- 17 Okt 2007, 00:42
#105675
Prijeten tek v zanimivi družbi; sproščena analiza ni bila usmerjena izključno v tek. Hvala vsem nastopajočim. Tudi tistim, ki jih ne poznam po imenih in sem jih videl prvič.
Organizacija, koordinacija in postrežba presenetljiva.
Dragi dnevnik, 14.10.2007
Čas teka od Fužin do Kosez 01:59:17
Utripi srčka: 169 AV, 183 MAX;
Spodobi se natipkati kaj o "PST Ante pristaniškem delavcu".
Ker sem nazadnje tekel več kot 14 dni nazaj.
Če izvzamemo tekanje in šofiranje zaradi materiala za centralne inštalacije. In pretovarjanje in demontažo starega železja. Torej v zanikrni kondiciji, vedno umazanega, fizičnega delavca. Ki sicer ne vstane ob svitu, zategadelj pač razgraja pod večer.
Skratka, obupno slabo pripravljen na lahno skakljajoča, elegantno napravljena telesca TeeFovcev sem se odločil za čudaško in pretirno opremo, ki bi utegnila izvabljati zbadljive pripombe. A jih ni. Le videz prepočasnega tekača sem skušal prikriti na pohodniški način.
Moj namen je bil preizkusiti lastno okrepčevalnico in prepustiti uradne drugim. In biti pripravljen na kolesarjenje v skoraj zimsko jutro. Zato sem tovoril v nahrbtničku poleg vetrovke, rokavic, kapic in podobnih oblačilc (3,4kg) še 2,5 litra vode.
Sonce, ki je ob pol osmi začelo mežikati iz smeri Golovca me je malo potolažilo, dasi nisem bil sposoben odkolesariti na štart. Avtomobilska pomoč je v takem tekačem prijetno razvajanje.
Po zabavnem ogrevanju in dovtipih postavnega vaditelja so se tekači zapodili in mi v fužinskem vzponu na golovški klanec kmalu izginili izpred oči.
Dnevi brez tekaške vadbe so se začeli maščevati in kazati; po ravnini tekaje sem sopel z utripi nad stošestdest v minuti. Za mano sta možakarja v najboljših letih pomenkovaje hodila v breg. Pred mano se je deklica lahkotno vzpenjala. S težavo sem jih prehiteval in dohitel žensko v rdečem. Obupano sopeč sem jo s težavo prehiteval. Ona niti trenila ni. Kot bi gledal gibanje na tekočem traku. V svojem ritmu se ni pustila motiti.
Čuteč vso odvečno težo na hrbtu sem se boril s strmino, lastno poskakujočo maso. Kadar se je pot zravnala so me dohiteli prej omenjeni. Zavetrovkanemu se mi je smejal napis na spominski majici pred mano tekajočega in zbijal moralo.
Po vseh gričih in vršičih Golovca se je pojavil odrešujoči spust. S potovalno hitrostjo rimske pehote, kot je pripomnil sotekač smo se približevali ravninskemu delu teka. Številčna okrepitev enote je vplivala name deloma tudi nepredvideno negativno. Sedaj dve dekleti sta odbrzeli, zdelo se je kot ženskim klepetom naproti. Akoravno se morebiti motim, smo ju opazovali čez celo močvirje, vse do železnice le od daleč. Vsaj jaz s strahospoštovanjem. Kasneje sta sploh izginilli.
Sotekača sta seveda celo pot umirjeno razpravljala po moško, vendar brez natolcevanja, o določenih ribiških posebnostih. Kadar ju nisem ravno motil z medklici. Vso ravninsko pot me je pomalem žrla lastna nesposobnost. Kljuvajoče levo koleno je začelo nasprotovati pregrešnim mislim o podalšanju polovičke, v istem lahnem drncu, do polnega kroga.
Z živalskim naporom sem privlekel vso pretirano težo do Koseškega bajerja. Kot bi imel na hrbtu debelega zmaja, plahutajočega s krili, ravno v nasprotno smer. Tiho sem ga slišal prišepetavati, saj ne boš zmogel.
Komaj je šlo, besno sem se gnal za usmiljenja vreden dosežek. V tolažbo so mi bili tudi nasproti prijajajoči tekači. Ki do Ljubljanice pozdravljali ali odzdravljali; med staro opekarno in glinokopom so držali bolj kislo in zase.
Kaj misliš, moj javni dnevnik, mogoče bo te flancarije kdo prebral in ga bo zamikalo na tek?