- 04 Okt 2010, 05:19
#235078
Začetka oktobra 2010 sva s prijateljem prvič uporabila GPS sledi, ki sva jih pred tem vrisala v spletni zemljevid MapSource. Najin pohod se je začel v Domžalah, v bližini avtobusne postaje. Ko sem prižgal Oregon sem pred sabo zagledal vrisano pot od Domžal do Jevnice. Vendar položaj poti na njem ni ustrezal realnosti. Če sem želel dobiti vrisano pot v realnem položaju, sem ga moral zasukati za 90 stopinj v nasprotni smeri ure.
A kljub tej težavi, sva na Oregonu videla, po katerih ulicah morava iti. Kmalu sva prišla do reke Kamniška Bistrica, ki je mogočna gorska reka, z velikim vodotokom.
Pot sva nadaljevala do Zaboršta, ki je predmestje Domžal. Potem pa naju je pot po makedamski poti vodila do gradu Krumperk. Graščina je še vedno ohranila svoj mogočni videz, vendar videlo se je, da jo je načel zob časa in da "prihaja" iz nekih drugih časov.
Na Oregonu nikakor nisem mogel nastaviti manjše merilo, zato sva šla do Jamerskega doma, kar pa ni bilo prav. Nekaj časa sva tavala po tamkajšnih gozdnih stezah, dokler se niso končale, kar se je pa zgodilo prav kmalu. Nato sva šla nazaj in le našla najprej gozdno stezo in širšo makedamsko stezo, ki naju je popeljala naprej proti Sv. Trojici. Sledila je dokaj tekoča hoja do Dobovlj, v glavnem po gozdu. Šlo je za manjši zaselek s simpatičnimi hišami, ki so se raztezale po okolišem hribu, ki se je končal z gozdom.
V nadaljevanju naju je gozdna pot vodila po nekoliko bolj valovitem svetu, pri čemer sva premagala kar nekaj nadmorske višine, dokler nisva stopila v vas Žeje. Nekaj mogočnih hiš v tej vasi so privabile najin pogled in občudovanje. Šlo je za nove gradnje. Prezreti tudi nisva mogla plakatarske kampanije kandidatov za župane v tem delu Slovenije. Pred sabo, na vrhu hriba sva zagledala lično cerkev, odeto v belo barvo. Prijatelj mi je že prej povedal, da se ta zaselek imenuje Sv. Trojica.
Sedaj sva se začela najbolj strmo vzpenjati do tega trenutka. Mimo naju je švignilo tudi nekaj avtomobilov in motorist. Bilo je kar malo nevarno, ker sva hodila po levi strani ceste in nekajkrat je šel avto čisto blizu naju. Končno sva dospela do vrha, v bližino cerkve. Midva sva se z namenom odpravila proti kmetiji, ki je po besedah prijatelja prodajala kmečke pridelke. Prijatelj je tam kupil ješpren. Z gospodarico in gospodarjem smo se zapletli tudi v krajši pogovor, v katerem sva izvedela, da je njihova ogromna jablana pred hišo stara že 100 let. Jablana z temno rdečimi jaboljki pa jih šteje že 40 let. V poiskušnjo sem dobil tudi jabolko iz stare jablane. Tudi prijatelj je dobil 2 jabolka od gospodarice. Za kmetijo sva si ogledala pano, ki je prikazoval hribe, turistične znamenitosti in zaselke v okolici Sv. Trojice. Iz njega sva lahko razbrala, da naju čakata v nadaljevanju 2 malo višja hriba: Murovica (743 m) in Cicelj (863 m). Že kmalu za vasjo sva videla parkirane avtobmobile in pohodnike, ki so se namenili proti Murovici ali so se vračali iz nje. Sklepati se je dalo, da mora tu obstajati zanimiva pohodniška pot. Do Murovice sva se vztrajno vzpenjala, dokler nisva pred sabo zagledala večje število hrastovih klopc in večjo skupino ljudi na vrhu hriba. Šele malo kasneje sva lahko videla na vrhu hriba 2 zvonca, pritrjena na debelo drevesa, ki sta imela zelo lep zvok ob zvonenju. Zanimivo mi je bilo, ko je na vrh prispel starejši moški z dolgolasim svetlolasim fantkom, starim okoli 4 leta. Nisem mogel verjeti, da lahko fantič s tako kratkimi nogami, prispe tako visoko. Zanimivo ga je bilo gledati, ko je začel vleči vrvico zvonca, ki se je pričel oglašati s prijetnim zvokom. Tudi ko sva se oddaljevala, sva na vsake toliko časa slišala zvonenje.
Sedaj sva se pričela približevati Cicelju. Ves čas sva bila v dilemi, ali nadaljujeva pot po grebenu vse do Sv. Miklavža, ali se spustiva navzdol po dokaj strmem hribu do Križevske vasi. Odločila sva se za slednjo varianto in prav kmalu sva stala sredi te vasi.
Potem naju je pot vodila do Velike vasi in že sva bila na E6 poti, za katero sva poznala traso. Dokaj tekoče sva po hribu navzdol prišla do prvih hiš vasi Senožeče. Malo naprej sva šla tudi mimo šotorov za Oktoberfejst, ki se je tega dne začel ob 16 uri.
Sledilo je samo še prečkanje lesenega mostu čez Savo. Pri hoji čez most, so naju ves čas motili avtomobili, ki so vozili mimo naju, prostora pa je bilo bore malo, posebno za šibkejša člena: pohodnika. Na najino veliko veselje sva stopila na železniški peron jevniške železniške postaje. Na postaja sva prišla 5 minut pred odhodom vlaza za Ljubljano.
Pohod Domžale-Jevnica sva končala z uresničtvijo najinih ciljev: prišla sva iz Domžal do Jevnice z manjšim izgubljanjem na poti, videla sva nove slikovite dele Slovenije in srečala nekaj prijaznih in zanimivih ljudi.
A kljub tej težavi, sva na Oregonu videla, po katerih ulicah morava iti. Kmalu sva prišla do reke Kamniška Bistrica, ki je mogočna gorska reka, z velikim vodotokom.
Pot sva nadaljevala do Zaboršta, ki je predmestje Domžal. Potem pa naju je pot po makedamski poti vodila do gradu Krumperk. Graščina je še vedno ohranila svoj mogočni videz, vendar videlo se je, da jo je načel zob časa in da "prihaja" iz nekih drugih časov.
Na Oregonu nikakor nisem mogel nastaviti manjše merilo, zato sva šla do Jamerskega doma, kar pa ni bilo prav. Nekaj časa sva tavala po tamkajšnih gozdnih stezah, dokler se niso končale, kar se je pa zgodilo prav kmalu. Nato sva šla nazaj in le našla najprej gozdno stezo in širšo makedamsko stezo, ki naju je popeljala naprej proti Sv. Trojici. Sledila je dokaj tekoča hoja do Dobovlj, v glavnem po gozdu. Šlo je za manjši zaselek s simpatičnimi hišami, ki so se raztezale po okolišem hribu, ki se je končal z gozdom.
V nadaljevanju naju je gozdna pot vodila po nekoliko bolj valovitem svetu, pri čemer sva premagala kar nekaj nadmorske višine, dokler nisva stopila v vas Žeje. Nekaj mogočnih hiš v tej vasi so privabile najin pogled in občudovanje. Šlo je za nove gradnje. Prezreti tudi nisva mogla plakatarske kampanije kandidatov za župane v tem delu Slovenije. Pred sabo, na vrhu hriba sva zagledala lično cerkev, odeto v belo barvo. Prijatelj mi je že prej povedal, da se ta zaselek imenuje Sv. Trojica.
Sedaj sva se začela najbolj strmo vzpenjati do tega trenutka. Mimo naju je švignilo tudi nekaj avtomobilov in motorist. Bilo je kar malo nevarno, ker sva hodila po levi strani ceste in nekajkrat je šel avto čisto blizu naju. Končno sva dospela do vrha, v bližino cerkve. Midva sva se z namenom odpravila proti kmetiji, ki je po besedah prijatelja prodajala kmečke pridelke. Prijatelj je tam kupil ješpren. Z gospodarico in gospodarjem smo se zapletli tudi v krajši pogovor, v katerem sva izvedela, da je njihova ogromna jablana pred hišo stara že 100 let. Jablana z temno rdečimi jaboljki pa jih šteje že 40 let. V poiskušnjo sem dobil tudi jabolko iz stare jablane. Tudi prijatelj je dobil 2 jabolka od gospodarice. Za kmetijo sva si ogledala pano, ki je prikazoval hribe, turistične znamenitosti in zaselke v okolici Sv. Trojice. Iz njega sva lahko razbrala, da naju čakata v nadaljevanju 2 malo višja hriba: Murovica (743 m) in Cicelj (863 m). Že kmalu za vasjo sva videla parkirane avtobmobile in pohodnike, ki so se namenili proti Murovici ali so se vračali iz nje. Sklepati se je dalo, da mora tu obstajati zanimiva pohodniška pot. Do Murovice sva se vztrajno vzpenjala, dokler nisva pred sabo zagledala večje število hrastovih klopc in večjo skupino ljudi na vrhu hriba. Šele malo kasneje sva lahko videla na vrhu hriba 2 zvonca, pritrjena na debelo drevesa, ki sta imela zelo lep zvok ob zvonenju. Zanimivo mi je bilo, ko je na vrh prispel starejši moški z dolgolasim svetlolasim fantkom, starim okoli 4 leta. Nisem mogel verjeti, da lahko fantič s tako kratkimi nogami, prispe tako visoko. Zanimivo ga je bilo gledati, ko je začel vleči vrvico zvonca, ki se je pričel oglašati s prijetnim zvokom. Tudi ko sva se oddaljevala, sva na vsake toliko časa slišala zvonenje.
Sedaj sva se pričela približevati Cicelju. Ves čas sva bila v dilemi, ali nadaljujeva pot po grebenu vse do Sv. Miklavža, ali se spustiva navzdol po dokaj strmem hribu do Križevske vasi. Odločila sva se za slednjo varianto in prav kmalu sva stala sredi te vasi.
Potem naju je pot vodila do Velike vasi in že sva bila na E6 poti, za katero sva poznala traso. Dokaj tekoče sva po hribu navzdol prišla do prvih hiš vasi Senožeče. Malo naprej sva šla tudi mimo šotorov za Oktoberfejst, ki se je tega dne začel ob 16 uri.
Sledilo je samo še prečkanje lesenega mostu čez Savo. Pri hoji čez most, so naju ves čas motili avtomobili, ki so vozili mimo naju, prostora pa je bilo bore malo, posebno za šibkejša člena: pohodnika. Na najino veliko veselje sva stopila na železniški peron jevniške železniške postaje. Na postaja sva prišla 5 minut pred odhodom vlaza za Ljubljano.
Pohod Domžale-Jevnica sva končala z uresničtvijo najinih ciljev: prišla sva iz Domžal do Jevnice z manjšim izgubljanjem na poti, videla sva nove slikovite dele Slovenije in srečala nekaj prijaznih in zanimivih ljudi.
Pohodi razveseljujejo mojo dušo