Ves čas od sobote do ponedeljka so me mučile misli, kako tako ustrezajoča čevlja kot sta Hoka one Bondi, ima desni čevelj tako grozno napako: neki oster predmet, ki je vgrajen v čevlje. Hoja v njih se mi zdi kot bi hodil po blazinah. Tudi žulji se ne pojavljajo.
Ko se v ponedeljek usedem v popoldanskih urah na domačo klopco in popolnoma odvežem čevelj s pomočjo vezalk, grem še enkrat gledat notranjost čevlja in bodeči del še kar štrli kot v preteklosti. Takrat pa me prešine odrešilna misel, obrnem čevelj, da vidim zunanjost podplata. Zagledam glavico žeblja. Dokaj velik žebelj se mi je zabodel v čevelj in prodrl do podplata in še naprej, da je gledal cirka 3 mm iz ven iz vložka. Stvari so mi postale jasne. Žebelj se je zasadil v čevelj samodejno, malo pod kotom, kot bi ga nekdo načrtno potisnil v njega. Človek si reče: "Saj ni res, pa je."
Žebelj sem potegnil iz čevlja in odvrgel v smetnjak za mešane odpadke. Sem pa vesel, da s kvalitetnimi Hoka čevlji ni nič narobe. Malo me le skrbi, ali bo v mokrem vremenu skozi obstoječo luknjico, prišlo kaj vode v čevelj.
To so edine posledice tega vražjega žeblja. Čudim se, da se mi ni popolnoma zarjavel žebelj zasadil v podplat, kar bi bilo vsekakor zelo slabo. Slutim pa, kje sem ga dobil, kajti v glavi imam sliko, ko sem šel mimo nekih lesenih letev, poleg pa so bili žeblji. Že takrat sem si rekel: "Pazi, da ne pohodiš kakšnega žeblja". Pa ravno to se je zgodilo. Verjetno je postopoma prodiral v čevelj. Skoraj ne verjetno se mi zdi, da bi prodrl takoj. Kajti takrat, bi takoj začutil bolečino.
