratona. Aleš, hvala ti za družbo! Srečam Simono, ki ponosno teče v majici ovoletnega maratona v Berlinu. Bil je to njen prvi. Tokrat gre na polovičko. Tečem mimo Andraža, ki očitno ima težave. Še en kolega iz ŠD Riba. Veteran za vzor vsem. Poškodoval si je nogo, kljub bolečini je prišel do cilja.

Ulazim v drugo polovico maratona. Ponosan sem da mi je uspelo priti precej pred časovno zaporo. Že kot otroku so se na poti mojih željah postavljale različne bariere. Ljubljanski maraton mi je postavil časovno bariero: Če polovice ne pretečeš v dveh urah in pol te bomo ustavili na tvoji poti. Na polovici je moj rezultat 2 uri 10 minut. V Berlinu sem na polovici imel čas 2:27. Tamo ni bilo te bariere. Dalmatinski dišpet, to vam je to! Ali mogoče domači teren, kdo ve.

Nadaljujem s tekom na popolnoma novi trasi maratona. Preseneča me število ljudi, ki nas podpirajo v tem delu mesta. Za sabo slišim Urbana in Jasmino kako se mi približujeta. Na 24-em kilometru me dohiti njihova skupina. Kakšen kilometer za tem me dohitijo tudi Vitezi. Nekaj kilometrov teka z Urbanom in Markom mi pomaga da obdržim dober tempo. Na koncu od 29-ega kilometra vendarle ostajam sam. Samo jaz in moje misli ...

Spomnim se ovoletnega Berlina. Na 33-em kilometru sem imel čas 4:00 in sem si rekel: »Gremo, Matko, v eni uri boš že stisnil teh zadnjih devet kilometrov«. Rabil sem ne 60 minut ampak celih 100 minut za zadnjih devet kilometrov. Tam nekje na 35-em kilometru sem doživel pravi maratonski zid, izgubil sem moč v mišicah in resno razmišljal o tem da se z Berlinskim U-bahnom zapeljem do cilja. Trma v glavi je vendarle premagala utrujeno telo ...
Kako se bo telo tokrat odzvalo na napor? Minilo je manj kot mesec dni od tega dogodka, kaj me danes čaka na 35-em kilometru ...

Ko tečem po Galjevici (zdaj vem da obstaja takšen del Ljubljane), Ob Dolenjski železnici opazim starejši zakonski par kako stoji pred svojo hišo, na ulici, in bodri nas tekače na maratonski razdalji. Spomnim se gospoda, ki mi je pred dvema letoma zaželel lep dan na trasi Berlinskega maratona in mi ostal globoko v spominu, tako globoko da sem ga to leto med tekom po široki cesti »Südwestkorso« pozorno iskal v želji da ga spet pozdravim. Žal, nisem ga srečal! Upam da je v redu in da je tokratni maraton spremljal udobno nameščen v fotelju svojega toplega doma. Hvala vam dragi navijači ob cesti. Mogoče se niti ne zavedate koliko nam pomeni vaša podpora, lepa beseda, topli pogled ali prijateljska gesta. Veliko nam pomeni. Hvala vam.

Zadnji dolgi izraziti klanec, tisti ki vodi proti Karlovškem mostu. Po njem sledi spust proti Kodeljevem. »Grizem« v klanec in z lahkoto podaljšam korak navzdol proti Kodeljevem. Po tej poti sem večkrat tekel z Miho in »Pulz športom« kot tudi z Blažem in »Adidas šolo teka«. V njihovi majici tudi danes tečem. Piše: »Matko is all in«. Pod njo je bela majica dolgih rokav iz Malega kraškega maratona. Toliko dragih ljudi je prispevalo temu da je moj tek prišel na takšen nivo da lahko tečem pravi maraton. Hvala vam.

Tečem proti Kajuhovi ulici. Če se primerjam z berlinsko izkušnjo, tukaj me čaka maratonski zid. Stisnem pesti in nadaljujem v svojem ritmu. Takoj na mostu sta Leni in Andreja, navijata, ponujata okrepčilo. Hvala punci, sila ste! Na križišču navija Špelina mama! Hvala teta Cvetka! Gremo naprej!

Kajuhova ulica. Obstaja tudi v Mariboru. Ta mariborska je povezana z najtemnejšim delom mojeg življenja. Mariborski adventisti, ki so tam imeli svojo cerkev so me dovedli do poskusa samoumora. Samo zato ker nisem bil isti kot oni. Samo zato ker sem hotel ostati to kaj sem. Človek odprta srca in iskrenih namer, oseba brez zadrškov do nobenega, pripravljen sprejet vsakogar za svojega prijatelja. Ampak zgodil se je čudež, ki je ta moj destruktivni plan do sebe onemogočil. V trenutku, ko sem hotel zastartati svoj avto se je izbrisal elektronski čip v ključu mojega Clia in jaz sem ostal na parkirišču namesto da sem se odpeljal v smrt. Čudež zahvaljujoč kateremu sem danes tukaj med vami, dragi prijatelji.

Tečem po Kajuhovi ulici v Ljubljani. Ponižno, spoštujoče do kilometrov, ki so za mano kot tudi do tistih, ki me še ločijo do cilja. Poslušam telo in držim tempo kateri me drži na varni distanci od mogočega krča ali slabosti. Uspelo je, sem že na Šmartinski, okrepčevalnica na 35-em kilometru. Ustavljam se, banana, malo čokolade, voda, nasmeh prostovoljcev in prostovoljk in njihova spodbudna beseda. Hvala vam, osebje na okrepčevalnicah! Hvala za vašo skrb in potrpežljivost!

Tečemo proti Stožicam, psihološki težko ker tečemo od cilja, kot v Berlinu, ko greš mimo Reichstaga. Komaj čakam da svoje lice usmerim proti Kongresnem trgu. In končno, smo na Vojkovi. Obračamo v smeri centra. Zadnjič, ko sem tekel po Vojkovi smo s Rosijem, Špelo in Simono tekli PST. Bilo je to prejšnje poletje. Imel sem poškodovano peto in sem se komaj vlekel. Potrpežljivi Rosi me je spodbujal. Tokrat tečem kot gazela. Grega, hvala ti! Hvala ti da si iz mojih utrujenih nog s svojo fizioterapijo naredil čudež. Še ena ljubljanska ulica katera je v mojem spominu izzivala slabe občutke je spremenila svojo podobo. Vojkova rad te imam!

Gledam na uro. Minile so štiri ure od mojega štarta, za mano je skoraj 38 kilometrov, pet kilometrov več kot v Berlinu, moči pa je še kar nekaj da celo pospešim do cilja. Grem mimo Bogdana, Jasmininog očeta, gospoda kateri uživa v dalmatinskem petju z kitaro. On je prava tekaška vertikala, vredna vsakega spoštovanja. Veliko sva se družila to sezono na »Tekaških popotovanjih« iz Ljubljane v Trst v dveh dnevih oziroma iz Ljubljane v Logarsko dolino v enem dnevu.

Vse to mi je pomagalo da sem danes premagal »zid« in da varno tečem proti cilju. Čedalje prehitevam tekače na oko hitrejše in sigurno veliko lažje od mene. Ponosen sem na vloženi trud, na preteklo zimo, ko sva se s Špelo vsako soboto udeležila teka na Sveti Primož nad Kamnikom. Bila je to »Zimska tekaška liga« ki sta jo organizirala Tomaž in Sandra. Tomaž, Sandra, hvala vam za vaš neverjeten trud in lepa priznanja s katerimi ste nas presenetili na koncu. Dragi Cvalenti, če lahko najdeš še moči da vztrajaš v organizaciji tudi prihajajočo zimo te prosim v imenu vseh nas, ki nam to veliko pomeni!

Drvim proti centru, zadnja okrepčevalnica, ura kaže za mene neverjeten rezultat, dohitevam tekače pred sabo. Zmajski most, Prešernov trg. Špelina kolegica Sandra me je presenetila ob stezi. Dava si petko. Zadnji hrib proti Miklošičevi, sledi ji Tavčarjeva in zmagoslavni izhod nazaj na Slovensko, tokrat v smeri proti cilju.

Končno modra preproga, kot stvorena za ciljni šprint. Šprintam kot Usain Bolt, vsaj se mi zdi tako. Publika na tribunah me je opazila in navija za svojega Usaina.

Cilj!!! Ljubi, uspelo nama je! Takšna viteza pa da neb'!

Špela je popravila svoj osebni rekord. Jaz sem tokrat nadmašil samega sebe, svoja pričakovanja in svoje zmožnosti. Enako kot pred dvema letoma v Berlinu tudi tokrat sem ponosen na doseženo. Pretekel sem maratonsko distanco. Tedaj v času 6 ur 14 minut 21 sekund. Danes se je ura ustavila na času 4:32:40. Spoštujem svoje telo in sem mu hvaležen za današnji dosežek. Danes je bil moj dan!

Kak dolgo še? To nihče ne ve. »Dum spiro spero! - Dokler diham upam!«

Vaš Kairos

[zz topka]

Bravo, Vitez!